V nadaljevanju preberite:

Ko sem videl tistih nekaj sto zanesenjakov pred Stamford Bridgeem, ki so zahtevali izstop njihovega Chelsea iz superlige, sem tudi sam pomislil, da je nogomet vsaj za trenutek rešen. Zadela me je pristna navijaška iskrenost. Po dolgem času spet enkrat, sem pomislil. Še je upanje. Zdaj nam ne morejo nič, pa če imajo še toliko milijard.

Ah, sveta naivnost navijaška. Res, kako malo je treba, da po žilah okorelega navijača, ki je tolikokrat trepetal za usodo svojega kluba, spet potegnejo stara čustva, brez katerih ni bilo mogoče preživeti vseh tistih praznih nedelj, ko smo se zibali ob verzih zagrebškega pesnika Branimirja Štulića.