Moj brat Josip Osti

Josip Osti je bosanski in slovenski pesnik mednarodnega formata in univerzalnega dometa, saj njegova sveža, ozemljena in simbolno nabita poezija čustveno nagovarja sleherno bralko in bralca v temeljni človečnosti, usodni ranljivosti ter odprtosti lepoti in grozi, ljubezni in smrti.

Osti, rojen v Sarajevu, je eden izmed osrednjih pesnikov prelomne generacije, ki je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja s svežimi postopki in družbeno kritiko modernizirala pesniški jezik v Bosni in Hercegovini. Za prvo obdobje njegovega pesništva sta značilna magnetičen ritem, naslonjen na ritem bosanskega ljudskega izročila, in prefinjen način prepletanja pripovednega toka z močnimi lirskimi detajli, kjer metaforična zgoščenost dvigne pesniška besedila v večplastno sporočilnost. Izstopajo tudi lepe ljubezenske pesmi, posvečene prvi ženi Duški Perišić. Že naslovi njegovih prvih zbirk nakazujejo to prepletanje mitskega, liričnega in družbeno kritičnega: Tat sanj – Snokradica (1971), Salto mortale (1974), Tetovirani violinist – Tetovirani violinista (1976), Strela z jasnega – Grom iz vedra neba (1978), Umirajo tudi kače, ki so nas pikale – Umiru i zmije koje su nas ujedale (1985) ter Pastir kač – Zmijski pastir (1989).

Značilno je sklepno sporočilo antologijskega Morišča:
verjemite meni je lahko
z večnim smehljajem polagam glavo na tnalo
ne vem ali me drugje čaka kaj težjega od življenja
rabelj nad mano pa mora dvigniti težko sekiro
in me gledati v oči
in me gledati v oči

Osti je eden izmed najpomembnejših prevajalcev slovenske književnosti v jezik, ki ga spričo zgodovinske kataklizme nekdanje Jugoslavije sam poetično imenuje »jezik mojih spominov«. Njegov prevajalski opus iz slovenščine je neverjetno bogat in šteje kar 136 knjig in dramskih del. Ljubezen do slovenske besede, dežele in do Barbare Šubert, legendarne tajnice Društva slovenskih pisateljev, ki figurira tudi v naslovu ene od njegovih najboljših zbirk Barbara in barbar (1990), je Ostija pripeljala v Ljubljano in na Kras.



Najtemnejše pesmi je napisal v letih obleganja Sarajeva in vojnih zločinov v Bosni in Hercegovini; zbrane so v zbirkah Sarajevska knjiga mrtvih (1993) in Salomonov pečat (1995), ki ju je z občutkom prevedel Jure Potokar.

Potem ko je v maternem jeziku že ustvaril impozanten pesniški opus, je temu pogumnemu pesniku uspel – za slehernega pisatelja in še posebej za pesnika – skrajno tvegan korak: prestopil je v drug jezik, začel je pesniti v slovenščini. Kraški Narcis (1999) je bila njegova trinajsta pesniška zbirka in »druga prva knjiga pesmi«, kot jo je sam posrečeno definiral, saj je bila prva, napisana v slovenščini. Sledile so Veronikin prt (2002), Rosa mystica (2005) in številne druge. Ker je to storil na jezikovno mojstrski in izrazno močan način, moramo obravnavati Josipa Ostija tudi kot slovenskega pesnika in pisatelja.

Naslova Kraški Narcis in Veronikin prt sta ob vsej mitski in simbolni globini tudi skrajno osebna, kot vse, kar je Josip napisal. Narcis je bilo namreč ime Josipovemu očetu, Furlanu, delno slovenskega rodu. Mati Veronika je bila bosanska Hrvatica. Družina je bila po drugi svetovni vojni izpostavljena nečloveškemu trpljenju, o katerem Josip ni javno govoril, saj je bila njegova otroška travma očitno preveč boleča; pustil ji je do besede le v svoji poeziji ter v romanih svojega zadnjega ustvarjalnega obdobja. Veroniko Osti so namreč dogmatski primitivneži obtožili, da je pripravljala atentat na Tita, in jo obsodili na zaporno kazen, ki jo je prestajala le 500 metrov stran – tako blizu, a nedosegljivo daleč! – od doma in sinčka Josipa.

Materin vojni dnevnik

Pretresljiv izraz Josipove globoke navezanosti na mater je roman Življenje je srhljiva pravljica (založba Pivec, 2019). Osrednji del romana tvorijo vojni dnevnik Veronike Osti in pisma, ki jih je vsak dan pisala sinu ter vsebujejo šokantne in ganljive detajle o triletnem obleganju Sarajeva: kako preživeti tisoč in eno noč obleganja, pogosto brez vode in elektrike, kako si priskrbeti živež, ki ga ni bilo, kako pomagati sosedom in prijateljem v stiski, kako preživeti v stolpnici, ki jo obstreljujejo, kako rešiti Josipovega mačka, ki je ušel na teraso, izpostavljeno očem ostrostrelcev? Gre za dragoceno pričevanje, ki dviga ta roman na raven enega od najpomembnejših literarnih, zgodovinskih in etičnih dokumentov peklenskega obleganja Sarajeva.



Začetek obleganja rojstnega mesta je ujel Ostija v Sloveniji. Z vsemi silami je pomagal beguncem; v Vodnikovi domačiji v Ljubljani je vodil tečaje za begunske otroke, njegova knjižna zbirka »eksil-abc« sodi med najlepše in najbolj pretresljive založniške projekte vseh časov. Neprecenljiv je bil tudi njegov angažma pri humanitarni pomoči za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu, ki sem jo organiziral podpisani, najprej v imenu slovenskega, nato tudi mednarodnega Pena.

Vrhunec te intenzivne dejavnosti je bil obisk delegacije slovenskih pisateljev v obleganem mestu. Tja smo potovali Niko Grafenauer, Drago Jančar, Osti in jaz, v svinčenih oklepih, z vojaško letalsko zvezo pomenljivega imena Maybe Airlines, saj je bilo v Sarajevo laže priti kakor iz njega oditi. Nevarno blizu smrti smo bili, ko so egiptovski vojaki zapeljali oklepnik Unproforja (oborožene sile Združenih narodov) na ozemlje, ki so ga kontrolirali bosanski Srbi, in nas je ustavila množica stotih, dvestotih ljudi, ki so jo vodili mladeniči s kalašnikovkami.

Po koncu obleganja je Ostijevo sarajevsko stanovanje za vrsto let zasedel eden izmed zaslužnih osvoboditeljev. Ko je Josip prvič po vojni pozvonil na vrata svojega lastnega stanovanja, kjer sem bil tudi sam pogosto gost, mu je odprl ta zmagovalec, oblečen v njegovo srajco. In kako zdaj rešiti dragocene knjige, ki jih je novi gospodar odvrgel v vlažno klet?

Ker se je radikalno prevrednotenje literarnih kanonov v novonastalih državah na ozemlju nekdanje Jugoslavije zgodilo na podlagi absolutizacije principa nacionalne pripadnosti, se je najhuje godilo pisateljem, ki s poreklom, imenom in pogledi niso potrjevali identitetnega etničnega kriterija. In ker Osti etnično ni pripadal nobenemu izmed treh konstitutivnih narodov BiH (ne Bošnjakom, ne Srbom, ne Hrvatom), je bolj ali manj izbrisan iz zgodovine književnosti BiH, ki jo po tragičnih vojnah določajo kanoni teh treh etnij. Ker pa je treba zmeraj pomesti tudi in predvsem pred lastnim pragom, bodi povedano naslednje: kljub izjemnim zaslugam za slovensko književnost in kulturo je Josip Osti le stežka dobil slovensko državljanstvo. Čeprav je eden izmed najbolj prevajanih avtorjev in tudi med slovenskimi ljubitelji književnosti izjemno priljubljen, ga slovenska kulturna politika, še zmeraj nacionalistično bornirana, ne obravnava kot »našega pesnika«. Tem slabše za »nas«! K sreči so tudi častne izjeme, in mednje sodita Kosovelova vas Tomaj, kjer je Osti našel nov in topel dom, in Kras. Za vse, kar ste prijaznega, dobrososedskega in prijateljskega storili za našega dragega Josipa – Tomajke in Tomajci, Kraševke in Kraševci, velika hvala in zahvala!

