V nadaljevanju preberite:

Pri nas je tako, da tveganje preprosto ni priporočljivo, saj so alternative skrčene na minimum; ljudje se oklepajo tistega, kar že imajo, pa četudi na škodo popolne degradacije duha. Vse skupaj gre tako daleč, da nismo zmožni razviti najbolj osnovnih čustev, se vreči v občutenja, ki bi nas lahko rešila konstantnega strahu pred neznanim. Vsi ti ljudje, ki se pretvarjajo, da jih skrbi ... To, da te skrbi, še ne pomeni, da komu pomagaš. V bistvu si samo še eden več, ki ga skrbi. To je pa tudi vse. V tej pasti je ujeta naša usoda. In to že dolgo.

Smo takšni res v pomoč komurkoli? Ne bi rekel.