Politiko smo delali z nasmehom, ne le z enotnostjo

Prvi predsednik demokratično izvoljene vlade Lojze Peterle nam je povedal, s kakšnimi ovirami in izzivi se je spoprijemal pred tridesetimi leti.

Bili ste predsednik prve demokratično izvoljene slovenske vlade. Če se ozrete trideset let v preteklost, na kaj ste najbolj ponosni in kaj bi s sedanjim vedenjem spremenili?

Najprej sem ponosen na zmago Slovenskih krščanskih demokratov, ki so Demosu ter s tem projektu samostojne in demokratične slovenske države zagotovili največ glasov. Zato sem lahko zbral ekipo, ki je prevzela glavno odgovornost za osamosvojitev in jo tudi izpeljala. Najbolj sem ponosen na rezultat – iz sanj in deklaracij smo prestopili v dostojanstvo naroda z lastno državo. Iz politike smo naredili umetnost nemogočega. Posebno ponosen pa sem tudi na dobro ozračje v vladi. Vodil sem najbolj pisano vlado, kar jih je bilo do zdaj, tudi z največ doktorji znanosti, nekaj časa z največ ženskami, čeprav sta bili samo dve. Vodil sem mali parlament, 27 članov vlade. Kaj bi naredil drugače? ... Ne najdem pravega odgovora. Mogoče komu ne bi toliko zaupal, kot sem.
 

To je bilo verjetno težko usklajevati?

Niti ne. Ključno je bilo, da smo bili zavezani istim ciljem. Trdim, da smo bili najbolj enoten organ oblasti. Vsi, tudi tisti, ki so bili iz opozicije oziroma člani nekdanje partije, na primer Jožica Puhar, Franc Godeša in še kdo, so se podpisali pod Demosov program. Aleš Čerin, ki je bil generalni sekretar vlade še pod prejšnjo, Šinigojevo vlado, mi je dejal: »Podpiram vaš program in sem vam pripravljen pomagati, dokler ne dobite svojega človeka.« Sam namreč nisem imel prav dobrega nabora kandidatov.



Generalni sekretar mora skrbeti za pripravo sej, izvedbo sklepov. Ali naj zdaj enega učimo eno leto, sem takrat razmišljal; in Aleš Čerin je dobro opravil svoje delo. Z vključevalno širino smo dokazali novo politično kulturo. Takrat je geslo »skupaj« delovalo. Tudi Jelka Kacina sem angažiral iz opozicije. Prav tako sem ohranil, denimo, tajnico bivšega predsednika izvršnega sveta, ker je bila odlična strokovna moč in pozneje so se zanjo borili. Ljudi, ki so v podsistemu, preprosto ni mogoče kar počez etiketirati, jih prišteti k tajni policiji ali partijskim ideologom. Raje sem jim dal priložnost, jim zaupal, kakor da bi uporabljal izločitveni revolucionarni kriterij. Te širine ne obžalujem.

Je danes ne opažate?

Danes je ozračje bolj napeto in polarizirano kot pred tridesetimi leti. Doživeli smo celo nasilje na ulici. Že nekaj časa prevladuje koncept »naših«, ki ga je najprej in revolucionarno uveljavila komunistična partija. Lahko rečem, da smo takrat delovali enotno, tudi z nasmehom. Ključni podvig smo izpeljali skupaj. Janez Janša in Igor Bavčar sta bila prva na mojem seznamu in vsakega, ki je sprejel vabilo za delo v vladi, sem še zdaj vesel. Vsak je opravil svoj del naloge.



Nismo delali samo na obrambnem ali gospodarskem področju. Pokriti smo morali celotno zgodbo – tudi zunanjepolitično, oskrbno, kmetijsko ... Skratka, delali smo kot ekipa. Med seboj smo bili zelo odkriti, včasih tudi surovo kritični. Če je kdo sanjal, takšnih v bližnji okolici sicer nisem poznal, je moral nehati sanjati 16. maja 1990, na dan izvolitve moje vlade, ko je JLA začela razoroževati teritorialno obrambo, in spoznati, da pot do samostojnosti ne bo romantična. Na koncu smo morali plačati tudi krvni davek. Takrat smo skupni cilj postavili pred vse drugo. Osamosvojitev smo izpeljali za vse.

