Domači avtorji so letos večinoma pisali o sebi

Iztekajoče se leto bo knjižnim navdušencem ostalo v spominu po tem, da so bili v ospredju domači naslovi, v katerih so avtorji večinoma pisali o sebi. Slovensko leposlovje je doma večinoma (žal) ostalo v ozadju, na gostovanju v Frankfurtu pa je bilo deležno doslej največje mednarodne predstavitve.

Jurij Hudolin je v Času lepih žensk ustvaril svojevrstno hvalnico lepšemu spolu, Sebastijan Pregelj pa je z Belim konjičkom literariziral življenjsko zgodbo svoje prababice. Esad Babačić se je v Balkoncih vrnil v svojo mladost na Vodmatu, Tomo Podstenšek je v Malo drugače dramatiziral zgodbo razširjene družine, Dušan Merc je s Piceristom izpisal svoj angažirani pogled na pred leti izpraznjene bančne sefe. Jani Virk je v Vrnitvi domov romansiral sindrom izpraznjenega gnezda in njegov vpliv na dolgoletni zakonski par, Vlado Žabot je z Gralom segel v dramatični čas po prvi svetovni vojni, Tone Partljič pa je v Vetru z vzhoda umetelno obdelal trideseta leta prejšnjega stoletja v Mariboru.

Sklenjene trilogije in nadaljevanja

Zaključilo se je tudi nekaj odmevnih (žanrskih) trilogij. Irena Svetek je s Črnim princem zaključila mitološki kriminalni trojček, Janja Vidmar je s Koraki dvojine sklenila svojo pohodno trilogijo in junakinjo Alenko pripeljala v varni pristan, Mojca Širok je s Praznino zaokrožila kriminalni triptih Rim-Ljubljana-Bruselj, Tadej Golob pa je s kriminalko Oj, Triglav, moj dom končal še drugo (neformalno) trilogijo (sem sodita še Virus in Koma), v kateri je primere Tarasa Birse obarval bolj avtobiografsko. Feri Lainšček je objavil drugi del avtobiografske romaneskne trilogije Petelinje jajce, Lenart Zajc je z romanom Pošast (po Odredu) nadaljeval načrtovano partizansko trilogijo, Julija Lukovnjak pa je s Svetom in senco podaljšala fantazijski serijal o Edgarju Kaosu.

Prevodni leposlovni vrhunci

Dobili smo prevod še zadnjega roman Johna Williamsa, izjemni antivestern Klavčev Prehod, in enigmatični roman Trust Hernana Diaza, nagrajen s pulitzerjem. Gruzijska pisateljica Nino Haratišvili nas je v eposu Osmo življenje (Za Brilko) popeljala skozi gruzijsko zgodovino 20. stoletja, Elif Shafak je v Otoku pogrešanih dreves zaobjela zgodovino razcepljenega Cipra, palestinsko-ameriška pisateljica Susan Abulhawa pa je v Jutrih v Dženinu literarno obdelala usodo Palestincev po drugi svetovni vojni. Senegalski pisatelj Mohamed Mbougar Sarr je v romanu Najskrivnejši spomin človeštva, nagrajenem z goncourtom, večplastno zaobjel posledice kolonializma, Antonio Scurati je v prvem delu večdelne romaneskne sage o Mussoliniju M. sin stoletja popisal diktatorjev vzpon proti oblasti, lanska francoska nobelovka Annie Ernaux se je predstavila s štirimi reprezentativnimi teksti v knjigi Dogodek in druga besedila, pisatelj in pustolovec Sylvain Tesson pa je letos dobil kar tri prevode svojih del (Na črnih poteh, V sibirskih gozdovih in Snežni leopard).

Domači novinarji

Novinar Miha Lampreht je v knjigi Kratka zgodovina vojne v Ukrajini objavil svoje enoletno poročanje o vojni v Ukrajini, Delov novinar Boris Šuligoj je v knjigi Na drugi obali zbral svoje najpomembnejše članke iz minulih let, mladi novinar in atlet Lucijan Zalokar je v esejistični knjigi Dirka od bloka do drevesa razmišljal o svojem odnosu do dopinga, Boštjan Videmšek je objavil angažirani romaneskni prvenec Vojni dnevnik, mlada Delova novinarka Pia Prezelj pa je za svojo zastrto pisano Težko vodo, ki se dogaja v slovenskem ruralnem okolju in tematizira vlogo ženske, dobila nagrado za najboljši prvenec.

(Avto)biografije

V odmevni avtobiografiji Imej me rajši od vsega na svetu je igralka Mira Furlan popisala svoje življenje, zaznamovano z razpadom Jugoslavije. Nemec Martin Martens je v knjigi V požaru svetov mojstrsko zaobjel Iva Andrića, njegova dela in čas. Pisatelj Davorin Lenko je biografiral igralca Borisa Kobala v knjigi 100 km, novinarka Bojana Leskovar je popisala življenje psihiatra Gorazda V. Mrevljeta, pisateljica Ana Schnabl se je s knjigo Zadnja vijoličasta bledivka poglobila v svet gliv skupaj z njihovo raziskovalko Katarino Grabnar Apostolides, Ksenija Benedetti je s Hišo sozvočja ustvarila unikatno knjigo intervju, ob koncu leta pa je izšel tudi prevod razvpite avtobiografije princa Harryja Rezerva.

Zgodovina

Dobili smo prevod Ujetnikov zgodovine Keitha Lowa, v kateri se je posvetil spomenikom in njihovemu (simbolnemu) pomenu, prevoda dveh knjig Svetlane Aleksijevič, v katerih nobelovka tematizira občutenja mladostnikov v času druge svetovne vojne (Zadnje priče) in življenje slehernikov v nekdanjem sovjetskem imperiju (Čas iz druge roke), kar je v literarno reportažnem stilu popisal tudi poljski novinar Ryszard Kapuściński v knjigi Imperij. Avstralsko-ameriška zgodovinarka Sheila Fitzpatrick je v monografiji V Stalinovi ekipi popisala vzpon vodilnih sodelavcev ruskega diktatorja, Janko Prunk pa je objavil Zgodovino slovenske politične misli od leta 1848 do osamosvojitve.

Potopisi in narava

Viki Grošelj je zasnoval ambiciozni pregled svojega alpinističnega udejstvovanja v knjigi 33 odprav, Aleš Šteger je zaokrožil dvanajstletni projekt Na kraju zapisano, Dušan Škodič je v monografiji Triglav je naš raziskal zgodovino porajanja Slovenskega planinskega društva, francoska antropologinja Nastassja Martin pa je v knjigi Verjeti v zveri popisala skoraj usodno srečanje z medvedom na Kamčatki.

Angažirano

Michio Kaku se je v knjigi Prihodnost človeštva ukvarjal s tem, ali se bomo res kdaj lahko preselili kam drugam. Dobili smo tudi prevod dveh knjig vizionarskega misleca Ivana Ilicha, Razšolanje družbe in Medicinska Nemeza, ki je že davno opozarjal na nadzorovalne mehanizme prek teh družbenih instrumentov. Vaclav Smil je v knjigi Kako v resnici deluje svet postregel z eksaktno sliko tega, kaj so po njegovem mnenju resnični izzivi in omejitve človeštva, Tibor Hrs Pandur je prevedel in nadrobno komentiral korespondenco Nikole Tesle z J. P. Morganom & Co., Andrej Blatnik pa je v delu Knjige na poti razmišljal o sodobni vlogi literature in knjig.

Presežki

V treh zgledno urejenih knjigah so pri Beletrini v prevodu Branka Madžareviča naposled izšli Montaignovi Eseji, pri isti založbi pa je izšla tudi dvodelna knjiga o zgodovini nalezljivih boleznih Šibe človeštva, ki jo je pred leti napisal nemški zdravnik Stefan Winkle, prevedel pa Alfred Leskovec. Beletrina je izdala še četrti paket svetovnih klasikov, ki med drugim prinaša tudi novi prevod Besov Dostojevskega, ki jih je tokrat prevedel Borut Kraševec. Mladinska knjiga je objavila novo izdajo Gospodarja Prstanov, tokrat v prevodu Sergeja Hvale, naposled pa smo dobili tudi integralni prevod Darwinovega Porekla človeka (Samo Kuščer).

Vplivneži, ki so (vedno) v ospredju

David Zupančič, ki je lani napisal domači hit Življenje v sivi coni, se je letos vrnil z novo knjigo Znanost mirnega življenja, v kateri je zbral recepte za umirjeno bivanje. Novinar Miha Šalehar je v novi knjigi Notranji pir humorno in trpko predstavil osebno zgodbo o svojem dolgoletnem razmerju z alkoholom, nekdanja televizijska voditeljica Nina Osenar Kontrec je v izpovedni knjigi V objemu življenja postregla s travmatično izkušnjo kronične utrujenosti, s katero se je spoprijemala nekaj let, zdravnik Uroš Ahčan je v knjigi Skalpel bralcem dramatično predstavil zahtevno življenje plastičnega kirurga, nekdanji predsednik Borut Pahor pa je v knjigi Zmaga je začetek postregel z ugotovitvami svoje dolge politične kariere.

Pred nami je vrhunec prazničnih dni. Knjige so lepo darilo. Srečno!