Izbira življenja v rosnih letih

S hvaljenjem Emmanuela Macrona je najbrž nekaj narobe, saj predsedniku, ki se odloči reformirati državo, množice ne morejo peti slave. Politični mobilizem (à la Chirac) se zdi dopustnejša drža, češ, ko se le ne bi spremenilo nič (dobrega in hkrati naj se, samodejno, predrugači vse slabo). Zato je vse narobe s tistim, ki povzdiguje Macrona, poreče kdo iz dvotretjinske množice Francozov, kolikor jih ni zadovoljnih z njegovo taktirko. In vendar mu je marsikaj treba priznati: inteligenco in samosvojost gotovo.

Francoska novinarka Sylvie Bommel v knjigi Il venait d'avoir dix-sept ans (Dopolnil je 17 let je maja lani izšla pri založbi JCLattès) ne poje slepe hvalnice aktualnemu predsedniku, zato pa – tudi v pogovoru za Delo – predvsem razgrne, iz kakšnega testa in kako zelo krvav je pod svojo politično kožo 42-letni voditelj, ki tolikim v Franciji že več kot dve leti državniško para živce. Na ideološki sredini, kjer jemlje malo z leve in nekaj z desne, jih vznemirja tudi zato, ker – saj vemo, kakšna je človeška narava – uspešno hodi po poti, ki si jo je še rosno mlad začrtal sam. Pri tem ni uporniško nepokoren ali neubogljiv, ampak samo strašno vztrajen in potrpežljiv: metoda, ki ga je menda »še vedno pripeljala do zastavljenega cilja«.
 

Prepletenost in zraščenost ter velika žlica

Intimno in javno sta tesno prepleteni in zraščeni, saj ga ni človeka, ki bi bil sposoben pobegniti pred seboj: tega najbrž ne zmore niti za najširše in najbolj plemenite interese javnosti. »Človeška nrav, seveda, nikakor ne more biti edini zorni kot pri razumevanju politike,« pravi avtorica, »kajti ni mogoče le iz zasebnega ali celo ljubezenskega sklepati o javnih odločitvah, in vendar se da z življenjem razložiti marsikaj, o tem sem prepričana.« Zato so značaji voditeljev, ki vrtijo sodobne družbe in naš znatno globalizirani svet, gotovo privlačen (čeprav ne pritlehen) teren – za psihologizirano žurnalistično analizo.

Emmanuel Macron, najsi ga še tako grajajo in javnomnenjsko pogrezajo, je brez dvoma zanimiv predsednik, saj »se že od otroštva ne boji početi stvari, ki se običajni večini zdijo nemogoče«. Tudi njegova ljubezenska vez s krepko starejšo Brigitte Macron, rojeno Trogneux, ni bistveno drugačna: ko sta se leta 1994 zbližala, je bil še ne 17-letni nadobudni mladenič, ki je hotel vse postaviti na glavo, medtem ko je bila ona 41-letna učiteljica, poročena mama treh otrok (Emmanuelovih let) z urejenim družinskim življenjem. Njegov modus operandi je prav tako neustavljivo strasten: »Lahko da bo trajalo nekaj časa, a vedno bo vztrajal do konca.« Cilju se ne bo izneveril. V sebi ima nekaj, kar ga potiska naprej; določeno nujo, da počne stvari drugače, kot se jih lotevajo preostali; poudarjeno potrebo, da hiti in še pospešuje, da se vzpenja in dodatno dviguje.



V dobi poudarjenih samomotivacijskih sloganov, češ da je treba vzeti življenje v svoje roke, se vse to morda ne sliši nič kaj posebno, a medtem ko si večina besede samo vbija v glavo, in to še v zrelih letih, posamezniki tipa Macron začnejo jasno udejanjati svoje megalomanske ambicije že »skoraj v otroštvu« – in zajemajo življenje z veliko žlico. Kritiki in sploh kritizerji jih zato kot sopotnike ne sprejemajo vedno dobrohotno, ampak neredko z zavistnimi očitki o vulgarni arogantnosti.

A kaj pomeni zajemati življenje z veliko žlico po Macronovo? V prvem poglavju knjige Revolucija, ki jo je izdal na predvolilno jesen 2016, je, med drugim, zapisal, kako se je že v šoli vanj vkovalo prepričanje, da ni nič bolj neprecenljivo kot svobodno razpolagati s samim seboj, uresničevati načrt, ki si si ga zastavil, in razvijati talent, kakršen koli je že ... Odkar pomnim, imam v sebi samovoljnost: izbrati svoje življenje. In zato je, po besedah Sylvie Bommel, zares izbral sam. »Svoje življenje, poklic, religijo, svoj čas, metodo, tudi ženo ...«
 

Takšne in drugačne vzporednice

Emmanuela Macrona je menda mogoče postaviti med tiste voditelje (tipa François Mitterrand), ki se dodobra izobraženi spogledujejo s književnostjo, filozofijo, torej z intelektualizmom, in nasproti tistim, ki se odmikajo od njega, morda celo zavestno. Saj se še, vsaj mimogrede, spomnimo, opozarja novinarka, kako se je nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy pogreznil v »afero Kneginja Klevska« in s tem, najbrž nehoté, potegnil iz družbenega naftalina klasični roman Madame de La Fayette.

Leta 2006, ko je bil še minister za notranje zadeve in se je spuščal v predvolilno tekmo za predsedniški položaj, se je provokativno rogal iz »tistega sadista ali imbecila«, ki je uvrstil Kneginjo Klevsko, eno najpomembnejših pisanj 17. stoletja, na seznam del, ki jih je treba preštudirati za delovno mesto upravnega referenta oziroma referentke: »Res ne vem, kako pogosto se vam dogaja, da za mnenje o Kneginji Klevski sprašujete osebe za okencem ...« je njen duh nato še leta spremljal Sarkozyja, ki je javno potožil, kako zelo se je namučil ob prebiranju te privzdignjene francoske klasike.

Ker so neredki umetniki in intelektualci njegovo literarno spakovanje razumeli kot napad na domačo kulturno dediščino, so posledično učitelji v Elizejsko palačo pošiljali izvode romana, zgroženi protestniki pa k ustom nastavljali megafon in brali vanj ključne odlomke, pojavili so se celo bedži z napisom Berem Kneginjo Klevsko.

Podobno neeruditsko se je pozneje razgalila kulturna ministrica pod Françoisom Hollandom Fleur Pellerin, o kateri se je izkazalo, da ne pozna nobenega dela takrat čisto svežega nobelovca Patricka Modianoja, kakor se je, kot spomni novinarka Bommelova, že pred leti osmešil državni sekretar Frédéric Lefebvre, ki je za svojo priljubljeno knjigo navedel (modno znamko) Zadig & Voltaire. Uf, kako neroda blamaža, kakšna sramota ...

Macron bi jo Francozom, pa naj si mislijo o njem nič koliko slabega, težko nakopal na glavo, saj je od nekdaj veliki bralec in »poudarjeno literaren um«, pa tudi prva dama Brigitte rada bere, sploh klasiko: »Njen najljubši roman je, saj to je znano, Gospa Bovary.« Kaj ne bi ob tem književnem podatku – vemo, kako je Flaubert orisal Emmo Bovary – kdo globoko zavzdihnil: Ah, ta vsenavzoča simbolika in vzporednice!, Sylvie Bommel pa samo prida, češ, »res je, drži, v razmerju Macron je zaznavati ogromno strasti, ki se odstirajo tudi skozi književnost in sploh gledališče« –, potem pa brž preskoči iz literature v ljubezen. »Kaj ni po svoje lepo v najstniških letih doživeti vsaj v šolski gledališki skupini nekaj, česar, na začetku, ni mogoče izraziti ne priznati drugemu v resničnosti?«

Ljubezen je kompleksno občutje, zlasti prva ljubezen je lahko polna zadreg, in ljubezen je, vemo, predvsem luštna stvar, čeprav ne vedno lahka. Sploh ker se je zlasti spomladi 2017 z nekoliko postarano Brigitte kot prvo damo, ki jo je držal za roke najmlajši predsednik francoske republike doslej, moralistična (medijska) Francija spustila v težaško igro spolov: vsepovprek so analizirali starostno razmerje med zakoncema, češ, kakšna psihologija je v ozadju.

A je njuna ljubezen pred desetletji samo postavila na glavo klasična družbena pričakovanja, v resnici pa je bilo, kot zapiše Sylvie Bommel, vse karseda preprosto: Ona je imela rada vélike avtorje, on pa je želel postati pisatelj. Ona je nosila mini krila, njemu pa so bile všeč njene noge. Njej se je zdel briljanten, on pa se je hotel poročiti z njo. Na dan izvolitve je izjavil, da ne bi brez Brigitte nikdar dosegel ključev Elizejske palače.
 

Kužnost aferaškosti in javni linč

Razlika v letih je precej, ne ravno šokirala, zato pa gotovo »presenetila javnost«; 24 let je pač dolga doba, kar preskok generacije. Intimna razmerja drugih je vedno sporno problematizirati, toda s trenutno zelo vročo afero Matzneff so tudi na spotakljivo tnalo neusmiljene javnosti (na valu gibanja #jaztudi) postavili pisatelja Gabriela Matzneffa in njegove literarno skrbno popisane pedofilske prakse, ves čas dobro znane in še do včeraj – do izdaje knjige Vanesse Springora Le consentement (Privolitev) – splošno tolerirane ter, kakšna sprevrženost sveta, celo javno duhovičene.

Zdaj ko je domala ves intelektualno privzdignjeni Pariz obrnil hrbet literarnemu prijatelju, ki od nekdaj cedi seksualne sline po telesih, mlajših od 16 let, dekliških in fantovskih – Vanessa Springora je bila njegova žrtev pred tridesetimi leti, ko je bila stara 14 let in on skoraj 50 –, se po besedah Bommelove na socialnih omrežjih pojavljajo poskusi razširjanja problematike na predsedniški par; od časa do časa se oglasi kdo, ki želi aferaško okužiti in morda celo spolitizirati prav tako njuno nenavadno razmerje. »Toda ti glasovi prihajajo predvsem z radikalnega desnega roba in ne predstavljajo uradne linije skrajne desnice.«

Da bi se zakotalili v snežno kepo predsodkov, se menda ni bati. »Zato ne, ker je njuno razmerje staro in dolgoletno, srečala sta se 1994., ko sta se vzajemno zaljubila, in sta še danes srečna, medtem ko Vanessa Springora pravi, da ji je Matzneff uničil življenje. Ni nepomembno, da sta tudi spola obrnjena – v naši zavesti je ženska še vedno žrtev, čeprav ne nujno upravičeno –, kakor ne kaže pustiti vnemar francoske kolektivne travme, kar bolečine s konca 60. let, povezane z Gabrielle Russier.«

Tudi Gabrielle Russier, ki je s svojo tragično ljubeznijo navdihnila pesmi Charlesa Aznavourja, Sergea Reggianija, Michela Sardouja in rockovske skupine Triangle, je bila gimnazijska učiteljica, pri 31 letih ločena mama dveh otrok in srečno zaljubljena v 16-letnega dijaka, pametnega in za svojo mladost zelo zrelega Christiana Rossija. Potem ko se je menda precej upirala, saj se je zavedala strogih zakonov (moralistične javnosti), so ljubezenski čari naredili svoje, dvojec pa ni imel sreče, kajti ljubiti se je na koncu porimalo z ubiti.

Kakor v svoji knjigi razlaga Sylvie Bommel, so se v razmerje srborito vpletli Christianovi starši, ta je posledično zbežal od doma v naročje ljubeče učiteljice, pri kateri je brž zatem potrkala socialna služba, zato ga je skrila pri prijatelju, in ker je ugrabitev mladoletne osebe kaznivo dejanje, so mladeniča strpali v psihiatrično bolnišnico, pridržano Gabrielle pa v marsejski zapor. Po koncu sodnega procesa poleti 1969, ko so jo – medtem ko je tudi v Franciji sproščeno cvetela svobodomiselna hipijada – obsodili na leto dni zapora pogojno, si je za hip oddahnila, potem pa se, ker je pritožnik vložil pritožbo, zaplinila v stanovanju ...

