Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Sobotna priloga

Na okopih z nasprotujočimi si stališči za ureditev psihoterapije

Pripravo zakona si je ministrstvo zadalo kot enega od ciljev, nasprotovanja med poloma z različnimi pogledi na ureditev pa so postala zelo javna.
Ministrstvo za zdravje načrtuje, da bo predlog zakona o psihoterapiji za javno obravnavo nared v začetku oktobra, januarja 2024 pa pripravljen za državnozborski postopek. FOTO: Voranc Vogel
Ministrstvo za zdravje načrtuje, da bo predlog zakona o psihoterapiji za javno obravnavo nared v začetku oktobra, januarja 2024 pa pripravljen za državnozborski postopek. FOTO: Voranc Vogel
16. 9. 2023 | 05:00
16. 9. 2023 | 19:07
18:03

V nadaljevanju preberite:

Poskuse, da bi država zakonsko regulirala psihoterapijo, štejemo v desetletjih. V preteklosti so na ministrstvu za zdravje odgovornost za to pripisovali »neusklajenim stališčem različnih strok, ki so včasih diametralno nasprotna«. Tokratna garnitura na Štefanovi si je pripravo zakona o psihoterapiji zadala kot enega od ciljev, ob tem pa so nasprotovanja med poloma s povsem različnimi pogledi na ureditev postala zelo javna.

Danes se lahko vsakdo, ki odpre espe, okliče za psihoterapevta. Ni pomembno, kaj ste po osnovni izobrazbi, ali ste se usposabljali pet in več let ali le na kakem vikend tečaju ali pa sploh ne. Da je taka stihija škodljiva za vse, ki se znajdejo v stiski in iščejo pomoč, se strinjajo vsa društva, združenja, zveze, inštituti, zavodi, univerze, fakultete – več kot 35 organizacij se je odzvalo na anketo ministrstva za zdravje. Ta temeljni problem pa se je v zadnjih mesecih nekako znašel v drugem planu. Preglasili so ga antagonizmi med predstavniki različnih strok in modalitet, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo s psihoterapijo oziroma imajo interes po vzpostavitvi zakonskega okvira za to področje.

Glede na stališča do bistvenih vprašanj jih lahko v grobem ločimo na dve skupini – v eni so klinični psihologi, psihiatri in drugi profili v zdravstvu ter njihove zbornice in združenja, v drugi pa vsi tisti, ki niso v zdravstvu, med drugim fakultete in univerze s programi terapij ter več združenj terapevtov.

Videnja obeh polov se razlikujejo praktično v vseh pomembnih točkah, začenši s samo definicijo psihoterapije: kdo jo lahko opravlja, kakšni naj bi bili vstopni pogoji, pot in način usposabljanja, pomen starosti oziroma osebnostne zrelosti, pa seveda tudi, kdo naj bi zanjo bil plačan iz javnih sredstev oziroma iz zdravstvene blagajne.

Čeprav se oboji deklarativno zavzemajo za kakovostno obravnavo in varnost uporabnikov in tudi ni nobenega dvoma, da so storitve slabo dostopne za vse, ki jih potrebujejo, so razhajanja glede tega, kakšne bi bile ustrezne rešitve za to, velika.

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine