Josip Osti v zadnji knjigi predstavlja številne spominske drobce, ki se doslej še niso znašli v njegovi memoarski literaturi.

Galerija
V knjigi <em>Poper po pudingu</em> gre večinoma za intimne refleksije, vendar lahko na njihovi podlagi rekonstruiramo tudi atmosfero in utrip družbe v določenem zgodovinskem trenutku. Foto AFP
V nadaljevanju preberite:
Njegov opus obsega več kot dvajset pesniških zbirk, številna prozna dela in lepo zaokroženo število esejev, literarnokritičnih in publicističnih tekstov, da o različnih pesniških in proznih antologijah in več kot sto prevodih niti ne govorimo. S tovrstnimi avtorji ponavadi povezujemo kompleksne, celovite in v sebi sklenjene književne korpuse, ki se praviloma dotikajo pomembnih ontoloških tem z obiljem simbolike in metaforike, ki se lahko izgubljajo v ultra subjektivnem abstraktnem miselnem podobotvorju, veliko manj pa s preprostimi, kratkimi (in zelo kratkimi) zgodbami, ki so praviloma anekdotično stvarne, pravzaprav kar dokumentarne, in se ne sprenevedajo, da je v njih več, kot se kaže na prvi pogled.
In vendar je v njih zelo veliko. Morda bi drobno knjižico z drobnimi reminiscencami pogojno lahko celo postavili nekako v krog neformalne avtobiografske trilogije, ki jo je Osti spisal v zadnjih petih letih in jo sestavljajo knjige Duhovi hiše Heinricha Bölla, Pred zrcalom in Življenje je srhljiva pravljica.
Komentarji