Pesnika na tomajskem pokopališču

Med njegovimi prevodi je več izdaj Kosovelove poezije; da je poezija za Ostija vselej bila temeljna eksistencialna razsežnost, kaže tudi življenjska odločitev, da se po tragični vojni, ki je razdejala njegovo rojstno Sarajevo, naseli v Kosovelovem Tomaju. Osti je dal postaviti tudi prvi spomenik Kosovelu, ki ga je mojstrsko ustvaril kipar Mirsad Begić. Občina Sežana, očitno ljubosumna na svojega občana Ostija, ki je uresničil umetniški poklon Kosovelu, česar sama ni bila sposobna narediti v malone sto letih po njegovi smrti, ni dala dovoljenja za postavitev tega spomenika na občinski zemlji; zato je Osti postavil Begićev doprsni kip v kotu svojega vrta, ob katerem pelje pot k šoli in cerkvi. Tako lahko Tomajke in Tomajci pozdravijo svojega ljubega Kosovela, kadarkoli hočejo. Odslej bosta na tomajskem pokopališču, zelo blizu drug drugega, grobova dveh velikih pesnikov.
S preselitvijo iz »jezika spominov« v slovenski jezik se je zgodila globoka sprememba. Osti je velik del zgodnejše poezije gradil na ritmiki in leksiki bosanskega jezika ter ljudskega izročila. Vojna, ki je krvavo razdrla to skupnost, je pahnila pesnika v skrajno ranljivost, kar je povzročilo dokončno individualizacijo pesniškega glasu. Če je Ostijeva »bosanska« poezija imela v sebi marsikaj epskega, je za njegovo slovensko poezijo značilna radikalna lirizacija.



Če premislimo Ostijevo človeško in pesniško usodo, bi lahko namesto ustaljene svetopisemske formulacije »izgona iz raja« uporabili obratno formulacijo »izgona v raj«. (Prav ta formulacija je naslov izbora Ostijevih pesmi v zbirki Kondor, Mladinska knjiga, 2012.) Ta izgon je seveda izgon v rajski vrt, saj ima topos vrta ključno simbolno vlogo, ki kot temeljna paradigma obvladuje njegovo poezijo, napisano v slovenščini. Raja pa ni brez ljubezni. Ljubezen je pesniška konstanta, je skupni imenovalec Josipove poezije, napisane v »jeziku spominov« in novem domu, ki ga je našel v slovenščini.

Po izrazno močnih zbirkah, napisanih v ritmiziranem prostem verzu, je Osti presenetil številno bralsko občinstvo z vrsto zbirk, v katerih so pesmi zgrajene na tradicionalni japonski obliki haiku. Gre za knjige Tomajski vrt (2007), MED KOPRIVO IN KRIŽEM (2007 − verzalke v naslovu pokrivajo tako toponima kraških vasi kot simbolni vrednosti koprive in križa), Jutranjice, večernice (2009), Objemam te in poljubljam v vseh barvah Marca Chagalla (2010), Atrij, Sence kresnic, Majhna pesem (2015) in številne druge.

Če so izvorni japonski haikuji osredotočeni na upesnjevanje narave, je centralna tema v Ostijevih haikujih ljubezen v širokem registru, od hvalnic do elegij. Ljubljeno ženo Barbaro je opeval v številnih pesmih, tudi v haikuju ob njeni prezgodnji smrti:
Sprehajava se.
Orfej in Evridika.
Ti greš pred mano.

Po knjigah temnih, »elegičnih« haikujev se je pesnik ponovno odprl ljubezenskemu izrekanju svetle, vedre, himnično uglašene poezije. Naslednji haiku tvori tudi naslov zbirke iz leta 2010 (založba Pivec), posvetilo Urški pa razkriva vir navdiha, ob katerem je našel nov življenjski smisel, toplino in varnost v zadnjem življenjskem obdobju:
Objemam te in
poljubljam v vseh barvah
Marca Chagalla.