V vojni za Slovenijo smo zmagali za vse. Uvedba denarja, reforme, mednarodno priznanje, vse to smo naredili za vse. Ta naš skupaj se je potem začel izgubljati. Trdim, da smo glavne stvari, ki jih je naredila moja vlada, naredili v blagor vse skupnosti. Na to sem ponosen. Danes pogrešam tako ozračje, danes so razmere precej bolj napete kot takrat, ko smo menjali režim in državo. Ciril Ribičič mi je lani ob neki priložnosti dejal, da so bili presenečeni, ko sem jim – nosilcem prejšnje oblasti – prišel razlagat vladni program. Jože Smole, vodja socialistov, je bil še bolj presenečen. Verjetno sem zato pri izvolitvi dobil več glasov, kot jih je imel Demos. Na strani takratne opozicije so bili presenečeni tudi, ko sem vladi v senci, ki jo je vodil moj nekdanji direktor Emil Milan, pošiljal vse materiale, ki smo jih obravnavali na vladi. Novinarjem sem odprl vrata sej vlade, dokler ni nekdo z Dnevnika odprtosti zlorabil. Poskušal sem igrati drugačno igro.
 

Demokratizacija Slovenije je bila daljši proces. Kdaj pa je bila sprejeta odločitev za osamosvojitev? Takoj ob izvolitvi vaše vlade ali pozneje? Na začetku vaše vlade je bilo še malo oklevanja s sprejetjem nove ustave, s katero naj bi določili potek in časovnico osamosvajanja in vseh korakov v te smeri. Kdaj ste rekli, da tako vseeno ne gre?

Veseli me to vprašanje, ker danes na to temo beremo vse mogoče razlage. Zame kot predsednika vlade, predsednika krščanskih demokratov in podpredsednika Demosa je bilo jasno, da bo vlada po zmagi prevzela ključno politično odgovornost za izvedbo projekta. Osamosvojitev in demokratizacija sta bili bistveni točki programa. Beograd je dal z razorožitvijo teritorialne obrambe jasno in trdno vedeti, da se z novo vlado v Sloveniji in njenim programom ne strinja, zato smo 17. maja 1990 začeli obrambne priprave. Jaz praznujem dan slovenske vojske na ta dan.

Če bi se mi na osamosvojitev začeli pripravljati šele po plebiscitu ali 15. maja 1991, dober mesec pred osamosvojitvijo, ko smo začeli usposabljati naše nabornike, ne bi zmagali v vojni za Slovenije in se midva zdaj ne bi pogovarjala o 30. obletnici osamosvojitve. Še pred prevzemom oblasti je v Demosu prevladovala zamisel o ustavni poti v samostojnost, tako da bi ustavo potrdili s plebiscitom. Ko se je jeseni 1990 ta pot zapletla, politične razmere na jugu pa zaostrile, smo se v Poljčah odločili za plebiscit pred ustavo. Seveda nismo začeli prvi dan z natančnim programom osamosvajanja. Po primopredaji je bilo treba podrobneje pregledati situacijo po resorjih, pripraviti zakonodajni program in tako dalje.

Ni nas vznemirila samo trda čestitka JLA, podedovali smo neznosno gospodarsko in socialno sliko z osemodstotnim padanjem gospodarske rasti, dvomestno mesečno inflacijo, okoli štiristo podjetji pred stečajem, srbsko blokado našega blaga, visoko stopnjo umetne zaposlenosti in tako dalje. Nismo mogli čakati, ukrepati je bilo treba takoj in se temeljito pripraviti na končno dejanje. To ni bil več čas sanj in izjav, ampak odgovornosti za operativno izvedbo projekta.

Osamosvojitev in demokratizacija sta bila jasna cilja od začetka, njuno uresničevanje pa se je dogajalo postopno, včasih tudi sunkovito. Čeprav je bila pravica do samoodločbe zapisana v takratni jugoslovanski ustavi, se je bilo treba odločiti za strategijo izvedbe. Tako smo se ukvarjali tudi z idejo konfederacije, ki je karavana predsednikov republik ni posvojila. Konfederacijo seveda lahko sestavijo samo suvereni državni subjekti. Na poti operativnega odločanja za samostojnost je bil ključen sestanek Demosa na Račjem otoku 28. aprila 1991, ko so se predsedniki vseh Demosovih strank soglasno odločili, da gremo do konca.
 

Slovenijo ste torej od samega začetka vodili v smeri samostojnosti?

Zavezani smo bili programu, s katerim smo zmagali na volitvah. Vlada je od začetka delala za osamosvojitev. Plebiscit decembra 1990 pomeni izjemno dejstvo, vendar ne pomeni šele začetka dela vlade. Pred plebiscitom smo 17. decembra 1990 v Kočevski Reki pokazali prvi postroj slovenske vojske. Nekaterim gre še zdaj na živce, da sem jo takrat tako imenoval, ampak to, kar sem jaz takrat videl pred seboj, je bila resnična slovenska vojska. To ni bil več podsistem Jugoslovanske ljudske armade – pustimo formalne nazive. Natisnjen smo imeli tudi rezervni denar. O tem smo se dogovorili pri meni doma, v kuhinji, kot sta javno povedala takratna ministra za gospodarstvo in finance dr. Jože Mencinger in dr. Marko Kranjec.



V moji zavesti je še posebno pomembno dejstvo to, da smo se 6. decembra 1990 dogovorili in brez glasu proti sprejeli zakon o plebiscitu. Ampak tudi glede tega prihaja do zamegljevanja. To ne pomeni, da smo bili vsi za samostojnost, smo se pa strinjali, kako gremo na plebiscit. To je bila pomembna točka politične enotnosti, ki je pripomogla k visokemu rezultatu. Naj omenim še en vidik dela vlade. Če bi začeli za preskrbo delati šele maja 1991, ne bi imeli za pol leta vnaprej kupljenega bencina, olja, moke, sladkorja …

Po resorjih so imeli seveda različne odgovornosti, tudi različno dinamiko, ki se je potem zaključevala z zelo natančnimi tehničnimi sestanki, saj je bilo treba prevzeti oblast na zemlji, v zraku, na mejah in tako naprej. Zelo resno smo se ukvarjali z gospodarstvom, glede katerega mi je opozicija postavljala največ vprašanj. Če ne bi spremenili okvirnih pogojev gospodarjenja, gospodarstvu jasno povedali, kam smo se usmerili oziroma kaj hočemo, vztrajali pri enkratni priložnosti prilagoditve in prestrukturiranja slovenskega gospodarstva v smeri zahodnih trgov in poslovnih standardov, čez dve leti ne bi imeli triodstotne gospodarske rasti, ki je nato trajala vse do leta 2008. Prej sem povedal, kako težko gospodarsko stanje smo nasledili.


Naj pa povem še to, da so takrat k nam hodili različni veleposlaniki in svetovalci ter nam govorili: Ne sanjajte, nihče vas ne bo podprl, ni prostora za še eno državo – politika je umetnost mogočega. Uspelo nam je v enem letu, ne v štirih ali osmih, resda v razrahljanih mednarodnih okoliščinah, ampak na Trgu republike smo ob razglasitvi države stali sami, preletavali pa so nas migi JLA. Svet se je bal razpada Jugoslavije in res nismo imeli posebne javne podpore, sem pa srečeval ljudi, ki so imeli smisel za zgodovino. Eden od teh je bil papež Janez Pavel ll., med te štejem tudi Kohla, Mocka, Buska, Martensa, Santerja, Furglerja ...

1. julija 1990 sem imel v Budimpešti priliko na štiri oči govoriti s Helmutom Kohlom. Rekel mi je, da razume naše politične cilje in nam ne odreka pravice do samoodločbe, če so jo malo prej uporabili Nemci in se spet združili. Trinajst mesecev in pol pozneje sva se sestala na njegovem vikendu v Avstriji in se pogovorila, kako bo potekalo mednarodno priznavanje. Takrat mi je dejal, da samo priznanje Slovenije ni več problem – to je bilo dober mesec po brionskem sporazumu, s katerim smo se odločili za trimesečni moratorij osamosvojitve. To govorim zato, ker je bilo tudi znotraj Demosa kar veliko kritik, češ da smo s tem privolili v željo Bruslja, da se Jugoslavija ohrani.

Kohl je bil realist in mi je rekel: »Ne pritiskajte, ker same Slovenije ta hip ne moremo priznati. Vaš problem je v bistvu rešen, a rešiti moramo širšo zgodbo, Hrvaško in še kaj.« Kohl je tudi zelo dobro vedel, kako bodo države ravnale glede priznanja Slovenije. Jaz sem si zaradi zgodovinskih vezi želel, da bi nas prva priznala Češkoslovaška. Pa mi je Kohl samo odkimal. Veste, katera država je bila prva? Ukrajina. Pozneje sem se srečal z ukrajinskim zunanjim ministrom in se mu za to zahvalil. Vprašal sem ga, zakaj, saj z Ukrajino takrat res nismo imeli nobenih tesnejših povezav. Prostodušno je priznal, da jih je poklical Kohl.

Najbrž je bilo zahtevno krmariti znotraj samega Demosa. Že kmalu po plebiscitu, v prvih dneh januarja je bil znameniti sestanek Demosa v gostilni Urška, na katerem je bilo slišati zahteve po zamenjavah v vladi, po učinkovitejšem delovanju vlade in podobno. Kako težko je bilo voditi operativne zadeve v vladi in politične ambicije v koaliciji?

Zmaga SKD je najbolj motila Slovensko demokratično zvezo, vendar vsaj nekaj časa ni zasenčila bistva. Od tod je prihajala kritika, tudi pobuda za mojo zamenjavo pred osamosvojitvijo in kmalu po njej, poziv Spomenke Hribar Ustavimo desnico in ideja za samorazpust Demosa. S to alergijo je bilo treba živeti, čeprav je SDZ dobila v vladi nesorazmerno veliko resorjev. Res sem bil presenečen, da je celo France Bučar, ki sem ga vozil po Sloveniji na predavanja o totalitarizmu, govoril o klerikalcih, Dimitrij Rupel pa pozneje o neoklerikalcih.

No, Bučar je v Ujetnikih preteklosti lepo popisal, zakaj je bilo treba sesuti Peterletovo vlado. Ampak pustimo to. Pomembno je bilo, da smo toliko časa zdržali skupaj. Pomagal si bom z Ivanom Omanom, ki je – ne vem, v katerem časopisu – dejal, da je bilo kar v redu, da je bil šef vlade Lojze Peterle, ki je bil bolj umirjen in je znal zadeve povezovati … Če je v vladi 27 ljudi in šest strank v koaliciji, pred tabo pa zgodovinski cilj, tega ni preprosto usklajevati. Pa vendar se mi zdi, če pogledam poznejše vlade in dam prej omenjeno alergijo v oklepaj, da ni bilo tako težko.

