»V nekem eseju sem Borisa Pahorja opisal kot camusovskega upornega človeka, predvsem pa kot človeka, ki je vse življenje vztrajno govoril o smislu slovenske kulturne identitete, preizkušene v fašizmu, nacizmu in tudi v internacionalistični ideologiji komunizma. Neka italijanska novinarka ga je označila kot človeka, ki je vsem trem totalitarizmom dvajsetega stoletja rekel ne, kot je zapisala v naslovu knjige z njegovo biografijo. Toda jaz vem, da je šlo pri njem za globlje stvari,« je podčrtal pisatelj Drago Jančar.

Po njegovih besedah je Pahor problem ogrožene nacionalne identitete prenesel na temeljna človeška vprašanja in odgovore iskal v filozofskih smereh personalizma in eksistencializma. »Predvsem pa literature. Življenja, zmeraj znova izpisanega iz lastnih izkušenj. Izkušenj z nasiljem totalnega poniževanja človeškega dostojanstva, izkušenj na robu smrti, a tudi nenehnega upanja in iskanja rešitve v ljubezni in erotiki,« je nadaljeval.

S Pahorjem sta, kot je zapisal Jančar, prijateljevala skoraj vse njegovo življenje. »Njegova trmasta odločnost v nasprotovanju samovoljnim in omejenim politikom in njihovim ideološkim doktrinam je bila zasidrana najgloblje v njegovi uporniški naravi in razumevanju življenja in kulture v njegovi raznovrstnosti. Beseda pluralizem zanj ni bila nobena floskula. Najina literarna pisanja so bila različna, a tu sva si bila zmeraj zelo blizu, v najinih debatah v Trstu, v Ljubljani ali Franciji, po kateri sva nekaj let skupaj potovala z najinimi knjižnimi prevodi.«

Boris Pahor je bil priča požigu in vrnitvi Narodnega doma, simbola slovenstva v Trstu. FOTO: Jure Eržen/Delo

Jančar je povedal, da sta imela s Pahorjem, na njegovo pobudo, v zadnjih letih vsako soboto pogovore po telefonu. »Veliko starejši od mene, je bil veliko bolj ognjevit in polemičen, na kakšne moje resignirane replike o stanju v Sloveniji ali Evropi je ostajal bojevit in polemičen: Že, že, toda nekaj je treba storiti.« Jančar je poudaril, da je bil Pahor kot pisatelj in mislec dolga leta v Sloveniji odrinjen na rob iz ideoloških, v Italiji pa iz nacionalističnih razlogov. »A njegova silna volja je premagovala vse omejitve. In tudi ko so njegove knjige končno zaživele v Sloveniji in našle pot v mnoge evropske jezike, se ni prav nič spremenil. Še čisto zadnji pogovor, pred nekaj tedni, ko je že težko govoril, je bil v znamenju njegovih lucidnih in ostrih opazk o slovenskih in evropskih stvareh. Rad sem ga imel, zmeraj ga bom imel rad.«

Žalna seja v Narodnem domu

»Skupaj s Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo in Svetom slovenskih organizacij pripravljamo žalno sejo za Borisa Pahorja, ki bo predvidoma še ta teden v Narodnem domu v Trstu,« je napovedal Vojko Volk, dosedanji slovenski generalni konzul v Trstu. S tem želijo počastiti tržaškega pisatelja, ki je s pričevanjem o grozotah 20. stoletja, svojim pogumom in dolgoživostjo zaznamoval ne le slovenski in italijanski, pač pa tudi širši evropski prostor.

»Zelo sva se zbližala, predvsem v zadnjih letih. Spominjam pa se, ko je imel leta 1996 predavanje o svojem delu Nekropola za študente na rimski univerzi – v učilnici za 200 ljudi, se jih je gnetlo več kot dvakrat toliko. Od takrat naprej sva večkrat sodelovala. Pozneje sva oba zelo močno doživljala vračanje Narodnega doma,« pripoveduje Volk. Shranil si je Pahorjev intervju za časnik Il Corriere della Sera, objavljen ob podpisu memoranduma za vrnitev Narodnega doma, julija 2020, in ga citiral: »Čakal sem sto let. Videl sem ga goreti. Zdaj smo ga dobili nazaj. Naloga opravljena.« 

