V nadaljevanju preberite:

Dolly je tudi odlična rama za jokanje, kadar imajo njeni bralci strto srce. Kljub vsej žalosti, ki jo nosi to stanje, je optimistična. »Ko žaluješ za ljubljenim, se ti zdi, da se prazni dnevi in meseci vlečejo in da jih ne bo nikoli konec, a v resnici si vsak dan bliže svetlejši strani življenja, ko bo nenadoma posijalo sonce in bo žalovanja konec.«

Obljublja, da je edino zanesljivo to, da se bo žalost enkrat končala. »Nekega dne se boš zbudila in tvoj bivši moški ne bo več prvo, na kar boš pomislila.«

Dolly pripoveduje: »Nekoč sem imela zlomljeno srce in sem odšla na pijačo s prijateljico, ki je stara 40 let in ima družino in otroke. Ko so moje solze kapljale v kozarec z vinom in sem ji priznala, da si želim samo ležati v postelji in misliti na nič, me je prijela za ramo in mi rekla: 'Nekega dne boš pogledala nazaj, spomnila se boš tega trenutka in se zavedela, da nikoli nisi bila bolj živa.« Aldertonova pravi, da sicer noče romantizirati bolečine, a vendar je dobro vedeti, da je žalost električni šok, ki nas spomni, da smo živi, da se znamo odpreti, da tvegamo, ko se zaljubimo, da smo pogumni, ko damo svoje srce na dlan in to storimo znova in znova kljub razočaranju. Naša zmožnost, da se ponižamo pred ljubeznijo, je večna. In nekaj divjega in posebnega je v tem. To je del nas, ki se nikoli ne postara.