Sarajevo - četrt stoletja filmov in zvezd

V jubilejni izdaji (od 16. do 23. avgusta) je festival v Sarajevu predstavil 270 filmov iz 56 držav, kar je največ doslej. Za nagrado se je potegovalo kar 53 filmov, med njimi tudi dokumentarec Siniše Gačića Hči Camorre. Festival je odprla bosansko-slovenska koprodukcija – drama Sin Ines Tanović, ki jo je v eni sami noči videlo več kot pet tisoč ljudi. Ustvarjalci dramske serije Jezero so se z uspehom predstavili občinstvu in se sprehodili po rdečem ćilimu.





Lepo je opazovati, kako mesto živi s festivalom, kako ga je v teh petindvajsetih letih preobrazil, ob njem so odraščale generacije. Vstopnice za projekcije v kinu pod zvezdami so razprodane tedne vnaprej, v mesto se stekajo filmarji z vsega sveta, koncerti se gostijo, ko se temperatura festivala dviga. Po ulicah dere reka čudovitih deklet, kot eksotični ptiči v bleščečih toaletah, z golimi hrbti in golimi nogami na visokih petah, kot da smo v elitnem pariškem nočnem klubu ali na modni reviji v Milanu, na drugi strani čez dan na Baščaršiji kot protiutež srečuješ vse več žensk v burkah, popolnoma prekritih, zgolj z odprtinami za oči.


 

Sarajevo, moja ljubezen

Povsod te pozdravljajo plakati Sarajevo, mon amour, polepljeni so po trgovinicah, barih, kavarnah, tokrat s psihedeličnim vzorcem, ki se je usedel na trendovsko oblikovane torbe in majice. Tudi tokrat je vizualno podobo zasnovala Izeta Građević, soustanoviteljica in kreativna direktorica festivala, med drugim sošolka in dolgoletna prijateljica vizualne umetnice Zore Stančić. »Z Mirom Purivatro sta izjemen tandem, ona je kreativni motor iz ozadja, on sprejema goste, napoveduje, povezuje, ona je duša, on srce festivala,« z nasmeškom pravi soustanovitelj festivala, tehnični direktor Dževad Mujan.

Nihče od soustanoviteljev festivala ne bo pozabil ženske, modne oblikovalke Agnè​s B., ki je leta 1994, ko je v Le Mondu prebrala članek o pokolu na sarajevski tržnici, po svojih močeh hotela nekaj narediti za to mesto in začela projekt Srce Sarajeva, tiskala majice, v Parizu organizirala proteste proti ignoranci evropskih vlad, proti vojni v Bosni ter zbrala na desetine tisoče ljudi, vsi so bili tam z majicami, na katerih je bilo srce Sarajeva ... »Zato srce na majicah z napisom Sarajevo, mon amour ni samo majica, je simbol, ki je takrat pomagal premakniti stvari in Sarajevčanom dal občutek, da v tragediji niso pozabljeni od vseh. Takrat se je rodila ideja o festivalu, nastal je v popolnoma drugačnem času, v obkoljenem Sarajevu,« je dejal Purivatra, »kot dejanje kulturnega odpora, ki so ga ljudje, ki so preživeli štiri leta groze v obkoljenem mestu, krvavo potrebovali.«



Prek Igmana so takrat prišli v mesto Susan Sontag, Milče Mančevski s filmom Pred dežjem, mehiški režiser Alfonso Cuarón, ki je takrat predstavil mladinski film Mala princesa. Predvajali so ga 600 sarajevskim otrokom, ki so takrat prvič videli film. Novembra 1995, ravno v času sklepnih pogajanj v Daytonu, je prek Igmana prišla v Sarajevo tudi celotna postava NSK, s skupino Laibach, kolektivom Irwin, filozofom Petrom Mlakarjem in režiserjem Draganom Živadinovom.

Srce Sarajeva in z njim festival je nastal tudi zaradi njih, večkrat povesta Izeta Građević in Purivatra. Letos, ob 25. jubileju, so srce za prispevek k svetovni kinematografiji in v znak prijateljstva z mestom dobili kar štirje izjemni ustvarjalci. Na otvoritveni slovesnosti sta ga vidno ganjena sprejela oskarjevca Paweł Pawlikowski (Ida, Hladna vojna) in Alejandro González Iñárritu, ki je ob prejemu nagrade – podobno kot Sean Penn v 21 gramih – dejal, da je za rojstni dan (15. avgusta) dobil najlepše darilo – novo srce.


Dan zatem je prišla v mesto francoska igralka, muza režiserjev, kot so Claude Chabrol, Jean-Luc Godard in Michael Haneke, Isabelle Huppert in sprejela srce v Narodnem gledališču; še dan kasneje je prišel mehiški igralec Gael García Bernal, ki je dobil srce že ob dvajsetem jubileju leta 2014; v torek, ko sem odhajala iz Sarajeva, je festivalski šofer povedal, da je zjutraj že z letališča pripeljal Tima Rotha, nepozabnega bell boya iz Rodriguezovih Štirih sob, ki je kot večkratni gost in prijatelj festivala prav tako prejel znak ljubezni mesta.





Tudi oskarjevec Pawlikowski je dejal, da je to mesto, v katero se je zaljubil zaradi filma Se spominjaš Dolly Bell?, in da se vanj nenehno vrača. Tudi med vojno, ko je tam posnel kontradiktorni dokumentarec Srbska epika, v katerem vidimo Radovana Karadžića, kako nad obkoljenim Sarajevom recitira srbske epe. Lani je z oskarjem nagrajenim filmom Hladna vojna odprl festival, letos je prišel po srce Sarajeva, ostal ves festival in na koncu vodil nabito poln mojstrski tečaj.

V intervjuju za Sobotno prilogo je med drugim govoril o obdobju dokumentarcev, ki jih je snemal za BBC, in o tem, da se je po dolgem bivanju v tujini moral vrniti na Poljsko, da bi lahko posnel prvi črno-beli celovečerec v poljskem jeziku Ida o zamolčani poljski zgodovini.


 

Diktatura algoritmov

Ko vtipkaš Sarajevo Film Festival, Isabelle Huppert, Alejandro Iñárritu ali Tim Roth, se najprej pojavijo članki iz Screen Internationala ali Varietyja, Sarajevo je prisotno v ključnih medijih s filmskega področja, to je opazno tudi v strogem režimu pri pridobivanju intervjujev. Od zvenečih filmskih imen je letos požel največ zanimanja, tako na rdeči preprogi in pri tekmi za vstopnice kot za svoj masterclass, prav mehiški režiser Alejandro Iñárritu. Njegov pogovor z Mikom Goodridgeem v Narodnem gledališču je bil razprodan, dvorana je bila polna do zadnjega sedeža. Iñárritu je znova dokazal, da je trenutno eden od najbolj karizmatičnih režiserjev, filozof, ki je govoril o nujnosti, da v filmu ohranimo poezijo. Najbolj pereče vprašanje v tem času zanj je trend hitrega pripovedovanja napetih zgodb v popularnih tv-serijah, ki gledalce nenehno bombardirajo z dražljaji, da jih priklenejo pred računalniške ali tv-zaslone, gledalci pa izgubljajo sposobnost, da bi občutili tisto, kar naredi film tako poseben. »Pripovedovanje zgodb vendar potrebuje tudi kontemplacijo, nekaj potrpežljivosti, malo skrivnosti, poezije, nekaj duše,« je rekel Iñárritu,

»V svetu vlada diktatura algoritmov, oblikovanih tako, da nenehno hranijo ljudi s tem, kar jim je všeč, in jim tako diktirajo okuse. Takoj ko naredimo prvo izbiro, nam dajo še več tega. Problem je, ker so algoritmi pametni, niso pa kreativni, ne vedo, kaj je tisto, o čemer ljudje še ne vedo, da jim je všeč. Film jim lahko ponudi tudi to.«

(Intervjuja s Pawlikowskim in Iñárritujem boste lahko prebrali v naslednjih številkah našega časopisa.)

 

Polsestra

Projekcija Polsestre Damjana Kozoleta je bila v programu Fokus v Narodnem gledališču, ki je bilo tudi tokrat polno. Drama, ki so jo samo na podlagi grobo zmontirane verzije uvrstili v tekmovalni program festivala A-kategorije v Karlovih Varih, je nastala v slovensko-makedonsko-srbski koprodukciji, poleg Vertiga iz Ljubljane so koproducenti Sisters and Brother Mitevski, Filmska hiša Baš Čelik in RTV Slovenija. Zgodba, ki, kot je Kozole povedal kasneje, ga je obsedla, ko je sam doživel podobno situacijo, izvedel, da obstaja sorodnik, za katerega prej ni vedel. Poklical je režiserko Uršo Menart (njen film je Ne bom več luzerka) in začela sta razvijati scenarij o polsestrah, ki dolgo ne vesta druga za drugo; pridružil se je še hrvaški režiser in scenarist Ognjen Sviličić. Za eno od glavnih junakinj je izbral Lizo Marijino, igralko, ki jo večina Slovencev pozna kot (prav tako) polsestro junakinje Irene (Lara Komar) iz telenovele Reka ljubezni, drugo sestro je našel kar v soscenaristki Urši Menart.

»Ko sem ji na kavi predlagal, da bi naredil poskusne posnetke tudi z njo, se ji je požirek kave zataknil v grlu,« se je nasmehnil Kozole. »Če res hočeš, da ti uničim kariero, lahko poskusiva,« mu je odvrnila Urša. Še isti dan sta posnela nekaj prizorov in takoj mu je bilo jasno, da je ona Irena, ki jo išče.

»Hotel sem ustvariti lika dveh trmastih žensk, polsester, ki se ne poznata in sovražita druga drugo, čeprav ne vesta dobro, zakaj.« Uspelo mu je narediti psihološki portret generacije, tudi enega od njegovih najbolj duhovitih dialoških filmov, skoraj bi lahko rekli prva Kozoletova tragikomedija, kot se je izrazil Samo Seničar (Metropol, Celje) po projekciji.
 

Hči Camorre

V dokumentarni program SFF je selektorica Rada Šešić uvrstila tudi neobičajen psihološki oziroma observativni dokumentarec Hči Camorre Siniše Gačića, ki s kamero subtilno spremlja Christino Pinto, članico zloglasne mafijske združbe, bila je desna roka vodje klana Perrella, ki je bil aktiven v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Po obsodbi zaradi dveh poskusov umora je 24 let preživela v najstrožjih italijanskih zaporih, med drugim v ženski kaznilnici v neapeljskem predmestju Pozzuoli.

Vprašanje, ki so ga gledalci po projekciji največkrat postavili režiserju in scenaristki, je bilo: Kako ste prišli tako blizu? Kako je mogoče, da ti ženska, ki so jo zaradi strahospoštovanja, ker so vedeli, da je sposobna vsega, klicali Nikita, dovoli, da s kamero prodreš v najintimnejše kotičke njenega življenja? Ko se prvič sooča s hčerjo, ki je brez matere odraščala skoraj 24 let, ko se sooča z dolgoletnim partnerjem, s katerim sta začela razmerje nekaj mesecev, preden so jo zaprli, in razmerje nadaljevala, ko je bila ona v zaporu?

Ključ za dokumentarec je bila novinarka RTV Slovenija Anka Pirš, ki je tri leta živela v vasici Pozzuoli, predmestju Neaplja, od koder je tudi Cristina Pinto, tam je v redkih izhodih, ki jih je dobila iz zapora Christina, navezala stik z njo in idejo, da bi o njej posneli dokumentarec, predstavila Siniši Gačiću.

Gačić se je glede na okoliščine (Christina Pinto ne sme govoriti o svoji preteklosti, saj ji po italijanski zakonodaji še vedno lahko sodijo) odločil za dokumentarec, ki subtilno sledi intimi portretiranke, vidimo jo, kako sama z vrečko po 24 letih pride iz zapora v hišo dolgoletnega partnerja. Zaslutimo, da je kot mladostnica počela težke stvari, zdaj pa gledalec lahko sočustvuje z njo, ko med vrsticami ujame, da je bila že v otroštvu prisiljena v kriminal. Gačoć je z Anko Pirš, ki mu je pomagala tudi pri sporazumevanju v italijanščini, pravzaprav v neapeljščini, snemal film štiri leta. Kot je rekel eden od gledalcev kasneje na pogovoru, je to poleg tega, da govori zgodbo, kako se posameznik po izkušnji za rešetkami sploh lahko spoprime z življenjem zunaj zapora, brez prihodkov, pravzaprav tudi film o nenavadni, strastni, nemogoči ljubezni. Christina Pinto se ni mogla udeležiti projekcije, saj so ji oblasti prepovedale izhod iz države, odvzele volilno pravico in vozniško dovoljenje.

Po filmu smo se preselil v festivalski center, pod šotore, kjer je v okviru Slovenskega filmskega centra pod vodstvom dolgoletne predstavnice za odnose z javnostmi Nerine Kocjančič v okviru Dokumentarnega programa SFF potekal slovenski sprejem. Tam so se družili Miroslav Mandić, ki je prišel v Sarajevo s filmom Igram, sem, režiser in profesor na AGRFT Martin Srebotnjak, tam je bila seveda ekipa Camorre s producentko Dunjo Klemenc na čelu, pa Jani Sever, ki je prišel na festival z dokumentarcem po motivih Žižkove Antigone. Poleg Damjana Kozoleta in Zore Stančić, mlade igralke Doroteje Nadrah in producenta Daneta Hočevarja so slovenske barve zastopali še Miha Černec, producent hiše Staragara, in številni drugi ustvarjalci.
 

Serije nad Balkanom

Trend tv-serij se je preselil tudi na Balkan. Poleg tekmovalnega programa in projekcij filmov v odprtem kinu so največ zanimanja vzbudile prav predpremiere tv-serij, ki so jih predvajali v Cinema Cityju v programu Avant Premiere oziroma Predpremiere, ki ga v okviru CineLinka od leta 2014 vodi hrvaška selektorica SFF Tina Hajon. »Hoteli smo okrepiti in promovirati regionalno produkcijo, da bi predstavniki regionalnih televizij recimo videli tv-serijo slovenske televizije in jo uvrstili na svoj program in obratno. Mislim, da se že kažejo resni rezultati,« je rekla Tina Hajon.
V program Avant Premiere so se poleg našega Jezera in makedonske tv-serije Družina Markovski uvrstile kar tri srbske. Prvi dan smo videli tv-serijo RTS Grupa, ki se ukvarja s skupino beograjskih najstnikov in njihovo povezavo s smrtjo beograjskega kriminalca; v njej med drugim nastopajo Filip Đurić, sin Branka Đurića, Denis Murić in Igor Benčina.

Že naslednji dan, v ponedeljek, se je začel lov na vstopnice za premiero druge sezone tv-serije Sence nad Balkanom Dragana Bjelogrlića, avtorja in režiserja, ki v tv-seriji odigra tudi eno od glavnih vlog. Sence, ki so jih pri nas predvajali na Planet tv, so (poleg hrvaške tv-serije Časopis Daliborja Matanića, ki smo jo lahko gledali na TVS) ena od najbolj gledanih televizijskih serij na območju nekdanje Jugoslavije, produkcijsko dovršena, z izjemno scenografijo, ki postavi gledalca v turbulentno obdobje med obema vojnama. Eden za slovenskega gledalca lepših delov tv-serije so bili posnetki Pirana med obema vojnama, zanje so zgradili natančno kuliso, a jim je tramontana v nekaj urah uničila sceno.

Zgodovina, ki se je nikoli nismo učili v šoli, kot je rekel Bjelogrlić, dekadenca nočnih barov, opijske poti, politične spletke, mistika, skrivnostni morilec, rojevanje nacizma in fašizma s hrvaškim Antejem Pavelićem na čelu, ki ga odlično upodobi Bojan Navojec, v vlogi umorjenega princa nastopi Radivoje Bukvić, tik pred koncem drugega dela ga nadomesti Goran Bogdan; femme fatale serije je rdečelasa Marija Bergam, muza Dragana Bjelogrlića, glasbo je tako kot za prvo sezono napisal Magnifico, v tv-seriji med drugimi nastopa tudi slovenski igralec Miha Rodman (poleg v tv-seriji Usodno vino smo ga nazadnje videli v uspešni monodrami Mini teatra Judovski pes).

Ekipa nadaljevanke Sence nad Balkanom je zabavo na terasi hotela Evropa, ki je bila v polnem teku, zasedla okrog polnoči, po projekciji prvih dveh delov, ki se končata s spektakularnim nastopom slovenskega tria Sestre – na željo Bjelogrlića so se ponovno aktivirale, nato pa na zabavi poskrbele za senzacionalno presenečenje večera s koreografsko, pevsko in kostumsko (Alan Hranitelj) dovršenim nastopom, ki je koktajl zabavo prestavil v dekadentni čas tridesetih let prejšnjega stoletja.
Dan zatem so predstavili drugi del dramske tv-serije Besa, ki smo jo v Sloveniji prav tako lahko gledali na Planet tv, v glavni vlogi nastopa srbski igralec Radivoje Bukvić kot podjetnik Uroš Perić, ki ga po tem, ko nehote povzroči avtomobilsko nesrečo, v kateri umre hči balkanskega preprodajalca drog, ta prisili, da začne delati zanj kot morilec; del zavidljive igralske zasedbe je tudi Sebastian Cavazza, v vlogi Albanca je znova dokazal, da se vloge loti celostno, njegova albanščina je bila tako popolna, da so po projekciji Bese pristopali k njemu gledalci in ga ogovarjali v tem jeziku, so povedali kasneje v ekipi, prepričani, da je po rodu Albanec, kar je lep kompliment igralcu, ki se je albanščine naučil za potrebe filma, s slušalkami.
 

Jezero

Cavazza je zablestel tudi v vlogi kriminalističnega inšpektorja Tarasa Birse v najbolj ambicioznem projektu RTV Slovenija v zadnjem času, dramski tv-seriji Jezero po istoimenski uspešnici Tadeja Goloba. Scenarij so v sodelovanju s pisateljem pisali Matevž Luzar, Miha Hočevar ter priznani srbski scenarist in režiser Srđan Koljević (Krogi). V preiskovalni ekipi, ki raziskuje čedalje bolj kompleksen primer umora na Blejskem jezeru, so poleg kriminalista Tarasa mlada pripravnica Tina, ki jo je odlično upodobila Nika Rozman, ki se je prav tako udeležila predpremiere v Sarajevu, ter inšpektorjeva kolega Brajc (Gregor Čušin) in Osterc (Matej Puc). V tv-seriji nastopijo še Nataša Barbara Gračner, Matjaž Tribušon, Vlado Novak, Igor Samobor, Brane Završan, Jana Zupančič in drugi.
Na premieri so bili še režiserski tandem Klemen Dvornik in Matevž Luzar, predstavniki TVS, direktorica TVS Natalija Gorščak ter urednik igranega programa na TV Slovenija Jani Virk (ki je bil tudi član žirije za projekt CineLink). Tudi Virk je potrdil, da je bil odziv občinstva v dvorani resnično dober, skupni imenovalec vseh čestitk po premieri bi se glasil nekako takole: očitno nam je uspel preboj na področju kakovostnih dramskih nadaljevank, res sem ponosen na avtorsko ekipo, scenariste, oba režiserja, direktorja fotografije, izjemne igralce in vse sodelavce.

