Država, ki velja za eno najhuje prizadetih v Evropi zaradi pandemije covida-19, je zdrsnila v politično krizo, potem ko je stranka Živa Italija Mattea Renzija izstopila iz vladajoče koalicije, premier Giuseppe Conte pa je po izgubi absolutne večine v senatu odstopil.

Draghi, ki je v italijanski javnosti poznan kot »super Mario« je že nekaj časa veljal za najboljšo izbiro za premierja, ki bi Italijo popeljal iz sedanje krize. Potem ko je pretekli teden od Mattarelle prejel mandat za sestavo, si je zagotovil široko podporo italijanskih parlamentarnih strank od levice do skrajne desnice, poroča STA.

»Mario Draghi je izredno dobro pripravljen in odločen človek,« je za francosko tiskovno agencijo AFP dejal profesor strategije na milanski politehnični poslovni šoli Giuliano Noci. »S podporo države in parlamenta bo zagotovo lahko popeljal Italijo iz krize,« je dodal.

Od njegove vlade se pričakuje pospešitev cepljenja proti covidu-19 in priprava načrta za gospodarske reforme v povezavi z evropskim skladom za okrevanje.

73-letnik v mednarodni javnosti velja za uglajenega in nekoliko zadržanega ter izjemno pronicljivega in sposobnega finančnika, čigar javna podoba se močno razlikuje od tipičnega italijanskega politika.

V času, ko je bil na čelu ECB, je bil znan po frazi »karkoli je potrebno«. Osem let kasneje, ko je vajeti te institucije predal Francozinji Christine Lagarde, je naslednici svetoval, naj se nikoli ne vda.

Finance so mu bile položene praktično v zibelko, saj je njegov oče sodeloval pri oblikovanju povojne italijanske denarne politike.
Draghi je diplomiral na znameniti rimski univerzi La Sapienza, doktorat iz ekonomije pa si je leta 1977 pridobil na eni najbolj uglednih svetovnih visokošolskih ustanov Massachusetts Institute of Technology v ZDA. Nekaj časa je poučeval ekonomijo na univerzi v Firencah, nato je bil med letoma 1984 in 1990 predstavnik Italije v odboru izvršnih direktorjev Svetovne banke.



Med letoma 1991 in 2001 je opravljal naloge generalnega direktorja na italijanskem finančnem ministrstvu. V tem času je med drugim vodil odbor za privatizacijo državnih podjetij, sodeloval pri pripravi več svežnjev gospodarske in finančne zakonodaje ter pripravil proračunsko reformo, ki je Italiji omogočila vstop v območje evra.

Vodenje italijanske centralne banke je prevzel konec leta 2005, ko je zaradi spornega vmešavanja v prevzeme italijanskih bank moral oditi njegov predhodnik Antonio Fazi. Poznavalci mu priznavajo, da je uspel povrniti ugled centralne banke.

Med letoma 2006 in 2011 je opravljal naloge predsedujočega Forumu za finančno stabilnost, ki združuje najpomembnejše svetovne finančne ustanove v snovanju ukrepov za zagotavljanje globalne finančne stabilnosti.

Novembra 2011, ko je območje evra pretresala finančna kriza, je bil imenovan za naslednika Francoza Jean-Clauda Tricheta na čelu ECB. Pod njegovim vodstvom je ECB sprejemala odločitve, ki so se ob uvedbi skupne evropske valute leta 2000 zdele nepredstavljive. Svet ECB je obrestne mere znižal na zgodovinsko nizko raven, nekatere celo v negativno območje, likvidnost v finančnem sistemu pa je povečal z obsežnimi programi odkupov vrednostnih papirjev, predvsem državnih obveznic.

Po mnenju številnih je obvaroval evro in EU v nevihtnih časih. Po drugi strani si je z ekspanzivno in nekonvencionalno denarno politiko v času predsedovanja ECB pridobil mnogo kritikov.

Vodenje denarne politike pod njegovo taktirko je predvsem ob koncu njegovega mandata vneslo razdor med člane sveta ECB, pokazal pa se je globok prepad med guvernerji centralnih bank iz bolj severnih članic in Francije ter tistimi iz perifernih držav bolj na jugu evrskega območja. Nesoglasja so se preselila celo v javnost.