Stati in pasti

Če parafraziram Trubarja in njegov ničkolikokrat citirani rek, potem se lahko le grenko zasmejem. Namreč, ko človek razišče in spregovori zgolj o enem segmentu kulture na Slovenskem in se osredotoči na kulturno politiko, beri na kulturne odločevalce, beri na kulturne ministre od štetja nove poosamosvojitvene zgodovine pa do danes, potem ugotovi, da je s to državo nekaj zelo narobe. Kronologija bliskovitih menjav ministrov in ministric pove naslednje.

Doslej smo v 30 letih v Sloveniji našteli 19 državnih kulturnih odločevalcev, kar pomeni, da so njihove funkcije v povprečju trajale leto in pol. Toliko, da so se spodobno ugnezdili na položaju, in glej, že so se morali posloviti. Za primerjavo, povprečni mandat dosedanjih 14 vlad je bil dve leti in dva meseca. Ni bog ve kaj, je pa vseeno nekaj bolje. Povprečna starost ministrov in ministric ob nastopu funkcije je 53 let in osem mesecev. Izrazito mlajše najdemo v prejšnjem stoletju, med njimi najmlajšega Boruta Šukljeta (34 let) in nekaj starejšega Jožefa Školča (37 let). V novem tisočletju prednjačijo upokojenci.

Najstarejši med njimi je Boštjan Žekš (71 let), tesno za petami mu sledita Tone Peršak in Vasko Simoniti (z drugim mandatom) z 69 leti. Pristojno ministrstvo za kulturo in medije so v prevladujoči moški družbi doslej vodile le tri ženske: Andreja Rihter, Majda Širca Ravnikar in Julijana Bizjak Mlakar. Mandate je doslej uspelo ponoviti le dvema: Andreji Rihter, ki je bila ministrica zaporedno pod dvema vladama, in Simonitiju s polnim trajanjem v prvi Janševi vladi, kamor se je ponovno vrnil s tretjim prevzemom oblasti JJ in je še vedno minister. Umrla sta dva dosedanja ministra, Andrej Capuder in Rudi Šeligo. Naj ob svojih komentarjih že vnaprej povem, da mogoče lahko zvenijo izrazito pristransko, mestoma verjetno krivično, morda tudi preveč prijazno, vsekakor pa ne zlonamerno.

Imena ministrov in ministric si sledijo po naslednjem vrstnem redu.



Andrej Capuder (maj 1990–maj 1992): humanist, književnik, prevajalec in politik iz vrst krščanske demokracije. Če se ozremo v njegovo bogato obvladovanje evropske misli in bistroumnosti, ki jih je rad stresal v medijih, potem lahko rečemo, da je bil predstavnik žlahtnega konservativizma. Ne le zaradi odmevnega Ora et labora in njegovih tez o nujnosti zaščite slovenstva na vseh ravneh, jasno, v duhu takratne Demosove politike, temveč tudi zaradi njegove izrazito umirjene narave. Intelektualec pač. Ko je s svojo ekipo trasiral stezice nove slovenske (kulturne) identitete, se ni posebej razburjal, ker se je Dragan Živadinov v borbi za izboljšanje pogojev neodvisne scene odločil za gladovno stavko. Zagrešil pa je dve veliki napaki. Z njim se je začelo zmanjševanje sredstev za slovenski film in zaradi njega je bila omogočena privatizacija slovenskega založništva in kinematografov.

Borut Šuklje (maj 1992–januar 1993): publicist, svetovalec in politik socialnega krila liberalne demokracije. V svojem kratkem mandatu je osvežil sestave strokovnih komisij, odprl nekatere nevralgične točke kulturne politike, med njimi zaradi ogrožajoče napovedi privatizacije javnega kulturnega sektorja z ustanovitvijo skupine gledaliških strokovnjakov, ki jo je vodil Lado Kralj (med člani sem bil tudi sam, takrat še mladič), in podpiranjem internacionalizacije slovenske kulture.



Sergij Pelhan (januar 1993–januar 1996): gledališki direktor in politik tradicionalističnega krila socialdemokratov. Pelhan je bil, že preden je postal minister, izrazito lokalno usmerjeni politik, katerega stava je temeljila na decentralizaciji kulture (po vzorcu socialistične agende) in zaščiti javnega interesa na državni ravni (predvsem javnih institucij z izrazitim odklonilnim stališčem do kakršnihkoli sprememb). Pa vendar, uspela sta mu dva velika meta: zakonodajni s sprejetjem prvega krovnega kulturnega zakona, načelno zaščito javne kulturne infrastrukture na državni in lokalni ravni in s plaho vzpostavitvijo strateškega zbora strokovnjakov, ki naj bi se poglobili v nacionalne prioritete na tem področju; drugi veliki uspeh je bil čisto politično pragmatičen. Kot nekdanji župan Nove Gorice, je kot minister poskrbel za izgradnjo novega teatra na zahodni meji, takrat PDG Nova Gorica, katerega zaslužni direktor je kasneje tudi postal. Medijsko je bil izpostavljen predvsem zaradi klofute, ki mu jo je prisolil Vinči Vogue Anžlovar, nezadovoljen s porazno filmsko politiko. Vinči je bil na srečo nežen, je pa res, da je bil od takrat naprej vstop v pisarne na Cankarjevi 5 nadzorovan.

Janez Dular (februar 1996–februar 1997): slovenist in politik iz vrst krščanske demokracije. Profesor in jezikoslovec je kot zaščitnik slovenskega jezika in identitete kasneje postal direktor samostojnega vladnega Urada RS za slovenski jezik. Še danes mi ni jasno, zakaj je do ukinitve urada oziroma preoblikovanja v sektor pod patronatom ministrstva za kulturo sploh prišlo. Toda, nič novega, podobno se je dogajalo tudi v kasnejših letih, ko je nekdanje ministrstvo za umetnost sčasoma postalo ministrstvo za vse. Za dediščino, za medije, za verske skupnosti, za protokolarne zadeve … Da ne naštevam. Simpatična anekdota pravi, da je bil Dular tako lektorsko zavzet, da ni popravljal le izhodne pošte iz svojega kabineta, temveč tudi tisto, ki mu je prišla v roke od zunanjih dopisovalcev.


Jožef Školč (februar 1997–junij 2000): politolog in politik iz vrst liberalnih demokratov. Njegova državna sekretarka je bila Majda Širca. Pod njegovo oblastjo sem postal državni uradnik, sprva zadolžen za teater in nove medije, po treh letih pa kot položajni uradnik – za umetnost. Za povabilo v uradniški sistem sem mu še danes hvaležen. Najprej zato, ker je bila to izjemna, tudi karierna izkušnja, in drugič zato, ker sem uvidel, da sploh ni nujno, da ima v peterokotniku (politik - uradnik - izvedenec - kulturnik - javnost) sploh kdorkoli od naštetih absolutno prav. Školč, sicer izjemno počasnega in dobrovoljnega značaja, je bil zagotovo eden od najbolj artikuliranih politikov, kar sem jih poznal.


Bil je tudi izjemen poznavalec in podpornik sodobnih umetniških praks (tudi v drugih vlogah, na primer kot predsednik državnega zbora) ali še kot tisti, ki je podpiral drugačne estetike in kritično misel, rojeno še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. To je bil mandat, posvečen bitki za nov pojmovnik, za detekcijo kulturno-političnih prioritet, za prerazporeditev proračuna in zagotavljanje več proračunskih sredstev za nevladne organizacije. Končno so se začela vzpostavljati tudi pravila financiranja (javnost in preglednost postopkov, podpora mladim, mednarodno sodelovanje …). Njegov rokohitrski zakonodajni ukrep, s katerim je prek tehničnega zakona o izvrševanju proračuna poskušal prenesti dolžnost financiranja lokalnih javnih zavodov izključno na lokalne proračune, torej na občine ustanoviteljice in lastnice nepremičnin, je dvakrat padel na ustavnem sodišču. Problem financiranja dvoživk (muzejev, galerij, gledališč) še do danes ni razrešen.


Rudi Šeligo (junij 2000–november 2000): pisatelj, esejist, profesor statistike in politik iz vrst slovenske demokracije. Zanalašč ga ne označujem kot člana SDS, čeprav je bil, o tem ni nobenega dvoma. Šeligo je preprosto bil avtoriteta, ne le na področju dramatike (o njem sem spisal diplomsko nalogo), temveč je užival ugled tudi pri vseh tistih, ki niso bili ravno zvesti vojščaki velikega vodje. Bil je upornik, bil je drugačen, bil je srčen demokrat, in ne nek pritlehni in preračunljivi vetrogončič. Bil je razumnik. Spoštoval je drugačno mnenje, dopustil je celo drugačno stališče in kot strasten polemik je rad posegal v javni prostor. Spoštoval je tudi uradništvo in že ob primopredaji poslov je obiskal prav vsakega od nas. Kako drugače od njegovega (kasnejšega) strankarskega kolega, Simonitija. Njegov prav poseben dosežek je bil ta, da mu je z zunanjo in notranjo ekipo uspelo v pol leta spisati predlog prvega Nacionalnega kulturnega programa, ki je izšel tudi v knjižni obliki. Ob tej priliki, se spomnim, je bil ganjen do solz.


Andreja Rihter (november 2000–december 2002; december 2002–december 2004): muzealka, političarka. Danes predsednica Foruma slovanskih kultur, mednarodne ustanove, nekdanja članica socialdemokratov, je bila sprva do uradniške ekipe, podedovane od prejšnjega ministra, strašansko nezaupljiva, a je vendarle začela razumevati vso kompleksnost in kontradiktornost slovenske kulturne krajine. Njen fokus je bil, logično, usmerjen v premično in nepremično dediščino. Bila je tista ministrica, ki je ukinila dediščinski organ v sestavi. Kolikor vem, svoje odločitve ni nikoli javno obžalovala. Na nek čuden način jo danes razumem: vsebinsko zaradi tega, ker je bila prepričana, da je med dediščinskimi in umetniškimi uradniki nujno potrebno sodelovanje in povezovanje. Eni premorejo lupine, drugi vsebine. Logistično pa zaradi tega, ker nove čete uradnikov in podpornih kadrov (vstopali smo namreč že v EU) ni mogla naseliti v že prebukiranih pisarnah na Cankarjevi 5. In smo se bili iz elitne lokacije prisiljeni seliti na obskurno Maistrovo 10. V tiste hecne labirinte in steklenjake, okoli katerih se je takrat že dogajalo alternativno Metelkova mesto, začela pa je rasti tudi elitna muzejska četrt.

Andreja Rihter je bila nedvomno najbolj učinkovita ministrica doslej. Uspelo ji je natisniti Analizo stanja na področju kulture, spisati nov krovni kulturni zakon, ki praktično velja še danes (žal), in sprejeti prvi Nacionalni program za kulturo. Zaključila se je investicija v Viba Vilm in prenova stare dvorane SNG Maribor, začela pa prenova Slovenske kinoteke, investicije v SNG Opera in balet, v Grad Snežnik z vplivnim območjem in – ironično – v prenovo stopnic na Blejskem otoku. V tem času je bila zaradi izgradnje avtocestnega križa pomembna tudi arheologija.

Rihter je načela še nekaj pomembnih pravno-premoženjskih vprašanj, in po mnogih sestankih in dogovorih (naštel sem kar 51 takih sestankov delovne skupine samo s predstavniki Mestne občine Ljubljana) ji je uspelo »nacionalizirati« Cankarjev dom ter mariborski in novogoriški teater (od takrat SNG). Na podlagi sprejetja novega zakona je bila sprejeta kopica podzakonskih aktov, ki se – v dobrem ali slabem – niso temeljito spremenili in posodobili vse do danes. Mediji in umetnost je niso pretirano zanimali – kot bi se zavedala, da so lahko tudi priročna politikantska minska polja. Sam jo spoštujem zato, ker je res zahtevna in delu predana ženska, pa tudi zato, ker sem ji nekajkrat povzročil kar hude glavobole, a me je vedno zaščitila.


Vasko Simoniti (december 2004–november 2008; marec 2020–): zgodovinar, ideolog in politik iz vrst stranke SDS. Zaradi njega in njegove ekipe tretjerazrednih, a politično kompatibilnih strokovnjakov sem šel po enem letu mrcvarjenja raje na cesto. Razlogi so jasni in se skrivajo v besedni zvezi, ki sem jo izumil za takratno javno objavljeno priložnost: črni boljševiki. Krasi jih, danes še toliko bolj in radikalneje, vse, kar pritiče avtokratom: prezir, cinizem, sovraštvo, napadalnost, seksizem, tajnost delovanja, skrivaštvo, privoščljivost in pomanjkanje vsakršne empatije. So klasični prekucuhi z zelo jasnimi metodami in z jasnim, zloveščim ciljem: kako razkrojiti slovensko kulturno krajino, kako finančno izčrpati in razbiti medije, kako vedno znova še izdatneje pomagati slovenski RKC, kako stisniti za vrat še tiste preostanke uradništva, ki še premorejo nekaj profesionalne drže, kako osramotiti »neprave in lene« samozaposlene in jih izključiti iz sistema socialnih podpor, kako onemogočiti nevladne »parazite« in »prisesance« na davkoplačevalski denar itd.

Cvetka zadnje Janševe vladavine je vendarle nekaj novega – v imenu zaščite suverenosti Slovenije se tokrat odkrito spopada z evrokrati in bruseljskimi oblastmi. Tik pred prevzemom vodenja svetu EU. Predsedniku vlade minister Simoniti pridno asistira. Po priljubljenosti med ljudstvom in parlamentarci se že nevarno približuje Hojsu. Kdor misli, da ne ve, kaj dela, se prekleto moti. Ne moti se, je nezmotljiv. To je dokazoval že v prvem mandatu: Blejski otok je za neodplačni najem podaril Cerkvi, blejski grad je podaril občini, destabiliziral je Lipico, ustanovil je verski muzej, zamočil investicijo v ljubljansko opero, krivdno razrešil takratnega ravnatelja Boruta Smrekarja, ki je čez leta dobil tožbo proti državi, nacionalnega programa ni upošteval, kadroval je po mili volji in po prostem preudarku (dandanes še bolj očitno). Spravil se je na uporabnike prostorov na Metelkovi 6, podpira le še »naše« medije, postopke financiranja in vpisa v razvid samozaposlenih vodi z zamudami, zamrznitvami in očitnimi upravno in zakonsko spornimi odločitvami, in tako naprej, vsak teden kaj novega. To, da se ga je prijel vzdevek, da je minister za nekulturo, celo minister proti kulturi, pa vendarle ne drži povsem.


Priznati mu moramo, da je v svojem početju udaren in učinkovit. Je edini minister, ki je že dvakrat prestal interpelacijo. Je minister, ki je obakrat poskrbel za povečani proračun za kulturo (tokrat kar za 46 milijonov evrov). Je minister, ki je v Bruselj nominiral obe slovenski Evropski prestolnici kulture (Maribor 2012 in Novo Gorico/Gorizio 2025). Je minister, ki izumlja nove institucije, tokrat Muzej osamosvojitve. Je eden redkih ministrov, ki uresničuje strankarski kulturni program in ga zna celo napisati. Je minister, ki nikoli več ne bi dovolil ukinitve Ministrstva za kulturo (in medije); in ja, je tudi minister, ki je znal na povampirjenih janševizijah zaščititi svobodo umetniškega izražanja in svobodo govora, pa čeprav je šlo za Majo Smrekar in Simono Semenič. Je pa res še nekaj, pa naj z njegovo sekretarko še tako vpijeta, da ni. Covid-19 je tudi njega ujel povsem nepripravljenega.


Majda Širca Ravnikar (november 2008–julij 2011): novinarka, urednica, ustvarjalka, političarka iz socialnih in liberalnih vrst (Zares). Kot izjemna poznavalka kulturnih in medijskih politik in praks se je v svojem mandatu zavzemala za bistveno višji kulturni proračun (to ji je v času finančne krize tudi uspelo), preizkusila se je v raznolikih političnih vlogah (kot poslanka, ljubljanska svetnica …). Njena poklicna zavezanost filmskemu in televizijskemu mediju z zgodovinjenjem in spremljanjem sodobnih umetniških fenomenov je bila na nek način za njeno politično kariero tudi usodna. Preizkusni kamen je bil predvsem predlog novelacije zakona o RTVS, ki bi temeljito preuredil osrednji javni medijski in kulturni servis.

V organizacijskem, delovno-pravnem, finančnem, političnem in nadzornem smislu. Zakon je tudi zaradi nizke udeležbe padel na referendumu. S svojo ekipo je pripravila vse potrebno za postopek sprejemanja zakona o kulturnem evru in skrbela za sprotno evalvacijo takratnega Nacionalnega programa za kulturo. Od odmevnejših primerov odplačnega prenosa lastništva in ustanoviteljstva z lokalne skupnosti (MO Ljubljana) na državo je odmeval predvsem Muzej za arhitekturo (po novem Muzej za arhitekturo in oblikovanje – MAO). Za časa njenega ministrovanja se je zgodil tudi EPK Maribor z izdatno, večinsko pomočjo države, in velikimi težavami pri realizaciji projekta.

Danes velja ta projekt za vzorčni primer izvedbe povprečne evropske prestolnice za kulturo. Na povabilo takratnega državnega sekretarja Stojana Pelka sem privolil v članstvo v programskem svetu, a po vsem videnem in slišanem precej hitro nepreklicno izstopil. Tudi Širca Ravnikar ima »svoj« muzej, Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači. Prenovljeni muzej, s posebnim posvetilom globalni zvezdi nemega filma, Iti Rini, je bil slavnostno odprt tik pred zaključkom njenega mandata. Pa ne le to, z njeno pomočjo se je začel v Vitanjah graditi verjetno najbolj čudaški arhitekturni biser v Sloveniji, KSEVT, v obliki prevrnjenega satelitskega krožnika na vaški njivi. Posvetilo Hermanu Potočniku Noordungu.

Boštjan Žekš (julij 2011–september 2011): fizik, akademik in politik sredinskih političnih prepričanj. Žekšu je bilo pred rednimi volitvami zaupano kar troje resorjev. Bil je eden od pogostih tehničnih ministrov, ki opravljajo le tekoče posle.

Žiga Turk (februar 2012–februar 2013): informatik, publicist in politik desnosredinskega liberalnega prepričanja. Pod njegovim vodenjem superministrstva, ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, se je prvič (in zadnjič) zgodilo, da je kultura izgubila svoj lastni vladni organ. Zanimiv eksperiment druge Janševe vlade, ki bi lahko pomenil tudi resen premislek o horizontalnem povezovanju primerljivih področij, je simbolno padel, še preden se je zares začel. Če je vlada potezo združitve razumela kot prednost, pa je kulturniška scena pripojitev razumela prav nasprotno: kot dejansko ukinjanje slovenske kulture, vključno s financiranjem. Agitatorji so ministra, zapriseženega »resetatorja« in reformatorja, ki to še ni niti formalno postal, pričakali v pasaži Cankarjevega doma tik pred svečano podelitvijo Prešernovih nagrad in ga popljuvali in osramotili vpričo vključenih snemalnih naprav. Neprimerno in nekultivirano. Za kulturo je bil sicer zadolžen državni sekretar Aleksander Zorn. Za v pozabo. Razen dejstva, da se je začel kulturni proračun bistveno krčiti.

Uroš Grilc (marec 2013–september 2014): filozof, uradnik, založnik in politik levosredinskega liberalnega prepričanja. Moj nekdanji uradniški kolega, ki je z Maistrove prebegnil na položaj ljubljanskega načelnika za kulturo, je, preden je postal minister, zgradil ključne gradnike ljubljanske sistemske in operativne kulturne politike. Vključno z investicijami, med drugim v Center urbane kulture Kino Šiška. Nihče ni dvomil o njegovih že dokazanih sposobnostih, o čemer priča, na primer, pridobitev Unescovega naziva Mesto literature, nihče tudi ni dvomil, da mu ne bi uspelo v parlamentu prepričati poslank in poslancev v sprejetje nacionalne kulturne strategije. Na novo čakamo že četrto leto. Lotil se je tudi popolne prenove Zujika, a mu/nam ni uspelo. Zmanjkalo je časa. Njegova največja zdrsa sta bila krepko zmanjšanje proračuna in umanjkanje volje za reorganizacijo ministrstva in za kadrovsko osvežitev uradništva. Grilc še vedno velja za rekorderja imenovanj novih/starih direktorjev državnih ustanov.

Julijana Bizjak Mlakar (september 2014–april 2016): profesorica in političarka nejasne, prejkone sredinske politične provenience. Pomembna članica upokojenske stranke Desus je sicer politično varuhinja javnega zdravstva in socialnih pravic, a iskreno zapisano, o kulturi, kaj šele umetnosti, res ni imela pojma. Kar seveda pomeni tudi to, da je kulturni resor prav zadnji plen v bitki koalicijskih strank za položaje. Najhuje seveda je, da se je s tem strinjal predsednik vlade Cerar. JBM iz Kamnika je postala širši javnosti znana zaradi trmastega vztrajanja pri obveznih kvotah slovenske glasbe v radijskih medijih, kar je ustavno sodišče kasneje delno razveljavilo in izvzelo komercialne medije.



Druga, zares škandalozna zgodba, ki je povzročila tritedensko gladovno stavko Mihe Turšiča, pa je bila njena odločitev, da ustanoviteljsko trojko Ksevta (Živadinov – Turšič – Dunja Zupančič) zaradi suma nenamenskega trošenja javnih sredstev v višini 46.000 evrov dobesedno vrže iz hiše. Pri tej likvidaciji so ji vdano služili uradnice in uradnik: Biserka Močnik, Matjaž Šekoranja, Metka Šošterič in Vesna Jurca Tadel. Danes je gospodar muzeja in laboratorija turistični minister Počivalšek.

Gorazd Žmavc (april 2016–maj 2016): pravnik in politik iz kvote Desusa. Skrbnik zamejskih in drugih Slovencev po svetu je prevzel začasno vodenje do nastopa novega. Nasledil ga je še en upokojenec, kar državni sekretar pri JBM.

Tone Peršak (maj 2016–september 2018): pisatelj, režiser, pedagog in politik sredinskega nadiha. Vladavina Desusa se je mirno iztekla do konca mandata, saj je v stranko, da bi lahko postal minister, tik pred imenovanjem, in zaradi statutarnih pogojev, vstopil tudi Peršak. Izrazito bled minister, sicer na videz zelo dialoško razpoložen, katerega ljubezen pa je vendarle ostalo pisanje knjig, in ne neka kulturna politika. V spominu mi bo ostal kot politični konvertit in mediokriteta, ki je samovoljno spreminjal podzakonske akte. Ki je sicer pripravil osnutek nove strategije, a z njim ni prepričal ne zainteresirane javnosti ne koalicijskih partnerjev. Bil je primer človeka brez odločevalske avtoritete. En drobižek pa je njegovi ekipi vendarle uspel: zakonodajna obveza, ki omogoča odkup umetniških del pri javnih državnih investicijah; za lokalne skupnosti je to le neobvezno priporočilo. Kolikor mi je znano, je rešitev še vedno mrtva črka na papirju.

Dejan Prešiček (september 2018–januar 2019): glasbenik in politik, zastopnik sredinske stranke SD. Prešiček se je moral hitro posloviti, saj se je zaradi svojega energičnega, glasnega in odločnega značaja in programskih napovedi (reforme, vključno z reorganizacijo ministrstva) že vnaprej zameril zastopnikom zamrznjenega stanja. Obsojen in javno linčan je bil zaradi nikoli dokazanega trpinčenja uradništva (celo smrti mojega nekdanjega sodelavca). Vse, kar je priznal, je bilo povezano z bagatelno zlorabo položaja (vožnja njegovih instrumentov s službenim avtomobilom in službenim šoferjem). Kot predsednik sveta stranke za kulturo in koordinator (slabo) pripravljene interpelacije zoper Simonitija se bo na kraj zločina zagotovo še vrnil. Tokrat bo bolj previden.

Zoran Poznič (marec 2019–marec 2020): kipar in politik neznanega strankarskega izvora. Oziroma znanega, saj je, trkajoč na strankarske duri SD, ponudil svoje usluge in se v SD tudi nemudoma včlanil (pa se mu ne bi bilo treba). Glede na njegovo pestro in pomembno zgodovino ustvarjalca in direktorja Delavskega doma Trbovlje, ki je zasnoval mednarodni novomedijski festival, mu take poteze ne bi nikoli pripisal. Na začetku je sicer vzbujal upanje, a je na koncu pogrnil na celi črti. Najprej je povzel zlajnano trditev, da je slovenska kulturna in kreativna scena prestreljena z interesnimi skupinami in posamezniki – lovci na javna sredstva. Znan je postal tudi s slavnostnimi nagovori, ki jih ni razumel nihče, sploh ne njegovih slabih šal. V času mandata pa mu je nekaj vseeno po večletnih mukah predhodnikov uspelo: sprejet je bil zakon o kulturnem evru in sprejeta je bila znižana stopnja DVV na knjižne nosilce (pet odstotkov). Nekaj malega je storil tudi za samozaposlene. Hkrati pa je s svojim strankarskim kolegom sokriv za to, da Metelkova 6 verjetno nikoli več ne bo platforma ustvarjalne in kritične misli.
Ostalo poznate in spremljate vsak dan. Morda le še fusnota o dveh ministrih v senci. Morda sta pomembnejša od vseh zgoraj naštetih. Prvi, Mitja Rotovnik, je prevladoval do prve Janševe vlade. Potem ga je nadomestil še en Mitja. Piše se Čander. Tistega mračnjaka, ki od leta 1991 od znotraj najeda sistem, ne bom imenoval. Naj se cvre v Dantejevem peklu.

Simon Kardum, direktor Kina Šiška