V nadaljevanju preberite:

Možgani so še vedno zelo neodkrita celina, vedno so korak pred nami, zato je premišljevanje o tem, kaj je zavest, tako zelo zapleteno. Ali res obvladujemo svoje misli in dejanja? Raziskovalci so opazovali možgane prostovoljca, medtem ko se je odločil, da bo izvedel neko dejanje, recimo, dvignil roko. Ugotovili so, da so možgani sprožili dejanje, še preden se je oseba zavedela odločitve, da jo sproži. Kdo se torej odloča namesto nas? Ali našo zavest zavaja lastna narava? Kako torej v naši glavi prihaja do odločitev?

To so skoraj metafizična vprašanja. Človeška duševnost je oblikovana iz različnih specializiranih modulov v možganih, ki ocenijo situacije in nanje odreagirajo, njihovo medsebojno delovanje pa oblikuje naše vedenje, a velik del tega sodelovanja se zgodi brez našega zavedanja. Module, ki so odgovorni za posamično dejanje ali akcijo, je v možganih težko določiti, saj so povezani z drugimi moduli. Na primer, teorija uma je modul, ki nam pomaga, ko gledamo obraz ali geste nekega človeka, prepoznati oziroma sklepati, kaj ta človek misli. Avtisti imajo na primer primanjkljaj takšnega modula. Pomembno je tudi, da nobeden od modulov ni vodja.

V naši zavesti vlada nered, ki se včasih spremeni v red. Misli se nam ves čas pretakajo po glavi, včasih se mešajo med seboj: kaj moramo narediti, kaj nam je pravkar povedal prijatelj, kaj se je včeraj dogajalo na zabavi, v določenem trenutku prevlada ena misel in dlje časa premišljujemo o njej. Moduli namreč delujejo tako, da se v možganih različni sistemi nenehno borijo za možnost, da se prebijejo na površje in prejmejo nagrado zavestnega pripoznanja. Zato se včasih zdi, da se prepiramo sami s sabo in bijemo notranji boj – ko si en jaz želi čokoladne torte, drugi pa jo odsvetuje. A večina teh modulov ne deluje zavestno. Kdo je torej jaz?

Razmišljanje o možganih je tudi filozofsko vprašanje. Aristotel je verjel, da so možgani nekakšen hladilni sistem telesa – votlina za srce, v srednjem veku so verjeli, da se v možganih skriva duša, v 19. stoletju pa so jih razdelili na posamične dele in vsak izmed njih naj bi bil odgovoren za neko človeško lastnost – destruktivnost, ljubezen, požrešnost … A mnoge teorije o možganih, tudi tiste, o katerih še vedno učijo v šolah, ne veljajo več.

Na primer. Možgani naj bi se v zgodbi evolucije razvili po plasteh. Njihov najstarejši del naj bi bil plazilski in smo ga podedovali od daljnih prednikov, ki so jih zanimale le tri glavne preživetvene stvari: prehranjevanje, bojevanje in parjenje. Ko smo postali sesalci, se je razvil nov, srednji del možganov, tako imenovani limbični sistem, ki je odgovoren za čustva, in na koncu je nastal še neokorteks – nova možganska skorja, ki je edinstvena pri človeku in je vir razuma. Tu, v tem predelu, se je rodila Descartesova ideja o tem, da misli, torej je.