Paralela s predsedniškim parom je menda na mestu in podobnost precejšnja, čeprav, k sreči, z očitno razliko: starši Macron, po poklicu zdravniki, so premogli modrost in zahtevali srečanje z učiteljico gledališča Brigitte, ki je zmešala glavo njihovemu mladoletnemu Emmanuelu, in se potem povsem mirno pogovorili z njo. Kot piše Sylvie Bommel, so jo samo prosili, naj se nekoliko odmakne od njega vsaj za leto in pol, dokler ne dopolni 18 let, in upali, da bo vroča čustva ohladila tudi fizična razdalja: kot odličnega in najboljšega dijaka v razredu iz podeželskega Amiensa so ga v zadnji letnik gimnazije poslali v Pariz. Ni se uprl, ampak je starše ubogal, in vendar napovedal, da ne bo pozabil Brigitte, celo več, nekoč se bo poročil z njo.

Obljubo, dano pri sedemnajstih, je izpolnil leta 2007, v isti poročni dvorani in celo pri istem matičarju v Le Touquetu na severu Francije, kjer se je 33 let prej Brigitte poročila prvič: z Andréjem Auzièrom, o katerem ne vedo Francozi danes domala ničesar. »To je po svoje res arogantno: izbrati za poroko prav Le Toquet, ko pa bi lahko to storila kjer koli drugje, najsi v Franciji ali v Maroku, Tuniziji, marsikje ... S tem je vsem, ki so nasprotovali njuni ljubezni, sporočil: vidite, spet sem zmagal.« Njegovemu zmagovalnemu duhu ni mogoče oporekati ne nastavljati ovir.
 

Ko je dopolnil sedemnajst let

Seveda je Sylvie Bommel pomenljivo izbrala naslov knjige Dopolnil je 17 let. »V resnici jih je imel Emmanuel Macron takrat, ko je spoznal Brigitte, šele 16, a tako se bolje rima z Dopolnil je 18 let,« s senzualno pesmijo, s katero je leta 1973 začela navduševati Francoze takrat štiridesetletna diva Dalida. Dopolnil je 18 let, bil je lep kot otrok, močan kot moški [...], ni mi govoril o ljubezni, verjel je, da je ljubezensko izrazje smešno, rekel mi je, »želim si te« ...

Vmes so se časi (tudi) paradoksalno zategnjeno odtegnili, »saj danes določena seksualna vedenja ali ljubezenska pričakovanja [nemara še besedila] niso več sprejemljiva«, toda v vseh dobah se nekateri ljudje, kot radi rečemo, že rodijo zelo zreli, če ne kar dušno stari, pa tudi Kupidu ni mogoče preprečiti, da ne bi kakšne puščice izjemoma izstrelil malo po svoje, zunaj splošno sprejemljivih razmerij.

Par Macron, doma iz Amiensa, hkrati določajo še druga ozadja, družinska – njegovo je intelektualno privzdignjeno, njeni starši so bili trgovci slaščičarji – in nič manj niso ključne geografske silnice. Francija je nadvse centralizirana država, razlike med elitnimi Parižani in (malo)meščanskimi podeželani so ogromne, za uspeh je treba v glavno mesto ... Vanj je moral Emmanuel tudi zato, da bi si v prestižni gimnaziji Henri-IV iz glave izbil Brigitte in predvsem da bi stopal po klasični poti, na katero so poslani otroci pariške elite.

»Zato v njem ni več veliko podeželske malomeščanskosti, saj ni živel dolgo zunaj glavnega mesta, in sploh ga je s svojo vzgojo močno določila babica, ki je bila zelo inteligentna in kultivirana ženska. Zato pa je bila – in še vedno je – mnogo bolj z domačim okoljem povezana Brigitte, četudi je pozneje začela poučevati v Parizu. Njeno življenje je precej običajno, pogosto obišče Le Touquet, preprosta ženska je, bolj podeželsko malomeščanska, čeprav ima rada kulturo ... – in spet smo pri Emmi Bovary pa še pri znanem reku: »Kultura je kot marmelada, manj ko je je, bolje jo razmažemo.« To velja menda tudi za »prijazno in komunikativno« Brigitte Macron, seveda pa ni z marmelado mišljeno nič slabega niti ni z njo nič narobe ...
 

Globoki razkoli

Knjiga Il venait d'avoir dix-sept ans, ki so je Francozi kupili že v več kot 10.000 izvodih, je portret prvega para v državi, zakoncev Macron, dodobra psihologiziran in privlačen v svoji literarizirani pisavi. »Vse v njej drži,« pravi avtorica, ki je veliko raziskovala, prečila konce, kjer sta v različnih dobah odraščala in koder še vedno hodita Emmanuel in Brigitte, od Amiensa, Le Touqueta, Alzacije ... do Pariza, ter se pogovarjala z desetinami ljudi, ki ju poznajo.

Pisanja, ki je doslej, »to se mi zdi zares posrečeno«, prevedeno v albanščino, predsedniški par ni avtoriziral, četudi je vnaprej opozorila Elizejsko palačo, kaj pripravlja, a očitno ga tudi ne moti; Sylvie Bommel je skupaj s svojim odvetnikom skrbno pazila, da ji ne bi sodno očitali obrekovanja, denimo. Pa v njej, med drugim, popiše tudi primitivizme in prostaška natolcevanja javnosti o njegovi domnevni homoseksualnosti ...



Predsedniku Macronu ankete javnega mnenja ne kažejo ravno dobro, kakor mu tudi množice očitajo napačne, malone monarhične vzorce obnašanja, a zato pa so trenutno spodbudnejši gospodarski kazalci Francije. Ker je večno dilemo, kaj je bilo prej – kura ali jajce, vedno mogoče prevesti v vprašanje: ali je za rahlo izboljšanje ekonomskega stanja zaslužna Macronova reformistična sedanjost ali Hollandova nerazburkana preteklost ali še verjetneje mednarodno okolje ..., je deležen tudi najbolj pritlehnih pozivov k odstopu; sploh ker Francija končno sprejema korenito pokojninsko reformo, ki jo poskušajo (predvsem radikalna levica Jean-Luca Mélénchona) v narodni skupščini blokirati z več kot 22.000 amandmaji.

Rumeni jopiči so mu, denimo, grozili, da bodo zavzeli Elizejsko palačo in da ga bodo odvlekli kar pod giljotino. Slišati je strašno (nespodobno), a po svoje je pričakovano, »kajti razkoli med Francozi, ki se postavljajo proti njemu, in tistimi, ki verjamejo vanj, so resnično globoki«. Toda Emmanuel Macron je morda že od nekdaj vajen, da množice niso na njegovem bregu, resda pa ni niti on na običajni strani, kajti nekateri v Franciji – čeprav nikakor ne le tam, to vemo dobro povsod – so radi brezsramno agresivni do posameznikov, ki jih ni mogoče klasično popredalčkati; zato ker se postavljajo onkraj pravil kročenja in povprečja. Tudi izjemno inteligentni ljudje niso pogosto priljubljeni, sploh če ti za povrhu ne prezirajo denarja.

»A v kaki drugi državi bi ob tako obsežnem socialnem gibanju politična desnica, denimo, pozvala k pomirjanju pouličnih strasti in ohranjanju reda, pri nas pa se to ni zgodilo. Nobena stranka ni izkazala podpore predsedniku ...« Da bi ga to speljalo z začrtane poti in preprečilo, da ne bi nadaljeval z obljubljenim temeljitim reformiranjem Francije in nič manj Evrope, se, kot še pravi Sylvie Bommel, ne kaže bati, »kajti v primerjavi s predhodniki, sploh s Hollandom, je mnogo bolj premočrten«. Vsaj del Francozov si gotovo želi sprememb, kajti motilo jih je vztrajno tacanje na mestu predvsem pod priljubljenim Chiracom, pa tudi pod Sarkozyjem in nič manj med hollandizmom ...
 

Različni cilji

Zato avtorica verjame, da bo, priljubljenost gor ali dol, šel tudi s pokojninsko reformo do konca, podobno bo zaradi svojega psihoportreta vztrajal v Evropi in najbrž bo hotel še drugi predsedniški mandat. Vmes se bo, kar tako in tako počne ves čas, tudi rahlo popravljal, se poskušal na glas izboljšati, in vendar bo, »delaven, kot je, in tako malo, kot spi«, tako drugačen in samosvoj stremel naprej k zastavljenemu načrtu.

Ne plavati proti toku, ampak kar v drugem potoku, torej onkraj pričakovanj in s kršenjem pravil, je metoda, ki ga je menda »še vedno pripeljala na cilj«, ne nujno takoj, a gotovo hitro. Ker ima rad književnost, filozofijo in je delal v bančništvu, njegov dokončni univerzum najbrž ne more biti gola politika, zato: kdo ve, ali bo obtičal v njej. Premlad je, da bi ga vnaprej starali ozko politično.