V nadaljevanju preberite:

Tamara Pavasović Trošt, na ljubljanski ekonomski fakulteti poučuje sociološke vidike mednarodnega poslovanja in na fakulteti za družbene vede predmeta sociologija družbenih sprememb in indikatorji družbenega razvoja. Po izobrazbi je politologinja in sociologinja, magisterij iz političnih znanosti je pridobila na ameriški univerzi Syracuse, doktorat pa na prestižni univerzi Harvard. Pohvali se lahko s tem, da je eno leto delala na univerzi Princeton, dve leti pa na univerzi v Gradcu. Njeni raziskovalni interesi vključujejo nacionalizem, etnično identiteto, politično propagando ter kvalitativne raziskovalne metode. Ukvarja se tudi s tem, kako se oblikujejo nacionalni spomini, kako učbeniki za zgodovino »ustvarjajo« nacionalno zavest in kakšne so posledice vtisov, ki jih učenci dobivajo iz njih med poukom na splošno. V zadnjem času jo zanimajo posledice popularizacije DNK-testov izvora.

Univerza Harvard ji je kot prvi s področja sociologije podelila nagrado odličnosti za njeno pedagoško delo in jo zaradi raziskovalnih metod razglasila za najboljšo asistentko na sociologiji. Prejela je tudi več drugih nagrad, med drugim na London School of Economics priznanje za najboljši članek na temo nacionalizma, in to o učbenikih zgodovine v državah nekdanje Jugoslavije.

Zakaj ste se začeli ukvarjati s temami, povezanimi z nacionalizmi?

Imam precej mlajšo sestro in brata, s katerimi smo odraščali v Beogradu. Brat je nekega dne domov prinesel na listku napisano žaljivo pesem o Albancih. Ni mi dalo miru, kaj je tisto, kar pripelje otroka, ki se do pred kratkim sploh ni zavedal, da obstaja nekaj, kot je »narodnost« ali »nacionalno poreklo«, da kar naenkrat prevzame nacionalistični diskurz in se začne počutiti večvrednega v odnosu do drugih. Zanimalo me je, kateri je tisti trenutek, ko se pri otroku to sproži, kateri dejavniki to sprožijo in pri katerih otrocih se sproži hitreje kot pri drugih. Najprej sem vpisala politične znanosti, čeprav bi bilo bolje – na podlagi tega, kar vem danes –, da bi psihologijo. Ko sem raziskovala za doktorat, sem delala ankete tako z učenci kot s starši in učitelji in skušala razvozlati, zakaj so nekateri otroci v osmem razredu odprtega duha, drugi pa so že prepričani, da so recimo Albanci slabši ljudje kot Srbi. Domišljala sem si, da bi lahko s preučevanjem procesov morda v prihodnosti počasi izkoreninili nacionalne nestrpnosti.