V nadaljevanju preberite še:

Slovenska umetnostnozgodovinska stroka je bila – in je deloma še – do arhitekturne produkcije v drugi polovici 19. stoletja nerazpoložena. Ustvarjalnost omenjenega obdobja je poimenovala kot čas psevdohistoričnih slogov, včasih tudi kot neoklasicizem, ki naj bi v razvoju zahodnoevropske arhitekture pomenila ustvarjalno zablodo.

»Ah, 19. stoletje!« je bil standardni vzdih stroke. Z njim so hoteli povedati, da gre za ničvredne stvaritve. Meni so stavbe iz tega obdobja všeč.

Mislim, da so to, govorjeno na splošno, lepe, dobre in spoštovanja vredne stavbe. Večino mestnih in celo vaških središč pomembno dopolnjujejo prav stavbe iz tega obdobja. Brez tega fundusa si omenjenih krajev ne morem predstavljati. Celo najpreprostejša stavba iz tega obdobja obsega preprosto profiliran strešni venec, profilirane okenske okvirje in stilno poudarjen vhod v stavbo.

Najpreprostejša stavba iz tega obdobja je imela ambicijo, da bi bila lepa. Vrednotenje tega obdobja pozna nekatera meni nerazumljiva stališča. Vsaka slovenska gotska cerkev, stara okrog 500 let, je avtomatično lepa in vredna vsakršne natančne estetske, zgodovinske in še kakšne obravnave. Neogotska cerkev s konca 19. stoletja – v mislih imam, na primer, prelepo cerkev v Šmartnem pri Litiji – se zdi umetnostnozgodovinski stroki nepomembna gradnja, čeprav je objektivno večja, lepša, mogočnejša, gradbeniško zahtevnejša od svojih zgodovinskih predhodnic.

Spominjam se, da je bila arhitektura 19. stoletja v mojih mladih letih včasih označena kar kot umetniško šibka, ničvredna in celo preprosto – grda. Mislim, da je nekdanje podcenjevanje arhitekture 19. stoletja že precej popustilo, ampak nekaj negotovosti in nezaupanja do tega obdobja v arhitekturi je vendarle še čutiti. Meni doslej še ni prišla v roke kakšna resnejša literatura, ki bi z naklonjenostjo in občudovanjem obravnavala psevdostilsko arhitekturo na Slovenskem. Izjema je mogočna knjiga Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem avtorjev Francija Lazarinija in Igorja Sapača.