Napovedana pokojninska reforma mora v smeti, verjame nič koliko Francozov, pa četudi se zaradi stavke smetarjev po zanemarjenih ulicah Pariza in celotne regije, denimo, vse težje prebijajo mimo prepolnih smetnjakov. Kot je brati, ne bo nesnaga umaknjena še do petka, kajti cestarji se nočejo odreči beneficiranemu delovnemu stažu, ko pa je statistično dokazano, da umirajo mlajši od nacionalnega povprečja. A tudi vlada se noče odreči smeri, po kateri se je namenila: 42 posebnih režimov upokojevanja očistiti v univerzalen pokojninski sistem, »transparenten in pravičen za vse«.

Zavlačevanje in komplikacije

Potem ko je zakonski predlog o pokojninski reformi od ponedeljka v narodni skupščini – v tekst se poglablja komisija 71 poslancev, v širšo razpravo gre 17. februarja –, je vse skupaj krenilo pričakovano razborito in s temeljnim vprašanjem: koliko časa bi lahko trajalo sprejemanje pokojninske reforme, ko pa opozicija je vložila kar 21.600 amandmajev? Od tega so jih 90 odstotkov domislili v radikalno levi Nepokorni Franciji Jean-Luca Mélenchona, čigar cilj je čim bolj zakomplicirati in zamakniti izglasovanje zakona v narodni skupščini.



Vlada ima, jasno da, drugačne načrte od parlamentarne obstrukcije, saj naj bi bila po njeni časovnici debata zaključena in zakon potrjen 3. marca. Da bo časa za pošteno soočenje različnih stališč (pre)malo, opozarjajo tudi na opozicijski desnici, kjer v grobem sicer ne nasprotujejo reformi. A vladi se mudi tudi zato, ker bodo 15. in 22. marca lokalne volitve. Na levici (v Nepokorni Franciji, komunisti in socialisti) ob brezštevinih amandmajih prav tako grozijo, da bodo vložili pobudo za glasovanje o nezaupnici, kar bi lahko podprli prav tako v skrajnodesničarskem Nacionalnem zboru Marine Le Pen. Za povrhu je slišati preigravanja, da naj bi o usodi pokojninske reforme na referendumu odločili volivci. A medtem ko na eni strani opozicija povprek nastavlja ovire, ima na nasprotnem bregu vlada po ustavi (člen 49-3) možnost, da sprejme nov univerzalni točkovni pokojninski sistem brez glasovanja v parlamentu.
 

Slabo mnenje o predsedniku

Ob tem se še vedno ni pomirila srborita ulica, kajti za jutri so spet napovedani množični protesti. Kot je pred dnevi izjavil generalni sekretar sindikalnega združenja CGT Philippe Martinez, se je »socialno gibanje že dodobra zakoreninilo in je močno«, vlada pa da je imela lepo priložnost narediti vsemu skupaj konec in se zadeve lotiti na novo in drugače. S tem bi si najbrž tudi predsednik Emmanuel Macron lahko popravil svoj vse bolj načeti ugled; skupek rezultatov anket, objavljenih v januarju, je pokazal, da ima o njem dobro mnenje samo še 31,8 odstotka vprašanih. Za primerjavo: decembra je bil delež 32,3-odstoten.



A kozarec ni videti samo napol prazen, ampak je lahko tudi napol poln: januarja lani mu je bilo naklonjenih 26,9 odstotka Francozov. Pa vendar, če so raziskave javnega mnenja politični kažipot, potem ne kaže spregledati ankete BFMTV, po kateri bo po volitvah leta 2022 predsednika Macrona politična pot vodila ven iz Elizejske palače. Kar 69 odstotkov vprašanih namreč meni, da véliki reformator, kakršen hoče biti, ne more dobiti vnovičnega mandata.