Flamenko, polje neskončne svobode

Flamenko, starodavni boj s temnimi strastmi, udarci pet ob tla, ki zbujajo podzemni svet, in mehki gibi rok in dlani, ki se stegujejo proti nebu. Koreografinja in plesalka Urška Centa pravi, da je zanjo flamenko polje neskončne svobode. Hkrati je njen jezik, orodje, s katerim ustvarja nove zgodbe.

Zadnja leta sodeluje z najvidnejšimi jazzovskimi glasbeniki, pripravlja jazzovski album, s projektom Sentido project so se vrnili z uspešne turneje po Mehiki. V četrtek je bila v Cankarjevem domu premiera multidisciplinarne predstave v sodelovanju s soavtorjem predstave, Domnom Novakom, Tam, v vrtu, ki jo bomo lahko videli tudi na Borštnikovem srečanju.

Če rečem flamenko, kaj je vaša prva asociacija zdaj, po tolikem času?

Že dolga leta ga ne vidim več od zunaj, ampak zelo od znotraj. Flamenko je zame podoba ekstremnega čustva, ekstremne odprtosti, pretočnosti, pristnosti. Pa naj se zrcali prek plesa, glasbe, besede ali podobe.

Za nas, ki ga gledamo »od zunaj«, je predvsem kompleksna zgodba mešanja kulturnih vplivov v Andaluziji, judovske, mavrske in krščanske, otožen način petja, cante jondo, potrkavanje pet, ki tresejo zemljo ... Bolečina, ljubezen, strast.

Gotovo flamenko vsak občuti drugače. Obstajajo številne interpretacije. Gotovo ga lahko vidimo kot multikulturalizem, talilni lonec, ki staplja kulturna ozadja priseljencev z vseh koncev sveta v novo kulturo. Priča o dogodkih, ki so močno zaznamovali politiko in življenje v Španiji in svetu.

Urška Centa, koreografinja FOTO: Nika Hoelcl

Hkrati pa, kot je rekel plesalec in koreograf Nacho Duato, številni španski umetniki na kulturo flamenka gledajo zviška.

Da, ker je španski diktator Franco gradil podobo nacionalne identifikacije prav na flamenku in bikoborbah. A flamenko je toliko več. V njegovi zgodovini je toliko magičnih zgodb, tudi pripovedovalske lepote. Obstajajo možnosti, kako je to povezano že z Indijo, z Radžastanom, kako se sreča z judovsko vero, z arabskim izročilom, tudi s krščanstvom. Flamenko je skozi zgodbe nekaj magičnega in neotipljivega, v zgodovini poln fenomenov, skozi umetnika pa ekstremno individualno doživetje. Jaz ga ne gledam več zgolj skozi formo, ampak kot občutenje, kot polje svobode.

Kako si danes razlagate, da ste že kot enajstletna deklica tako intenzivno čutili nekaj, kar izhaja iz tako specifične kulturne tradicije?

So stvari, ki so najbrž nerazložljive. In morda je bolje, da jih niti ne poskušaš razložiti racionalno. Vsekakor se je ta privlačnost med nama s flamenkom zgodila kot impulz, instinkt, močan klic. Odkar pomnim, sem bila v plesu. Obstajati zame pomeni biti skozi ples. Je tudi podoba, ki jo imaš o sebi. Jaz sem plesalka (nasmešek).

Kaj vam je dal flamenko kot najstnici?

Flamenko je v tistem trenutku prišel k meni kot nekakšna sila, moč. Kot najstnica nisem poslušala mainstream glasbe, ki so jo poslušali moji vrstniki, s svojo najboljšo prijateljico sva takoj po šoli odšli domov in prebirali Lorcovo poezijo, poslušali flamenko, gledali filme, ki so imeli v sebi to kodo magičnosti, temperamenta. Prva fascinacija nad flamenkom se je razširila tudi na druga področja španske kulture. Španski nadrealisti, sploh Man Ray, Luis Buñuel ... Velik navdih je bil tudi Picasso, saj je bil Andaluzijec iz Malage. Spomnim se, kako me je začaral album Enriqueja Morenteja Pablo de Malaga, v katerem Morente z glasbo govori o Picassu in njegovih slikah. Vse to je v tistem obdobju zgodnjega najstništva postala popolna obsesija.

Če ste Lorco prebirali že kot najstnica, katera njegova pesem je bila iniciacija?

Nana del Caballo Grande, zagotovo. Ta še vedno odzvanja v meni. To je uspavanka iz Lorcove drame Krvava svatba (Bodas de Sangre), ki jo je v sedemdesetih interpretiral eden najbolj znanih pevcev flamenka Camarón de la Isla.

V bistvu sem šele lani jeseni zares ozavestila, kako močno me je zaznamovala ta pesem, in iz nje naredila plesno miniaturo. Lorcova poezija je naložena v meni, ker je vstopila vame že zelo zgodaj, skozi španski jezik, ki sem se ga začela učiti pri osmih letih. Šele veliko kasneje sem začela brati Lorco v slovenščini.

Kljub vsemu je bila odločitev, da postanete plesalka flamenka, precej drzna.

Še vedno je. Ko zdaj v določenih umetniških krogih rečem, da sem plesalka flamenka, pri mnogih opazim odtenek nekakšnega nelagodja, celo predsodkov ... Pri nas ljudje še vedno najprej dobijo asociacijo na vrtnice, kastanjete in volančkaste obleke s pikami, ki so noša plesalk flamenka iz Andaluzije.

Skratka, po koncu gimnazije mi je bilo jasno, da si zares želim plesati. A študija flamenka pri nas ni in tako sem v nekem trenutku sprejela odločitev, da grem v Madrid, na šolo Amor de Dios, in potem še na novoustanovljeno akademijo UFlamenco, center za visoke študije flamenka. Tam sem se poleg plesa učila zgodovine, muzikologije, glasbe ... Posebno potovanje.

Kako vidite vlogo recimo plesalca flamenka Joaquína Cortésa, ki je »tradicionalni flamenko nadgradil z baletnim izrazom in erosom«?

Gotovo ima Cortés velike zasluge za novo dojemanje flamenka, v določenih krogih velja za skoraj božanstvo. A ko tega ne gledaš samo s položaja fascinacije opazovalca pod odrom, ko si že znotraj te zgodbe, imaš druge estetske in vsebinske preference. Joaquín Cortés se je vrgel v flamenko kot spektakel. Res je prenesel flamenko čez mejo, ga predstavil svetu, je pa zato pri njem zapostavil druge stvari, ki jih sama bolj cenim.

Na primer?

Na primer to, da se zame ta lepota zgodi s potrebo po pristnosti, v izčiščenem izrazu veščine in talenta. Joaquín Cortés me v tem smislu ni tako navdihoval, je bil pa nekaj časa moj sosed (nasmešek).

Res? Sta kdaj govorila?

Ne. Ti bogovi flamenka, ki izhajajo iz romske tradicije, niso preveč fascinirani nad tem, da se nekdo, ki prihaja »od drugod«, sploh če je to svetlolasa plesalka iz Slovenije, intenzivno ukvarja s flamenkom.

Govorite o zaprtosti določenih krogov znotraj flamenka?

Obstajajo tradicionalni, zelo zaprti krogi, v katere neromski plesalci nimajo vstopa. Ko kot novinec prideš na akademijo Amor de Dios, si tam izbereš maestra, svojega učitelja, ki bedi nad tvojim znanjem. Če tako izbereš, lahko delaš z imeni, ki se štejejo med inovatorje flamenka, imena, kot je recimo Merche Esmeralda. V prostor, kjer se zgodi flamenko, tako imenovani tablao, je težko vstopiti, ker so, kot sem rekla, ti prostori rezervirani za določene skupine. In kot tujki je tam vstop skoraj nemogoč, ne glede na znanje.