Ob smrti tržaškega pisatelja se mu je danes poklonil tudi italijanski predsednik republike Sergio Mattarella in pri tem izrekel svoje globoko sožalje. »Bil je vpliven glas slovenske manjšine v Italiji, jasen in visok literarni izraz dvajsetega stoletja, priča in žrtev grozot, ki so jih povzročili vojne, nacionalizem in totalitarne ideologije, razlagalec kompleksnosti zgodovine svojega ozemlja. V evropski kulturi pušča veliko praznino. Njegova življenjska izkušnja mu je prinesla čast prejema reda za zasluge viteza velikega križa republike,« so po poročanju Primorskega dnevnika zapisali na Kvirinalu.

Doživel vrnitev Narodnega doma kot poslednji pričevalec

»Zame je odšel velik učitelj, ki me je naučil, kaj je absolutno zlo in kaj je absolutna ljubezen. Manjkal mi bo njegov ostri pogled na stvari, ki se dogajajo, manjkala mi bo njegova kritična misel. Manjkal mi bo njegov nasmeh, njegova kdaj pa kdaj tudi pikra beseda. Ostaja pa za njim neprecenljivo bogastvo misli, pripovedi, veliko pričevanj,« je povedala Tatjana Rojc, italijanska senatorka slovenskega rodu.

Tatjana Rojc, italijanska senatorica in slovenska kulturnica, je bila zelo povezana z Borisom Pahorjem in njegovim delom. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Izpostavila je, da je Pahor ob začetku postopka za vrnitev lastništva Narodnega doma Slovencem v Italiji dejal, da si želi, da bi živel, dokler to ne bi postalo resnično in bi podpisali še dokončno pogodbo v zvezi s tem. »In to je tudi doživel – kot poslednji pričevalec požiga simbola slovenstva v Trstu,« je poudarila.

»Ko sem leta 2007, če se prav spomnim, pripravljal njegovo izbrano delo, je bila javnost čisto fascinirana nad tem čudežem, ki tekoče preskakuje iz italijanščine v slovenščino, v nemščino, v francoščino, Italija je bila nora nanj, na Mladinski pa so nedolgo pred tem zavrnili Bergerjev predlog za ponatis Nekropole, češ, tistih par čudakov, ki jih to zanima, naj si gre brat italijansko izdajo,« pripoveduje Zdravko Duša, pisatelj in urednik. »Sreča je tisti hip prinesla na čelo uprave Petra Tomšiča, ki je dojel in verjel, da si Pahor zasluži pozornost. Razmere so bile zrele, naredili smo izbor petih romanov (v načrtu sem imel tri, a je Pahor sam pritisnil, da dajmo več), nekje tam in takrat je bila tudi Ljubljana kot prestolnica knjige …. Vse drugo je, kot se reče, zgodovina,« izvemo. Izbrani romani so dosegli vrhunsko prodajo, »Pahor je še kar pisal, Knjiga o Radi je poletela v višine in zajela vse publike, prihajala je pisateljeva stoletnica in lotili smo se monografije. In tisti dan, ko je izšla, si je Pahor na slovesnosti njemu v čast vzel pol ure preveč  televizijskega časa in šokiral vso Slovenijo. Ne, z njim res ni bilo dolgčas,« zagotovi.

Literarna zgodovinarka Urška Perenič je Pahorju obljubila, da bo po njem tudi ona pričevala o grozotah 20. stoletja in o človeškem pogumu. FOTO: Wikipedia

Pričevalaka o čudežu - Borisu Pahorju

»S profesorjem Borisom Pahorjem, tako sem ga klicala, on pa mi je pravil Urška, sem bila v zadnjih dneh posebej veliko v mislih, saj mi je gospa Vera (njej pa sem rekla angel, ker je tako lepo skrbela zanj zadnja leta) žalostna sporočila, da se naš dragi Boris poslavlja,« se je odzvala literarna zgodovinarka Urška Perenič.