V imenu vseh Josipovih prijateljev se zahvaljujem dr. Urški Lunder za požrtvovalno skrb, ki mu je bistveno podaljšala življenje.
Josip Osti je bil strasten pisec danes domala pozabljenega literarnega žanra – pisma. Knjižno objavljeni dopisovanji Sarajevo med Ljubljano in Beogradom z založnico Vero Zogović (Annales, Univerza na Primorskem, 2016) ter Non omnis moriar z izredno nadarjeno in prezgodaj umrlo beograjsko pisateljico Biljano Jovanović (eksil-abc, 1996) odpirata enkraten vpogled v zgodovino, vzpon in padec Jugoslavije.

S prozo se je avtor občasno oglašal že prej, v zadnjih letih pa je razvil svojevrstno in izvirno romaneskno strukturo, hibrid zvrsti, ki segajo od verodostojnih dokumentov, dnevniških zapiskov in pisemske korespondence, prek esejistične refleksije in domišljijske fikcije, do presunljive čustvenosti. Svoje ljubezensko življenje Osti razkrije v knjigi Pred zrcalom (beležke za neodposlano pismo Charlesu Bukowskemu ali Nedokončan roman, zgrajen iz posamičnih, včasih v življenju tudi nedokončanih ljubezenskih zgodb) iz leta 2016. Tistega leta so izšli tudi Duhovi hiše Heinricha Bölla (kalejdoskopski roman, zgrajen iz zgodb, predvsem o pisateljih); tematski okvir je Ostijevo bivanje v rezidenci nekdanje hiše nemškega nobelovca, kjer so velikodušno sprejemali »naše« pisateljske begunce (noch einmal danke!) in kjer v nenadnem miru Osti sliši in vidi duhove pisateljskih kolegov. Pretresljivo tematiko vojne in eksila obravnava Črna, ki je pogoltnila vse druge barve (roman o oslepelem prijatelju) iz leta 2018; ta oslepeli prijatelj je bosanski pesnik Husein Tahmiščić, ki je med obleganjem Sarajeva našel zatočišče v Pragi, celoten roman pa je ogromno pismo meni kot organizatorju humanitarne pomoči.

Šest let milosti

Ostijeva zadnja knjiga, ki je izšla pri založbi Pivec mesec dni pred smrtjo, je zbirka kratkih – ali celo kratkih kratkih – zgodb Poper po pudingu, ki je intonirana povsem drugače. Tudi ta prozna knjiga odseva tragično zgodovino Sarajeva, Bosne ter naše s krvavimi konflikti in trpljenjem zaznamovane regije, vendar to počne z diametralno drugačnim izrazom – z jedrnatostjo, humorjem in (avto)ironijo anekdot, ki pod Ostijevim mojstrskim peresom zvenijo kot pesmi v prozi.



Naj ta spominski portret sklenem z angleškim sonetom Brat po izbiri, ki sem mu ga napisal kot darilo za 70. rojstni dan 19. marca 1915. V Operni kleti smo ga proslavljali trije prijatelji – poleg naju še Sinan Gudžević, izjemni pesnik, prevajalec in esejist. Takrat nama je Josip povedal za svojo bolezen; zdravniki so dali prognozo, da se mu življenje izteka. Z junaško etiko, stoično modrostjo ter neverjetno življenjsko in umetniško energijo je Josip ostal med nami še dobrih šest let. Šest let milosti.

Je Adamov vnuk, izgnan v raj.
In je Narcisov sin, zaklet, da ljubi.
Profet, ki zmore solzo in smehljaj.
Je modrec v poljubu in izgubi.
Je mag polaganja rešilnih rok.
In je profesor krmljenja golobov.
Tekač osamljenih, najtežjih prog.
In je zlatar za pesniško podobo.
Je mojster stiha in je mojster molka,
krvodajalec, ki da kri dobroti.       
Je duša, ki se ne boji zob volka.
Pogumni potnik na neznanski poti.
   
In pot ob njem je svetla in bogata.
Milost je imeti Ostija za brata.