Jedrska energija je lahko večna, a ne zelo poceni

Slovenija bo čez nekaj mesecev odločala, ali je naklonjena uporabi jedrske energije in postavitvi še druge velike jedrske elektrarne, pozneje pa še predvidenih malih modularnih reaktorjev. Mnenja so različna, nekatere okoljevarstvene organizacije vztrajajo, da je jedrska energija draga, velik projekt pa zelo tvegan in da so obnovljivi viri že cenejši. Zagovorniki pa odgovarjajo, da je začetni vložek v stabilno, varno in konkurenčno proizvodnjo res visok, a prinaša več družbenih koristi.      

Večina držav poudarja pomembnost jedrske energije, saj so se v energetski krizi boleče zavedle, da na plin, ki bi podpiral čiste obnovljive vire, ne morejo preveč računati, nujno pa se bo treba tudi razogljičiti. Poleg tega visoke tehnologije potrebujejo zanesljivo dobavo energije. Ne potrebujemo le čiste in zanesljive preskrbe z elektriko, potrebujemo tudi toploto in vodik za industrijo. Zagovorniki jedrskih elektrarn dodajajo, da te lahko spreminjajo slano vodo v pitno ter pomagajo pri medicinski diagnostiki in zdravljenju. Najboljše so tudi za napajanje vse večjih podatkovnih centrov, ki potrebujejo stabilno preskrbo.

Študija IMF

Tako po študiji IMF vsak evro, vložen v jedrsko energijo, zviša BDP za 4,11 evra, evro vložen v vetrne in sončne elektrarne za 1,19 evra; pri evru, vloženem v fosilne energente, pa se BDP zviša za le 0,65 evra. Tudi pri nas jedrska elektrarna lahko zelo vpliva na razvoj, posebej v bližnji okolici, kjer industrija ni imela zgodovinske tradicije, kot, denimo, v Idriji. Miroljubna jedrska tehnologija je pomembna tudi na znanost. Znanost se razvija, brez jedrske tehnologije si je težko zamisliti vesoljska potovanja in raziskovanja drugih planetov, zelo napredne so tudi jedrske baterije, ki lahko delujejo do 20 let.

Nasprotniki jedrske tehnologije po drugi strani opozarjajo, da so se cene obnovljivih virov tako znižale, da je elektrika iz njih najcenejša. Celotni strošek je sicer predmet burnih razprav, različne študije pa kažejo, da ocena stroškov priklopa in uravnavanja napetosti sega od »minimalnih« do tega, da je »za vsak megavat sončnih ali vetrnih elektrarn treba postaviti eno plinsko elektrarno«.

Razmere, ki vplivajo na stroške, so v vsaki državi različne, vendar velja, da so obnovljivi viri konkurenčni fosilnim termoelektrarnam. V povprečju naj bi zagotavljanje stabilnosti preskrbe pri obnovljivih virih stalo od 15 do 20 evrov za megavatno uro. Pri deležih obnovljivih virov nad 75 odstotkov se ta dodatni strošek dvigne nad 30 evrov. To je precej manj, kot stanejo kuponi za emisije fosilnih termoelektrarn. Nasprotniki jedrski energetiki očitajo, da je najdražja od vseh.

Prezahtevne ovire

Zagovorniki opozarjajo na dokumente, ki dokazujejo, da je znižanje stroškov gradnje jedrskih elektrarn v Južni Koreji primerljiv s padanjem cen sončnih elektrarn v Nemčiji v istem obdobju. Na Kitajskem postavijo nuklearno elektrarno sedem- do osemkrat ceneje kot kjerkoli drugje. Tudi zato na Kitajskem gradijo 21 jedrskih elektrarn. Nova nuklearna elektrarna stane pri njih dve milijardi dolarjev, gradnja pa traja pet let.

Daljnovodne mačke* vodijo do jedrskih elektrarn

Na zahodu bi počasnost pri gradnji in posledično tudi visoke stroške lahko pripisali trem ključnim vzrokom. Prvi je preostra regulacija, saj noben drugi vir energije nima tako strogih omejitev, še družbe, ki želijo sodelovati v projektih, morajo skozi drago in zahtevno licenciranje. Drugi vzrok so različni standardi: gradnja Hinkley Pointa v Veliki Britaniji se je zavlekla tudi zaradi zahtev za dodatne metre betona in tone jekla v primerjavi s projekti v Franciji. Tretji vzrok pa je še najpomembnejši: zaradi skoraj 30-letnega mirovanja se je izgubilo ustrezno znanje.

Nuklearka omogoča stabilno oskrbo v poletni vročini in v zimskem mrazu. FOTO: Blaž Samec/Delo

Podaljšanje časa gradnje in vedno nove varnostne zahteve so menda posledica pritiskov istih okoljevarstvenih organizacij, ki podpirajo prihodnost zgolj z obnovljivimi viri. Pritožbe in sodni postopki projekte lahko hitro podaljšajo za leto dni, kar močno vpliva na stroške. Preverjanje ustreznosti novih modelov jedrskih elektrarn v ameriških in evropskih agencijah pa traja od štiri do pet let. Največja ironija v boju za omejitev podnebnih sprememb in onesnaževanje zraka pa je to, da so standardi za gradnjo nuklearnih elektrarn precej strožji kot standardi za gradnjo termoelektrarn na premog.

Jedrska elektrarna zaradi velike energetske gostote zavzame najmanj prostora, v nekaterih dobrih praksah se tako sprosti prostor za mokrišča in podobno, kar povečuje biotsko pestrost. Za proizvodnjo devetih teravatnih ur oziroma približno dve tretjini slovenske letne porabe elektrike potrebujemo pri jedrski elektrarni 0,3 kvadratnega kilometra. Vetrnice bi za enako proizvodnjo potrebovale 1560 kvadratnih kilometrov, premogovna termoelektrarna z rudnikom 190, hidroelektrarne 300, sončne elektrarne pa 170 kvadratnih kilometrov. Zagovorniki pogosto opozarjajo tudi na študije, ki kažejo, da jedrske elektrarne za megavatno uro v življenjski dobi povzročijo najmanj emisij toplogrednih plinov, kar je pomembno, in tudi najmanj odpadkov.

Radioaktivni odpadki

Jedrski odpadki so sicer največji kamen spotike. Vsi nizko- in srednjeradioaktivni odpadki, ki nastanejo v Sloveniji, so varno in nadzorovano skladiščeni. Po gradnji odlagališča odpadkov v Vrbini bodo varno odloženi globoko pod zemljo. Radioaktivni odpadki ne vplivajo na okolje in ljudi.

Izrabljeno jedrsko gorivo pa ni odpadek, ampak strateška rezerva, saj se ga lahko še več kot 95 odstotkov uporabi v novem gorivnem ciklu. Z recikliranjem in novimi zalogami (uran je tudi v vseh morjih) ter uporabo torija je goriva za jedrske elektrarne dovolj za šest milijard let, kažejo nekatere študije.

Cena elektrike iz Jeka 2 bo odvisna od podpore države

Torija sicer niso uporabljali tudi zato, ker se ga ne da tako preprosto spremeniti v orožje. To, da bi jedrska elektrarna povzročila jedrsko eksplozijo, ni mogoče. Za jedrsko eksplozijo je nujna uporaba 90-odstotno obogatenega urana 235 (235U). V jedrskih reaktorjih je uran obogaten največ petodstotno. V tlačnovodnih jedrskih reaktorjih prav tako ne nastajajo fizijski produkti, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za izdelavo atomskega orožja. Za to uporabljajo posebne reaktorje.

Jedrske elektrarne so potresno najbolj varno grajene zgradbe. Zato so do zdaj brez težav prestale vse potrese. Več kot 80 jedrskih elektrarn po svetu je zgrajenih na enako ali bolj potresno aktivnih območjih, kot je krško-brežiška kotlina.

Konkurenca

Na podlagi zbranih in prejetih podatkov, ki ne temeljijo na zavezujočih ponudbah potencialnih dobaviteljev opreme za Jek 2 in predstavljajo najboljšo interno oceno GEN energije, znaša ocenjena investicijska vrednost projekta 9300 evrov za kilovat moči. To pri moči elektrarne 1000 MW pomeni 9,3 milijarde in pri moči elektrarne 1650 MW 15,4 milijarde evrov.

Povprečna stroškovna cena znaša 44,5 evra za megavatno uro. K temu je treba dodati še stroške financiranja, ki pa so precej odvisni od virov financiranja. Pri povprečnih stroških kapitala in povprečni inflaciji bi cena znašala 66 evrov za MWh, pri višjih stroških financiranja pa cena lahko znaša do 99 evrov za MWh. Vloga države pri izvedbi projekta, ki bo proizvajal stabilno elektriko najmanj 60 let, je zato ključna.

Naprotniki vztrajajo, da je jedrska energija najdražja, a to ne drži povsod in tudi dolgoročno ne, ob upoštevanju vseh stroškov. FOTO: Blaž Samec/Delo

Nekoč je jedrske elektrarne lahko gradilo manj držav, proizvajalci pa so bili različno povezani. Tako ima tudi sedanja krška jedrska elektrarna reaktorsko posodo izdelano na Japonskem, ne v ZDA. Danes Westinghouse, eden od ponudnikov za Jek 2, v vsaki državi išče družbe, ki bi lahko sodelovale pri gradnji. Glavne dele opreme bi verjetno spet lahko prepustili v izdelavo Korejcem, Japoncem ali celo Kitajcem. V francoskem EDF se lahko pohvalijo z evropsko dobavno verigo, njihova večja prednost je tudi recikliranje goriva. Korejski KHNP ima dobavne verige organizirane v regiji in bi lahko bil cenejši.

Vsi trije ponudniki so, še preden je vlada v energetskem soglasju največjo moč Jeka 2 povečala s 1200 na 1600 MW, v ponudbo dodali tudi svoje manjše nuklearke. Te bodo najbrž upoštevali, saj je Inšitut Milana Vidmarja izračunal, da priklop takega reaktorja ne zahteva prilagoditve omrežja.

Iskanje prvenstva v malem

V zahodnih državah so razvili in uporabili prve jedrske elektrarne, v 30-letnem mrku pa so prvenstvo kot na veliko drugih področjih, denimo pri sončnih in vetrnih elektrarnah, jeklarskih izdelkih in baterijah, prevzeli v Aziji. Na zahodu je tudi zato zelo živahno na področju malih modularnih reaktorjev. Svojega promovira tudi Bill Gates, poleg njega pa še na stotine drugih. Mali modularni reaktorji bi lahko zamenjali mestne toplarne, saj proizvajajo elektriko in toploto. Poleg tega se nekateri projekti kažejo kot nova možnost za uporabo izrabljenega jedrskega goriva. Z gorivom v raztopljeni soli bi bili varnejši.

V nekaterih drugih projektih bi radi v malih napravah proizvedli toliko kot v velikih. Za to pa bi uporabili nekoliko bolj obogaten uran, do 20 odstotkov (gorivo HALEU). A revija Science je objavila analizo, po kateri je uran, obogaten nad 12 odstotki, že mogoče uporabiti za izdelavo jedrskega orožja. Pri takem deležu obogatenega urana bi lahko izdelali orožje, ki bi imelo podoben učinek kot atomski bombi, odvrženi na Hirošimo in Nagasaki. Veliko od predlaganih reaktorjev bi imelo dovolj goriva za izdelavo orožja, kar bi bilo resno varnostno tveganje. Zato predlagajo omejitev, obogatitev največ do 10 ali 12 odstotkov.