V nadaljevanju preberite:

Reka, premišljuje pisateljica, nosi s seboj preteklost in sedanjost in hiti pred nami v prihodnost, zato ob njej opazuje stvari, ki se dogajajo v trenutku – kačje pastirje, košnjo travnika, petje ptice in hkrati, kot da bi bila v tekočem časovnem stroju, srečuje tudi preteklost – stare mline, ostanke dinozavrov, arheološke najdbe starih ljudstev, nasipe. Raziskuje mite in pravljice. Tam, kjer so reko zajezili in zgradili hidroelektrarno, se ji zdi, da sliši, kako bijejo zvonovi cerkva, ki so jih potopili, in šepetanje duhov. Kot ugotavlja, človek največ vidi, kadar hodi sam. Tik nad glavo ji ponoči zleti sova, raziskuje rastline in išče njihova imena – njivska preslica, rebrasti trpotec …

Njena stalna spremljevalka na poti je pisateljica Virginia Woolf, ki je rada hodila k tej reki in se ji je na koncu predala. 28. marca 1941 je žepe obleke napolnila z gladkimi in težkimi rečnimi kamni in se utopila.