Kdo bi si mislil, da se bomo po več kot štiridesetih letih vrnili med štiri stene in se zaletavali vanje, dokler ne bomo znoreli.
Galerija
Še vedno plačujemo in se čudimo. Vse položnice do prvega, vse dolgove, do sebe in sveta, ker ti nikoli ne zamudiš, pa čeprav veš, da vse zamuja, tudi smrt zamuja in ta mir, ta prekleti mir zamuja.<br />
FOTO: Blaž Samec/Delo
V nadaljevanju preberite:
Še ne leto dni po izidu male plošče angleške skupine Sex Pistols z naslovom Anarchy in the UK so Pankrti, doma s Kodeljevega, torej v neposredni bližini gimnazije, prepevali Anarhista, Lepe in prazne, ZK punk, Počitnice na morju in ostale prvorojence novega glasbenega izraza. Vsaka singlica Pištol, kot smo Sex Pistolsom ljubkovalno pravili pri nas, je dobila svojo ljubljansko verzijo, ki je delovala tako naše, da smo kmalu pozabili, od kod prihaja in kdo jo je igral prvi.
Pink Floyd s svojimi dolgimi komadi so bili idealni za plese v sobah, ki so bile ravno prav majhne in temačne. Komadi na njihovih ploščah so počasni in dolgi, kar trajajo in trajajo. Puncam se je stemnilo pred očmi, ko so zaslišale prve takte Dark side of the moon, ker so vedele, kaj jih čaka. Ko si se enkrat stisnil k njim, niso imele kam pobegniti. Čeprav je bila zunaj in notri trda tema, je temna stran meseca postajala vse bolj svetla in tistim, ki so bili takrat stisnjeni, se še danes zdi tako.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji