Jubilej najbolj monumentalne zgradbe v mestu

»Zgradba stoji zdaj tu dokončana, je okras mestu, deželi in državi za sedanjost in prihodnost.« Tako je 2. oktobra 1873 mariborski župan Matthäus Reiser predal namenu tedanjo višjo državno realko, današnjo mariborsko I. gimnazijo. Ob 150. obletnici odprtja te »neorenesančne palače« bodo to soboto pripravili slovesnost, izšel pa je tudi obširen zbornik.

Naslov zbornika je Knjiga o uri in poleg pomena in historiata stavbe, ki je za nekatere »najlepša in najbolj monumentalna v mestu«, predstavlja tudi zgodovino obnov, vključno z znamenito uro na pročelju. Ta je bila kar nekajkrat precej amatersko popravljena, nazadnje leta 2000, dokler se zadeve ni lotil nekdanji dijak te gimnazije Aleš Lombergar, sicer eden redkih mojstrov jedkanja stekla. Med drugim lahko njegove stvaritve vidimo na portalu Slovenske filharmonije, ljubljanski stolnici svetega Nikolaja in tamkajšnji mestni hranilnici ter Mariborskih lekarnah, pa tudi na luksuzni križarki Crystal Symphony in največji evropski igralnici Casino Baden pri Dunaju.

Njegova strast je tudi obnova ur, med drugim je restavrator dal novo oziroma originalno staro podobo uri na mariborski stolnici. Že leta 1979 je s prijateljema, tedaj še na skrivaj, popravil preširoke črte na številčnici ure na Prvi gimnaziji, pred dvema letoma se je dela lotil profesionalno, s finančno podporo gimnazijskega sošolca in prijatelja Gorazda Šifrerja, pri delu je pomagal še urarski mojster Ivan Zernko, ki je že prej dokončal restavriranje starega urnega mehanizma. Veliko pozornost so namenili preučevanju arhivskega gradiva, predvsem starih fotografij in razglednic, iz katerih mu je uspelo natančno rekonstruirati prvotno podobo številčnice in njeno usodo skozi čas. Nova številčnica je bila oblikovana natančno po vzoru stare, a izdelana mnogo bolje; prvotna je bila z lakom naslikana na jekleno pločevino, nova pa je izdelana iz emajliranega kaljenega stekla, ki je zelo odporno proti staranju, in bo ohranila lesk sto let ali še dlje.

Velikomestno merilo
za Maribor

Po besedah Igorja Sapača, muzejskega svetovalca in profesorja na mariborski univerzi, je »palača I. gimnazije oziroma nekdanje višje realke gotovo eno tistih poslopij, ki so mesto Maribor v zadnjem poldrugem stoletju zelo zaznamovala in odločilno sooblikovala njegovo prepoznavno grajeno obličje. Njeno reprezentativno pročelje ob Trgu generala Maistra je trdno zasidrano v zavesti številnih Mariborčank in Mariborčanov ter na poseben način združuje zelo raznolike generacije. Današnje ljudi povezuje z rodovi, ki obstajajo samo še na starih fotografijah in v arhivskih dokumentih, in obenem zrcali izjemen pomen šolanja, šolstva in znanja v drugi polovici 19. stoletja.«

Poleg poudarjenih estetskih vrlin neohistorične arhitekture sta splošno znani izvrstna kvaliteta in tehnična popolnost gradenj.

Kot je poudaril Sapač, je stavba Mariboru oziroma takratnemu obdravskemu Marburgu prinesla velikomestno arhitekturno merilo in nekaj monumentalnosti bleščavih evropskih prestolnic, danes pa je lahko vzgib za iskanje poti do premišljene skladnosti in idealne grajene lepote. Nastala je v času, ko so skoraj povsod po Evropi, zlasti v mestih, pa tudi ponekod na podeželju, množično gradili monumentalne javne stavbe za potrebe osnovnih in srednjih šol. Te stavbe so bile povečini oblikovane kot palače z bogato učinkujočimi pročelji in vse prej kot varčno uporabljenimi dekorativnimi členi, ki so jih oblikovno največkrat povzeli po odličnih antičnih ali renesančnih arhitekturnih stvaritvah.

Načrte za mariborsko višjo realko je v začetku leta 1871 izdelal nemško-avstrijski arhitekt Wilhelm Bücher. Stavbo so vizionarsko, z jasnim pogledom na širitev mesta v prihodnosti, predimenzionirali, zato je imela v njej poleg cesarsko-kraljeve višje realke sprva prostore tudi mestna deška šola. Nižja realka, ki je v Mariboru delovala od leta 1850, je ostala v starejši stavbi na Slomškovem trgu. Monumentalna palača mariborske višje realke je sicer že tako soliden Bücherjev ugled še povečala in ga opredelila kot vsestranskega historističnega arhitekta, ki poleg neogotike in neobaroka odlično obvladuje tudi neorenesanso. Desetletje kasneje so na trgu pred njeno glavno fasado uredili geometrično oblikovan parterni parkovni nasad in vanj vključili spomenik v Mariboru rojenemu avstrijskemu admiralu Wilhelmu von Tegetthoffu, ki pa je bil med obema vojnama odstranjen in prenesen v mestni muzej.

Dijaki nekdanji gimnaziji

Neorenesančno stavbo mariborske višje realke členijo sedemnajstosno pročelje z rizaliti in dva stranska trakta, sedemosni osrednji rizalit ima poudarjen tridelni portal. Osrednji rizalit se zaključuje z balustrado, uro, palmetami in štirimi ženskimi kipi. Najprej je veljalo prepričanje, da figure predstavljajo personifikacije tehniških znanosti, vendar je po besedah umetnostne zgodovinarke, kustosinje in konservatorke Mojce Štuhec bolj verjetno, da gre za upodobitev svobodnih umetnosti, torej aritmetike, geometrije, glasbe in astronomije. Stavbo oziroma trg pred njo so v zadnjih desetletjih oblikovali tudi nekdanji dijaki in dijakinje – notranjost gimnazije Andrej Šmid in Marko Jaušovec, spomenik Rudolfu Maistru kiparka Vlasta Zorko, fontano arhitekt Milan Černigoj, ki je bil dijak državne realne gimnazije med obema vojnama.

Trgu pred gimnazijo so v novejšem obdobju vtisnili pečat tudi nekdanji dijaki, arhitekt Milan Černigoj s fontano in kiparka Vlasta Zorko s spomenikom generalu Maistru. FOTO: Nives Čorak

Kljub velikopotezni arhitekturi pa tovrstni neohistorični arhitekturni slogi v slovenski umetnostnozgodovinski stroki niso bili prav cenjeni. Kot je zapisal arhitekt in nekdanji profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo Janez Suhadolc, je bil standarden komentar »ah, 19. stoletje«, s čimer so hoteli poudariti, da gre za bolj ali manj ničvredne stvaritve. In vendar so po njegovih besedah celo najpreprostejše stavbe iz tega obdobja imele ambicijo biti lepe. Poleg poudarjenih estetskih vrlin te arhitekture sta nekako splošno znani izvrstna kvaliteta in tehnična popolnost gradenj. Po sto petdesetih letih je veliko stavb še dandanes v dobrem in uporabnem stanju.

Ura kot priča dogodkov

Ura je seveda tudi nema priča dogodkov v sami stavbi, na trgu pred njo in v celotnem mestu. Zgodovinar Maksimiljan Fras je med drugim opozoril na gradnjo srbske pravoslavne cerkve na trgu pred gimnazijo, ki se je začela leta 1934, ko je zagrebški metropolit Dositej blagoslovil temeljni kamen. Cerkev svetega Lazarja po načrtih srbskega arhitekta Momirja Korunovića je bila hitro postavljena, vendar ni obstajala niti tako dolgo, da bi lahko do konca uredili notranjost. Že leta 1941 je namreč nemška okupacijska oblast dala ta simbol srbstva v mestu na hitro porušiti, hkrati pa je ponovno obudila spomin na admirala Tegetthoffa, in to ne le v imenu trga, ampak tudi gimnazije.

Po zaslugi Aleša Lombergarja in Gorazda Fišerja ima ura na Prvi gimnaziji spet avtentično podobo. Foto Slavko Rajh

Refleksije o takšnem in drugačnem pomenu ur in časa je v zborniku predstavil Aleš Lombergar. »Čas je nenavadna reč. Če dobro pomislimo, je vse skupaj le ples planetov, ki čas s svojim ritmom odmerjajo. Zdi se nam, da dobro poznamo ples Zemlje, ker smo prah na njenem plašču in občutimo vsak njen obrat. Koliko pa poznamo ostale plesalce v nebesni dvorani? Dva med njimi sta neverjetno zanimiva in povezana tudi z uro na Prvi gimnaziji. To sta planeta Jupiter in Saturn, ki krožita v našem osončju vsak po svoje, a vsakih dvajset let se skoraj dotakneta. Ko je leta 2020 končno, zares in neprekinjeno za naslednjih dolgih 140 let nastopila nova doba v elementu zraka, sta Saturn in Jupiter znova 'naročila', da se prihod nove dobe oznani na vidnem mestu, tudi na številčnici ure na Prvi gimnaziji. Sedemnajstletnik iz leta 1979 je po spletu naključij, skupaj s svojim vrstnikom iz gimnazijskih let, že drugič popravil številčnico ure na Prvi gimnaziji. Tokrat ne več skrivaj kot navihan najstnik, ampak štirideset let starejši in iz-ur-jen.«