Sebastian Cavazza se je v zadnjem delu festivala sprehodil po rdeči preprogi kar dvakrat, najprej z ekipo Bese, naslednji dan z ekipo Jezera, (pred tem je nastopil v prvem delu Sence nad Balkanom) in tako znova dokazal, da je eden od najbolj vročih slovenskih igralskih izvoznih artiklov v regiji.
 

Srce Sarajeva

Elma Tataragić, selektorica tekmovalnega programa za igrane celovečerce, je tudi tokrat izbrala devet svežih igranih filmov iz regije, poleg otvoritvenega (ki je malo tudi slovenski), drame Sin Ines Tanović, je preostalih osem filmov izbrala po ključu, ki jo vodi zadnja leta, pokazati najbolj sveže in izvirne glasove mladih avtorjev regije. Vse slovesne projekcije tekmovalnih filmov so bile nabito polne, na rdeči preprogi so se poleg regionalnih drenjale ekipe mednarodnih televizij in medijev, ljudje so z vzkliki pozdravljali najljubše avtorje in ustvarjalce.

Lahko bi rekli, da je bilo to leto res v znamenju Elme Tataragić. Poleg intimne sreče, s partnerjem sta pred nekaj meseci dobila prvega sina;  so na  projekciji v odprtem kinu Raiffeisen Open Air pred več kot 3000 gledalci prikazali film Šavovi (Šivi) Miroslava Terzića, za katerega je sama napisala scenarij, v programu Fokus pa smo lahko videli slovensko-makedonsko produkcijo Bog obstaja – in imenuje se Petrunija Teone Mitevske, ki je bila uvrščena v tekmovalni program Berlinala, za katerega je prav tako scenarij (s sestrama Labino in Teono Mitevsko) napisala Elma Tataragić. Petrunija bo kot manjšinska slovenska koprodukcija (Vertigo) prikazan še na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. To je zgodba o dekletu iz makedonskega mesteca Štip, ki v tradicionalni tekmi za lesenim križem, pri katerem lahko sodelujejo le moški, skoči v reko in prva ujame križ. Sooči se z besom nasprotnikov, ker si je kot ženska drznila sodelovati v ritualu, namenjenem samo moškim. Sestri Mitevska spet odpirata vprašanje vloge ženske v patriarhalni družbi, kot je makedonska.
 

Take me Somewhere Nice

Tik pred koncem redakcije smo izvedeli, da je mednarodna žirija pod vodstvom švedskega režiserja Rubena Östlunda (Kvadrat), v kateri so bili še Bero Beyer, direktor mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu, nigerijska filmska igralka in producentka za Netflix Funa Maduka, srbska igralka (Sence nad Balkanom) Jovana Stojiljković in makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska, na sklepni slovesnosti podelila srce Sarajeva režiserki Eni Sendijarević za film Take me Somewhere Nice. Drama o dekletu bosanskih korenin, ki se iz Nizozemske odpravi v Bosno, da bi se tam prvič srečala z očetom, je že med festivalom prepričala poznavalce, ki so jo označili za svež film s prepoznavnim filmskim jezikom.

Režiserka Ena Sendijarević se je zahvalila ustvarjalni ekipi, ki ji je pomagala narediti prvi igrani film, in žiriji, ki ji je podelila srce Sarajeva, ki je zanjo velik navdih za prihodnje ustvarjanje.

Nagrado za najboljšo režijo je dobil turški režiser Emin Alper za film Zgodba o treh sestrah, najboljši igralec je Levan Gelbakhiani za vlogo v gruzijskem filmu In potem smo plesali, najboljša igralka pa Irini Jambonas za bolgarski film Ukrug. Najboljši dokumentarec je azerbajdžanski film režiserja Hilala Bajdarova Ko so rasla japonska jabolka, nagrada Human Rights je šla Réki Szabó za film The Euphoria of Being, najboljši kratki film 25. SFF je Zadnja slika o očetu Stefana Đorđevića, posebno nagrado žirije je dobil Adi Voicu za film Zadnje potovanje na morje. Srce Sarajeva za najboljši študentski film je dobil Nikola Stojanović za Šerbet. ●