Če prav razumem, ste si s svojim talentom izborili pot tudi v te zaprte skupnosti?

Morda na neki način, zagotovo pa ne v tablao (nasmešek). Takrat sem si res želela nabrati čim več izkušenj in se učiti tudi v tablaos. Pogosto ne poznaš drugih izvajalcev, saj je flamenko v najbolj tradicionalni obliki tematska improvizacija, v kateri veljajo točno določena pravila. Če rečeš, »plesala bom alegrío«, moraš točno vedeti, kako vse to poteka, in iz tega skupaj z vsemi narediti ritmično in glasbeno mojstrstvo.

Plesalec flamenka je hkrati tudi soustvarjalec glasbe, z ritmičnim udarjanjem s petami ob tla ustvarja svojo kompozicijo ...

Ja, v bistvu si kot plesalec tudi tolkalec in po tradicionalni strukturi ti vodiš glasbenike. Poznati moraš tudi melodije, ki jih poje pevec, nanje prilagajaš svoje gibanje, držo in sporočilo, ki ga želiš predati. Hkrati moraš dominirati compás – kot temu rečejo, ker z nogami ustvarjaš svoje ritmične kompozicije.

A ko sem v nastopih tablaa raziskovala ta del flamenka, sem ugotovila, da me v resnici bolj zanima koreografija. Misel skozi ples. Zato mi zgolj tradicionalni flamenko ni bil več tak izziv, zanimala me je kreacija drugačne zgodbe, tudi v telesni formi bolj nezavezane forme sodobnega plesa.

Urška Centa, koreografinja FOTO: Nika Hoelcl

Ko sem govorila s kitaristom flamenka Pacom de Lucio, je rekel, da je o flamenku nemogoče govoriti, da ga lahko samo občutiš. Da je to nekaj neizgovorljivega, tako kot duende, o katerem je pisal tudi Lorca. Kaj je za vas duende?

Duende je ta nerazložljivi občutek magičnosti, občutek zasvojenosti, zaradi česar me je flamenko tako obsedel. Je zelo osebna in samotna izkušnja, osebna ekstaza, občutek zamaknjenosti. Če pogledamo širše, poznajo podobna stanja z ekstremno fizično prakso in vrtenjem tudi derviši in druge kulture.

Veliko ljudi je poskušalo analizirati in raziskati pomen pojma duende. Mislim, da je najbolj preprosto rečeno – da je to trenutek, ko zaznaš lepoto. Je tudi zaznavanje bližine smrti, njene prisotnosti, končnosti vsega, kar obstaja …

Kot sevdah ali fado, tudi tango, ki imajo v sebi otožnost, hrepenenje in tudi temno plat, bolečino, razočaranje?

Da, vse to, hkrati pa tudi predanost temu ciklu življenja. Zdi se mi, da se tako v sevdahu, fadu in seveda v flamenku zavedaš bližine smrti in jo sprejemaš drugače kot večina nas, ki smo v zanikanju. Vse to me je pred dolgimi leti zelo posrkalo, povleklo vase, v ta patos, bolečino, lepoto minljivosti.

Prav v Madridu ste se navdušili nad jazzom?

V Madridu sem spoznala veliko kvalitetne klubske glasbe, torej živo izvajane glasbe v posebnih lokalih in klubih. Ko sem se leta 2017 vrnila v Slovenijo, sem si želela delati cikel Noches de tablao, in to tako, da sem vsakič v zgodbo povabila nekoga, ki je iz drugega umetniškega polja.

Zanimalo me je, kaj lahko izkusim v stiku z jazzom, z baročno glasbo, s sevdahom, tudi z elektroniko … Kljub temu da sem se odločila za študij sodobnega plesa in koreografije, je flamenko nekaj, kar je zakodirano v moj izraz. Z njim sem zrasla, zato se moj gib, moj način razmišljanja, tudi glasba težko popolnoma loči od tega. Flamenko je moja govorica.

Kdaj se je torej zgodil trenutek, ko ste poleg giba odkrili tudi svoj glas? Da ste se z jazzovskimi glasbeniki združili v Sentido project?

Ko sem se vrnila v Slovenijo in začela intenzivno delati z neko ustvarjalno mislijo, me je začela resnično vznemirjati zvočna koreografija. To pomeni misliti ples skozi zvok.

Veliko navdiha sem dobila od priznanih jazzovskih glasbenikov, ki jih imamo v Sloveniji res veliko. Najprej sva začela s Tomažem Gajštom, potem je tu Robert Jukič, ki je delal glasbo za Ena-One. Pa potem Jure Pukl, eden naših najvidnejših saksofonistov v svetu, s katerim sva naredila projekt Na pragu nevidnega. Jani Moder, s katerim sva ustvarila Sinsonte, v grlu pozabljena pesem, pa seveda tudi Zvezdana Novaković, Katja Šulc ... Vsi tisti ustvarjalci, ki so bili lačni novih stvari in so v to zgodbo vstopili tudi, da presežejo svoje polje ustvarjanja.

Že takrat, ko ste ustvarili predstavo Deblas/Boginje, s Kuklo in Katjo Šulc, se je čutilo, da iščete tudi svoj glas ...

Glas je bil gotovo ves čas tam nekje, da. Začelo se je tako, da sem v nekaterih predstavah samo govorila, šepetala, z različnim tempom, potem je ta beseda postajala bolj povezana z glasbo in potem je to raslo, tako da danes pišem tudi tekste za glasbo.

Pomislila sem na vašo interpretacijo pesmi Volver, ki jo med drugim izvaja zvezda sodobnega flamenko petja Estrella Morente. V filmu Vrni se (Volver) Pedra Almodóvarja je »posodila« glas Penelope Cruz.

Estrella Morente je izjemna. Vrni se, da. Vrniti se. To je tudi skladba, ki me je od nekdaj zelo fascinirala, tak simbol nostalgije. Pesem, ki se je sicer rodila v tangu, napisala sta jo Carlos Gardel in Alfredo Le Pera, govori pa o odhajanju in pogledu nazaj na vse, kar je bilo nekoč tvoje. In ko sva leta 2019 s Tadejem Kamplom začela glasbeno-plesni projekt Sentido project, je Volver postala stalni del našega repertoarja. To je res ena tistih pesmi, ob kateri se počutim, kot da se vrnem domov.

Urška Centa, koreografinja: Kljub temu da sem se odločila za študij sodobnega plesa in koreografije, je flamenko nekaj, kar je zakodirano v moj izraz. FOTO: Nika Hoelcl

Z zasedbo Sentido project ste izpeljali turnejo po Mehiki ...

To je bil kar zahteven projekt, ja. A moj občutek je, da če v Sloveniji tega ne narediš sam, tega zate ne bo naredil nihče drug. Če sem zelo iskrena, je v tovrstnem ustvarjanju vedno prisoten občutek samote.

Biti samozaposlen v kulturi pomeni biti predvsem sam. Sam se prijaviš na razpis, sam narediš vse organizacijsko, ustvariš projekt s sodelavci, ga izvedeš, na koncu pa še pomiješ za sabo.

Povejte mi več o koncertni turneji po Mehiki. Kako je sploh prišlo do tega?

Lani jeseni sem dobila povabilo s festivala sodobnih umetnosti FIAC v Guanajuatu, da predstavim svoje delo. Ker je bila tema festivala biofilija, ljubezen do živega, sva skupaj z Domnom [Novakom, igralcem in partnerjem] takrat zasnovala zvočno koreografijo The Garden, ki je potem prerasla v predstavo, ki je premiero doživela v Cankarjevem domu.

Takrat so se na festivalu navdušili nad našimi projekti in nas potem z glasbeno-plesnim projektom Sentido project povabili na koncertno turnejo. Začeli smo jo s koncertom v Guadalajari, nato smo šli v Guanajuato, nato v San Miguel de Allende ... Ekstremno lepa izkušnja.

Kako se je odzivalo občinstvo?

Tega si, če ne doživiš, ne moreš predstavljati. Vsi naši koncerti so bili polni, takoj ko se med koncertom zgodi recimo kaj presežnega, ljudje zaznajo trenutek, vstanejo, te nagradijo z vzkliki, z aplavzom, na koncu so bile stoječe ovacije ... Res je čisti užitek doživeti tako odprt strasten odziv občinstva, česa takega še nisem doživela. Komaj čakam, da gremo spet nazaj.

V najnovejšem avtorskem projektu Tam, v vrtu v Cankarjevem domu, raziskujete predvsem zvok v povezavi z gibom?

Z raziskovanjem zvoka, da, z mehanizmi poslušanja, prisluškovanja z razširjanjem potenciala, kaj vse lahko telo naredi. V tem smislu me je v obdobju študija sodobnega plesa in koreografije v Ljubljani zelo zaznamovala Irena Tomažin in njeno raziskovanje glasu, razumevanje telesa kot inštrument.

Zakaj vrt?

Ker je vrt tako močno vkodiran v človeka in njegovo doživljanje narave. Ker je nekakšen simbol človekove želje po urejenosti, tudi po tem, da ukrotiš naravo ... Sama sem si ga zamislila kot prostor srečanja.

To je bilo zelo ključno obdobje v mojem ustvarjanju, biti samozaposlen na področju sodobnih plesnih umetnosti ni lahko. Imam občutek, da nenehno delam, da ni nobene pavze, in je veliko premalo stika s soljudmi. In sem potrebovala nekakšen reset, svoj vrt, trenutek posvetitve, kaj v resnici delam, trenutek razmisleka in preizpraševanj. Zato sva z Domnom to predstavo zasnovala v iskanju povezovanja. Kot povabilo. V najin vrt.

Kako drugačno je ustvarjanje zgodbe z igralcem Domnom Novakom v primerjavi z recimo sodelovanjem z jazzovskim glasbenikom?

Domen se je v tej predstavi izkazal za izjemnega raziskovalca in krasno zvočilo (nasmešek). Še preden se je začel ukvarjati s teatrom, se je namreč ukvarjal z beatboxingom. S to predstavo sva se nekako osvobodila, jaz flamenka, on beatboxa. Imava pa izjemnega dramaturga Nika Žnidaršiča, ki pomaga uravnotežiti ta dva svetova, bom rekla kar različne svetove. Zelo mi je všeč, da je predstava radikalna, ker temelji na želji po sodelovanju. Želji po odnosu. To je multidisciplinarna predstava, enak pomen kot gib imata v njej zvok in performativna plat.

Včasih je skoraj nemogoče slediti številnim ustvarjalnim projektom, pod katere se podpisujete. Koreografinja, plesalka, pevka, hkrati ste poleg vseh projektov lani začeli s snemanjem jazzovskega albuma.

Ja, z Robertom Jukičem sva lani v Belgiji začela snemati jazzovski album. A za zdaj še ne bi govorila o tem. Lahko samo rečem, da morda zdaj končno prihaja ven ta glas, o katerem ste me spraševali (nasmešek). Kar se tiče vseh različnih zgodb in vlog ... Seveda imam nenehno potrebo po nadaljnjem raziskovanju, po ponovnem odkrivanju in izumljanju sebe in svojega giba in izraza. Res sem radovedna, tudi v tem smislu, da sem z eno nogo v plesu, ki je moja strast, pa tudi v glasbi. Povsod se zavedam, da je mogoče še drugače, še toliko več. Da je ta žeja »po več« nujna za rast.