Z Ruplom sva imela celo kakšne res lepe trenutke. Naj omenim še eno dejstvo. Jože Pučnik je bil predsednik Demosa, jaz pa predsednik vlade (mojo ponudbo, da bi on vodil vlado, je odklonil). Lepo sva sodelovala, sva pa imela različne odgovornosti, vendar med nama nikoli ni bilo večjih razhajanj. Kar se tiče tehnične operative, smo delo razdelili po skupinah. V finalu sem za tehnično koordinacijo priprav pooblastil Igorja Bavčarja, čigar organizacijske sposobnosti sem spoznal že pri vodenju Odbora za človekove pravice. Ko so se nekateri privoščljivo ukvarjali z razlikami v Demosu, je vlada pripravila tisto, kar je bilo potrebno. Mene ne zanimajo razlike, ampak rezultat.



Tudi improvizirali smo, ampak to je treba znati. Trdim, da je naš uspeh delno posledica podcenjevanja vlade in naše pripravljenosti. Ne mislim samo na presenečenje JLA ob naši obrambi. Tudi doma je bilo slišati stavek: »Bomo videli, kaj bo, če bo zaropotalo.« Zaropotalo je in videli smo. Demosova vlada je za sabo zapustila suvereno slovensko državo. Naj omenim še paradigmatski vidik. Pred tridesetimi leti smo se odločili za prelom z revolucionarno, nedemokratično in jugoslovansko politično paradigmo. Za naš državotvorni uspeh je ključno, da v kritičnem trenutku ni bilo konflikta z novo, demokratično, osamosvojitveno paradigmo.

Pustimo to, kaj je kdo pričakoval ali si želel 25. junija 1991, ko je predsednik Milan Kučan dejal, da so danes dovoljene sanje, jutri pa bo nov dan. Ni povedal, kakšen bo ta dan ali kaj bo prinesel. Mi, ki smo pripravljali obrambo, nismo sanjali. Pripravljali smo se od sredine maja 1990. Dovolite v tej zvezi še malo spomina o tem, kako je bilo spomladi 1991 pri Lawrenceu Eagleburgerju, pomočniku ameriškega zunanjega ministra Jamesa Bakerja. V State Departementu smo imeli zame zelo mučen pogovor, v katerem je bil Eagleburger, ki je bil prej štiri leta veleposlanik ZDA v Jugoslaviji, zelo cinično nastrojen proti političnim razlogom za osamosvojitev.



Potem sem mu povedal, kako je Slobodan Milošević ukradel milijarde iz državne blagajne, nakar je rekel: »Če je tako, potem razumem, da ne morete z njimi več živeti v isti državi.« Opogumljen s tem stavkom sem ob koncu pogovora naredil nedolžen obraz in ga vprašal, kakšen bi bil njegov končni nasvet po našem dolgem pogovoru. Odgovoril mi je: »Do facts!« (»Naredite kaj!«) »Bomo,« sem mu odgovoril, nakar je on zaključil z odgovorom: »Potem bomo pa na novo proučili naše stališče.« Tako je tudi bilo. Mi smo morali svet postaviti pred dejstvo in svet se je moral potem na novo opredeljevati glede na nove okoliščine. Vojna ni bila v nikogaršnjem interesu, demokracija pa. Do novega statusa in nove kakovost smo se morali prebiti z dejanjem.
 

Kakšen pa je bil vaš odnos s predsedstvom države, ki je takrat imelo drugačne pristojnosti, kot ga ima zdaj predsednik države?

Milan Kučan včasih pravi, da »s Peterletom nisva živela v kooperaciji, ampak v kohabitaciji«. Nekaj šoka in simbolne grožnje je vendar bilo, ko je postal predsednik vlade kristjan. Kaj smo se v času komunizma učili o kristjanih in kakšen status smo imeli, ni treba posebej razlagati. Rekel bi, da je bilo potrebnega nekaj ogrevanja. Pripadala sva vrednostno precej različnim svetovom, ampak oba sva bila demokratično izvoljena in oba sva prevzela državotvorne odgovornosti. Sodelovanje je bilo nujno. Nisem užival v mirovniški deklaraciji, v nekaterih ključnih trenutkih pa sva dobro sodelovala.

