V nadaljevanju preberite:

Po večkratnem prestavljanju že pred tedni dogovorjenega intervjuja se na zoomu prejšnjo soboto zvečer končno pojavi neworleanški trobentač Chief Adjuah. A njegovo sliko uzrem le za hip, saj je glasbenik v New Yorku, kjer ima zvečer koncert (tam je ura 14.00), in se ravno odpravlja na tonsko vajo. Na vprašanja odgovarja med hojo in telefon drži pred usti kot mikrofon. Njegov agent je želel znova prestaviti intervju, ker je trobentač na turneji in je zelo zaseden. Ko pa smo razložili, da ponovna preložitev ne pride v poštev, ker bi želeli intervju objaviti pred njegovim koncertom 10. julija na otvoritvi Ljubljanskega jazz festivala v Križankah, so vendarle potrdili sobotni termin.

Pogovor ni potekal v idealnih zvočnih razmerah. Z intervjuvancem si ne zreva iz oči v oči, zato ga razen na začetku in koncu pogovora ne vidim. Tudi zvok ni tak, kot bi si ga želel, in sogovornik se opraviči, da pač hodi po New Yorku in da so okrog njega ljudje ...

A kljub taki, za poglobljeni intervju nič kaj hvaležni situaciji iz Chiefa odgovori kar brbotajo. Odgovarja čustveno, iskrivo, zagnano; pri nekaterih temah posebej poudari določene besede, jih malone zapoje. Ko postavi piko na konec krajšega stavka, ta kar odmeva. Je odločen, vztrajen. Ni mu všeč izraz jazz in si je zato izmislil stretch music. Ni mu všeč zvok trobente in je zato izumil novo trobilo. A kot da mu ni bilo zadosti prekucniškega delovanja, na zadnjem albumu trobente sploh ne igra, temveč je v roke vzel različna tradicionalna afriška glasbila in spotoma še sam izumil novo glasbilo, svojevrstno harfo, kombinacijo afriških strunskih glasbil n'gonija in kore.