»Tudi jaz sem žalostna, čeprav je doživel lepo in visoko starost, in se zdaj v mislih vračam predvsem k najinim srečanjem in pogovorom. Posebej tistemu, ki je hotelo biti zadnje, decembra lani, na božično viljo, ko me je pisatelj poklical in želel, da pridem v Trst. In sem šla. Ne bom pozabila, kako mi je v roko stisnil ponatis svoje knjige Grmada v pristanu in ponovil, kot že ničkolikokrat, kako si je za eno od svojih življenjskih poslanstev zadal pričevati o zlu, in me nekoliko zaskrbljeno vprašal, kdo da bo nekoč pričeval o vsem tem, o čemer je pisal,« je nadaljevala. Zlasti je imel v mislih čas, ko so ognjeni zublji v Trstu leta 1920 naznanili črno fašistično obdobje.

»Ne skrbite, sem mu dejala. In ponavljam zdajle in v mislih z njim. Tudi jaz bom pričevala, pa ne samo o tem, pač pa o tem čudežu, Borisu Pahorju! Dragi profesor, naj Vam bo lahka zemlja!«

Osebnost 20. in 21. stoletja

»Bil je velika osebnost in tako dolgo je živel – čez vse 20. stoletje in še skoraj četrtino 21. stoletja! Bil je vsestranski in je zagotovo zaznamoval tako Primorsko kot vso Slovenijo. Pahorjevo največjo zaslugo pa vidim predvsem v tem, da je italijanski svet – ne le njegov obmejni del – spoznal zgodovino naših krajev in tudi resnico o odgovornosti Italije in fašizma pred in med drugo svetovno vojno,« je menil Tomaž Simčič, tržaški kulturnik in predstavnik šolskih in drugih manjšinskih organizacij v Italiji. Spomni pa tudi, da se je Pahor vselej znal upreti vsem totalitarizmom – tudi za časa Jugoslavije se je postavil v bran demokraciji in svobodi.

Včasih smo verjeli, da je nesmrten

»Imel sem srečo in čast, da sem ga poznal tudi osebno. Še več, zdi se mi, da mi je bil naklonjen. Verjetno zaradi tega, ker sem ga kljub vsem nasprotovanjem leta 1985 povabil na protestno zborovanje slovenskih pisateljev v Cankarjev dom. Številni kolegi, predvsem pa politični vrh, so temu nasprotovali. Takrat je šele dobil nazaj svoj potni list – šlo je za zamero v povezavi s Kocbekom in Zalivom,« pravi pisatelj Tone Partljič. Sam je Pahorja veliko bral – čeprav je priznal, da to ni lahko branje –  in prepričan je, da med njegovimi deli izstopa Nekropola. »Vsem Slovencem se je zdelo, da svet stoji prav, dokler je med nami Boris Pahor. Včasih smo verjeli, da je nesmrten.«

Feri Lainšček o Borisu Pahorju: »Občudoval sem njegovo kleno in pokončno držo, nepopustljivo zavzemanje za slovenstvo in razločno izražen antifašizem.«  FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

»Pisatelj Boris Pahor je bil pričevalec z navdihom in izjemno izpovedno močjo. Njegova literarna dela so preživela svoj čas in so pomembna tudi zaradi zunajliterarnega konteksta. Občudoval sem njegovo kleno in pokončno držo, nepopustljivo zavzemanje za slovenstvo in razločno izražen antifašizem. Naj počiva v miru, njegova dela pa naj nam še pomagajo razumeti svet, v katerem živimo,« meni pisatelj, pesnik in dramatik Feri Lainšček.

Ambasador Slovencev v Italiji

V Svetu slovenskih organizacij so poudarili, da je Boris Pahor s slovensko narodno skupnostjo, ki je po prvi svetovni vojni prešla pod Italijo, delil svetle in temne trenutke ter z leti postal njihova vodilna osebnost na področju kulture, umetnosti in politike. »Izkušnja fašističnega tlačenja Slovencev na Primorskem in trpljenje v nacističnih taboriščih sta Borisa Pahorja izoblikovala v velikega evropskega in svetovnega humanista, ki je dostojanstvo človekove osebe in življenja postavljal vedno na prvo mesto. Prizadevanje za osnovne človekove pravice ga je zaznamovalo za vse življenje,« so zatrdili. Nanj so se obračali svetovni mediji, zato je bil prvi ambasador Slovencev v Italiji, so navedli.

»Po odhodu velikega Borisa Pahorja je revnejši ves slovenski svet, pa tudi svetovna pisateljska družina. Manjkale nam bodo njegove kritične, svarilne besede o številnih vprašanjih, predvsem o naši slovenski identiteti, med nami bodo pa ostala njegova številna dela in misli,« so navedli v Narodnem svetu koroških Slovencev.

»Utihnil je glas, ki je iz Mesta v Zalivu vztrajno do svojega 108. leta starosti klical k človečnosti, miru, sožitju med narodi, k pravici vsakega človeka do dostojnega življenja in ohranjanja maternega jezika in narodne istovetnosti. Umrl je Boris Pahor, ob Edvardu Kocbeku največji pričevalec za slovenstvo v preteklem stoletju,« je zapisal pisatelj Peter Kovačič Peršin. Pahorjevo moralno veličino je videl predvsem v drži odpuščanja do ljudi, ki so storili zlo njemu in človeštvu. »Ni obsojal narodov, pač pa terjal pravično oceno posameznikov, ki so narode zapeljali k nasilju nad drugimi narodi, zahteval pravično sodbo zgodovine, da se zlo totalitarizmov ne bi ponovilo. Danes, ko se Evropa spet pogreza v vojno blaznost, se zdi, da je ta glas preslišan. A ni, ne sme biti. To nam sporoča njegov odhod v večnost spomina.«

Ni bil tiho ne v režimu po vojni ne v demokraciji

Aljoša Harlamov, glavni urednik Cankarjeve založbe, je prav tako poudaril, da je bil branik slovenskega jezika, ki ga je uporno branil pred fašističnim popolnim izbrisom. V svojih delih pa je ohranjal spomin na fašistične in nacistične zločine proti Slovencem in človeštvu, zločine, ki jih je doživel na lastni koži. Poudaril je, da je umrl pisatelj, ki ni bil tiho ne v režimu po vojni ne v demokraciji, ko je bilo treba vztrajati pri nezaželeni, a zgodovinski in večni resnici.

Za Borisom Pahorjem žalujejo tudi v Slovenskem centru PEN. Poudarili so, da njegovo delo Nekropola sodi v sam vrh svetovne književnosti in pretresljivo razgalja dno človečnosti – koncentracijska taborišča in borbo za golo življenje. »Danes, ko je nad tem svetom in hudobijami, katerim se je tako dolgo upiralo, odpovedalo njegovo telo, ostaja njegova književnost. Prevedena v desetine tujih jezikov bo zaživela novo življenje kot spomin in opomin in v njej se bo zapisal večnosti,« je v imenu PEN zapisala predsednica Tanja Tuma.

»Slovenci in Evropejci smo izgubili izjemnega pričevalca o naši zgodovini, o resnici, vzor izobraženca in pisatelja. Slovenci nimamo nikogar več, ki bi tako globoko in temeljito s svojim literarnim delom in s svojo pokončno politično in nacionalno držo, s svojim kozmopolitizmom živel in deloval v našem kulturnem prostoru,« meni Dušan Merc, predsednik Društva slovenskih pisateljev. Zanj je Pahorjev intervju z Edvardom Kocbekom prelomna točka naše vesti. »To, kar je izpričal, kar je dopovedoval in dopovedal in izrazil, je povsem dovolj, je preko mere za eno samo življenje, četudi je dolgo,« je dodal.

Nihče ni prerok v svoji domovini

»Nemo propheta in patria. Nihče ni prerok v domovini. Če za koga, ta latinski rek velja za Borisa Pahorja. Dvakrat. Ker je imel dve domovini,« je prepričan Bojan Brezigar, nekdanji odgovorni urednik tržaškega Primorskega dnevnika. Spomnil je, da ga je Slovenija, ki je bila takrat še del Jugoslavije, odpisala, ker si je upal razkriti resnico in dal besedo Edvardu Kocbeku ter je razgalil tisti del zgodovine, ki je še danes sramota slovenskega naroda. Bil je šikaniran, prepovedali so mu celo prečkanje meje, prihod v Jugoslavijo, v matično domovino, kar ga je najbolj bolelo. Odpisal ga je tudi takrat najvplivnejši del slovenske manjšine, ki se je naslanjal na Ljubljano. Počakati je moral na padec enoumja, da je prejel zasluženo priznanje za svoje literarno delo; priznanja za svoje politično delo in po Brezigarjevih besedah pravega opravičila žal ni dočakal.

Trst, kozmopolitsko mesto, kjer so stoletja sobivali različni narodi, kjer so cerkve vseh velikih evropskih veroizpovedi, pa ga je obravnaval kot slovenskega nacionalista, navaja Brezigar. »Še danes slišiš ta očitek. Pa vendar je Boris Pahor veliko pisal o Trstu, mestu, ki je tudi slovensko. Minila so desetletja, preden je italijanski del Trsta priznal njegovo vlogo, še vedno sramežljivo. Desetletja, preden je Pahor na pobudo tržaškega župana, a menda na predlog ljubljanskega župana, kot slavljenec prestopil prag enega templjev italijanstva Trsta, Verdijevega opernega gledališča,« je pojasnil.  Brezigar njegovo dediščino vidi kot »nekaj desetin knjig, veliko prevedenih v tuje jezike,« za nas, Slovence, pa »ostaja predvsem lik premočrtnega človeka, ki se je v 20. stoletju uprl trem diktaturam, ker je želel ostati svoboden človek.«

»Vedno je zavzel lastno stališče in bil vzor samostojnega, verodostojnega intelektualca, ki zna s svojim slikovitim in odločnim govorom prepričati publiko, na drugi strani pa izraziti tudi jasno zavedanje o omejitvah lastnega vedenja in na tej osnovi resnično prisluhniti sogovorcu,« je dejala Vesna Mikolič, sodelavka Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper in Univerze v Trstu, ki se spominja, da je leta 1993 pri tedanji koprski založbi Lipa uredila njegovo esejistično zbirko Odisej ob jamboru, ki so jo v preteklosti slovenske oblasti zasegle in prepovedale.

Eden zadnjih velikanov evropskega humanizma

Tržaški publicist Jernej Šček Pahorja opiše kot  enega zadnjih velikanov evropskega humanizma, »preživelca in pričevalca človečanskega potopa 20. stoletja«. »Gospod profesor, kakor smo okravatanega možiclja pozdravljali gimnazijci na avtobusu na vijugastih strminah nad njegovimi Barkovljami, s Škorklje gleda na še tlečo grmado v pristanu in opozarja na nedotakljivost pogube, kakor v Nekropoli pred taboriščno barako, ko mizar gnile, sprane in počrnele deske zamenjuje z zoblano belimi. Boris Pahor duhovno upehanim Slovencem pomaga postati to, kar smo.«

Filozof in fotograf Evgen Bavčar je, kljub bolečini zaradi izgube, vzradoščen zaradi številnih novic iz Evrope, ki poročajo o književnikovi smrti. V Franciji  so denimo poročali o njem na nacionalnem radiu in v več osrednjih časnikih. »Ko sem davnega leta  1986 v Parizu prvič srečal pisatelja iz Trsta, sem se odločil za uresničitev ideje, da vodi edina pot njegove literarne razpoznavnosti preko Francije, Nemčije, Italije do Trsta in Slovenije. Ob najinem prvem srečanju je namreč bil Pahor persona ingrata, povsem ignoriran v domovini zaradi afer, ki jih je sprožala takratna komunistična oblast, kar je nanj zelo boleče vplivalo,« meni.  Po njegovih besedah bi bilo nujno, da bi uresničili nekatere Pahorjeve plemenite ideje - od uvedbe domovinske vzgoje v šole in vzpostavitve pravega odnosa do naše države in njenih simbolov, pa do nacionalne sprave, ki mu je predstavljala srž in etično načelo njegove človeške biti. »Če bo Boris Pahor ostajal v našem spominu (tudi kot opomin), bo naša nacionalna eksistenca doživljala prerod kljub  naši številčni majhnosti,«  je sklenil.