Njegovo delo na Brionih sem celo branil v parlamentu, kjer je po dogovoru vodil pogajanja in pravo igro odigral Kučan. Še enkrat poudarjam pomembnost dejstva, da v kritičnih trenutkih ni bilo delitve. Ena je bila dovolj, dovolj nas je stala in zaznamovala. Naj pa dodam, da brez Demosove zmage ne bi bilo plebiscita za samostojnost. Če bi zmagale sile, ki so hotele Slovenijo v Jugoslaviji, midva s Kučanom ne bi imela ne kohabitacije ne kooperacije. Ko poudarjam svetle točke, ne morem mimo spomina na manj prijetne zadeve na poti do osamosvajanja.

Da smo še malo pred osamosvojitvijo po državnem radiu poslušali, da bomo »Jedli travo«, in »Dober dan, žalost« je bilo lažje prenesti kot dejstvo, da smo kljub plebiscitni volji z minimalno večino sprejemali zakonodajo na obrambnem področju. Tega ne morem šteti k enotnosti ali spoštovanju plebiscitne volje. Potem se je aprila zgodilo izzivanje z interpelacijo proti ministru Petru Venclju, lansirano s stavko dijakov – proti njemu so poslali šolarje, nekaj dni pred osamosvojitvijo smo doživeli močno stavko.
 

Tudi SKZ-SLS kot Demosova stranka je takrat zahtevala zamenjavo lastnega ministra za kmetijstvo?

Glejte, ves čas je kdo gugal barko. Sam sem moral vse to miriti in poskušati uspešno krmariti. Kot sem že rekel, zame je bil pomemben končni rezultat. Tega ne bi bilo, če ne bi bili dovolj enotni, odločni, pogumni in pripravljeni.
 

Kako pa ste doživljali prvi resni incident z jugoslovansko vojsko v Pekrah? Dva dni prej je bil pri vas general Konrad Kolšek, poveljnik 5. armadnega območja, in mediji smo takrat dobili občutek, da je bilo mogoče doseči dogovor o sporu z armado glede nabornikov.

Najbolj sem si zapomnil Kolškov telefonski klic na dan, ko je vojska ugrabila poveljnika mariborske TO Vladimirja Miloševića. Takrat smo prvič uporabili zelo priročno stvar in smo vojaškim objektom odklopili elektriko in vodo. General Kolšek me je nato poklical. Mislim, da je bilo okoli četrte ure popoldne. Rekel mi je: »Gospod predsednik, povzroča se velika škoda, pomagajte nam.« »Kaj pa je?« sem ga vprašal. »Vaši so vzeli elektriko. Veste, kakšne hladilnike imamo in koliko mesa je v njih? Veste, kakšna bo škoda, ko bo vse to meso propadlo?« To je ena najmočnejših anekdot tistega časa. Odvrnil sem mu: »Glejte, vi nam dajte Miloševića nazaj, mi vam pa elektriko.« No, čez kakšno uro se je zadeva uredila. Takrat je bilo za dogovor prepozno. Glede tega sem bil prej v Beogradu pri Veljku Kadijeviću. Vztrajal je, da moramo dati nabornike po starem sistemu. Najbolj neprijeten pa ostaja v mojem spominu telefonski pogovor z generalom Blagojem Adžićem, ko nam je grozil z uničenjem z grobim in globokim glasom, kot bi govoril iz Hada.
 

Takrat ste imeli tudi kar nekaj stikov s predsednikom zvezne vlade Antejem Markovićem. Tik pred osamosvojitvijo je bil kar nekajkrat v Sloveniji.

Bil sem pri njem v Beogradu. To mi je osebno ustrezalo, da sem lahko govoril kot predsednik izvršnega sveta, ki je zavezan odločitvam skupščine oziroma plebiscitni volji. Ko sem mu povedal za odločitev glede nabornikov, je rekel: »Pa kako si to ti, Lojze, zamislio?« Od njega sem zahteval tudi bilanco države. Odgovoril je: »Ova zemlja nema bilancu sedamdeset godina, a ti je tražiš od mene za mjesec dana!« Marković je bil upravnik mrtvega telesa. Ko se duša poslovi – in ta je iz Jugoslavije odšla – ne pomaga umetno dihanje. Kljub temu se z njim ni bilo mogoče dogovoriti o miroljubni razdružitvi na ustavni podlagi.

