Josip Osti v zadnji knjigi predstavlja številne spominske drobce, ki se doslej še niso znašli v njegovi memoarski literaturi.
Galerija
V knjigi <em>Poper po pudingu</em> gre večinoma za intimne refleksije, vendar lahko na njihovi podlagi rekonstruiramo tudi atmosfero in utrip družbe v določenem zgodovinskem trenutku. Foto AFP
V nadaljevanju preberite:
Njegov opus obsega več kot dvajset pesniških zbirk, številna prozna dela in lepo zaokroženo število esejev, literarnokritičnih in publicističnih tekstov, da o različnih pesniških in proznih antologijah in več kot sto prevodih niti ne govorimo. S tovrstnimi avtorji ponavadi povezujemo kompleksne, celovite in v sebi sklenjene književne korpuse, ki se praviloma dotikajo pomembnih ontoloških tem z obiljem simbolike in metaforike, ki se lahko izgubljajo v ultra subjektivnem abstraktnem miselnem podobotvorju, veliko manj pa s preprostimi, kratkimi (in zelo kratkimi) zgodbami, ki so praviloma anekdotično stvarne, pravzaprav kar dokumentarne, in se ne sprenevedajo, da je v njih več, kot se kaže na prvi pogled.
In vendar je v njih zelo veliko. Morda bi drobno knjižico z drobnimi reminiscencami pogojno lahko celo postavili nekako v krog neformalne avtobiografske trilogije, ki jo je Osti spisal v zadnjih petih letih in jo sestavljajo knjige Duhovi hiše Heinricha Bölla, Pred zrcalom in Življenje je srhljiva pravljica.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji