V nadaljevanju preberite:

Živimo v času priročnikov za srečne, ki so idealno branje za samomorilce, bi dejal cinik. Saj veste; to so tisti, ki ne bodo prišli nikoli v časopis. Če že, jih bomo zasledili v črni kroniki, pod kakšnimi inicialkami. To je pa tudi vse. Drugje jih ne bomo opazili, pa če so bili še tako pošteni. Ker so odšli brez pozdrava in priročnika. Če bi brali priročnike, bi morda ... bilo kaj drugače? Ali pa če bi denimo napisali svojega; recimo priročnik za neuspešne, v katerem bi ponujali pomoč tistim, ki ne zdržijo terorja uspešnih. V njem bi pisalo vse tisto, kar že vsi vedo; recimo to, da so ljudje, ki so dosegli vse, zelo dolgočasni, predvsem pa nedosegljivi. Pravzaprav je to, da so težko dosegljivi, njihova edina kvaliteta. Bržčas zato, ker vedo, kako nezanimivi in povprečni so v resnici. Torej razen uspeha nimajo česa pokazati. Žal neuspešni tega ne vedo in izgubljajo dragoceni čas, v upanju, da se jim bodo približali in jih prebrali.

Čeprav sem že opazil, da je čakanje na čudeže lahko tudi utrujajoče, jih imam še vedno rad, pa če so še tako čudni. Saj veste, kako gre; če ne verjameš v čudeže, nikamor ne prideš. Tudi če se ne dogajajo, so čudeži vedno dobrodošli. Poznam veliko ljudi, ki so nehali verjeti v čudeže in se osredotočili predvsem na polje vidnega, oprijemljivega sveta, kjer so absolutni vladarji. Kot bi želeli uničiti otroka v sebi, ga pustiti tam, kjer je nehal biti čudež.