Marković je bil še dva tedna pred osamosvojitvijo Slovenije prepričan, da lahko Jugoslavijo ohrani?

Živel je v svojem mehurčku. Ko smo bili prvič na seji zveznega izvršnega sveta sem doživel veliko presenečenje. Sredi sestanka so ga poklicali, ker so vojvodinski kmetje prvič zaprli avtocesto Novi Sad–Beograd. To se je zgodilo prvič v zgodovini Jugoslavije. Kdor je bil na tej seji ZIS, bi moral hitro spoznati, da Jugoslavije ni bilo več. Poslušali smo lahko šest različnih političnih jezikov. To je bila moja prva izkušnja z Markovićevo vlado, tudi pozneje sem se na srečanjih z njim trudil, da bi se dogovorili. Neuspešno. Veljko Kadijević je bil zame bolj načelen, kot je bil Marković.



Kadijeviću, ki sem mu prinesel liter dolenjskega žganja, sem rekel: »Glejte, takšna je volja ljudi, takšne odločitve so bile sprejete in to bomo izpeljali.« On pa mi je popolnoma mirno rekel: »Predsednik, dokler ste vi v Jugoslaviji, bomo mi vztrajali, da dajete nabornike v JLA. Ko pa boste razglasili državo, bodo formalnopravno nastopile nove razmere, vi boste na svojem in nastal bo nov red.« Tega Marković nikoli ni rekel. Ko je bil nazadnje v Sloveniji, sem mu nekajkrat ponovil naša stališča. On tega ni slišal in je govoril svoje. Govoril sem mu, da je volja ljudi, da gremo, da imamo pravico, zato se poskušajmo dogovoriti. Marković je vztrajal in še zdaj mi odzvanja njegov stavek: »Bil sem v Washingtonu in povem vam, da vas nihče ne bo podprl, niti dolarja ne boste dobili.« Pogovor z njim na vladi junija 1991 je bil skrajno mučen in ni obetal nič dobrega.

Kdaj vam je bilo kot predsedniku vlade v času do osamosvojitve oziroma vojne – to pustiva ob strani, ker so bile razmere povsem drugačne – najtežje? Ste kdaj pomislili: ali mi je bilo tega treba?

Pomagal si bom z mojo pokojno mamo. Ob prevzemu vlade me je vprašala: »Pa veš, v kaj greš, boš zdržal?« Potem sem se skliceval na Kristusa. »On je bil Bog, ti pa nisi,« je zaključila pogovor. Mimogrede – šele nekaj let pozneje mi je povedala, da so takrat obema z očetom redno grozili s smrtjo. Ni me hotela vznemirjati. In ni mi žal, da sem skočil v vodo in prevzel odgovornost za vodenje vlade. Vedel sem, da me bodo pribijali na križ, da bodo v zmagovalce udarjale strele, tudi z bližine. To moraš v politiki vzeti v zakup, preskakovati ovire in odpuščati.

Nisem se ukvarjal z vprašanjem, kaj je težko, ampak s tem, kaj je glavno. Ponosen sem, da sem vodil ekipo, ki je na prvo mesto postavila Slovenijo in njeno svobodo. Po vojni je lahko govoriti, ampak res ni bilo časa, da bi se ukvarjali s strahovi. Rekli smo, da gremo do konca. Priznam pa, da se mi je strah enkrat pojavil naknadno. Ne čudim se glede na to, kaj smo hoteli narediti.
 

Kako ste v vladi in Demosu gledali na takratne znamenite sestanke republiških predsednikov in njihovega iskanja izhoda iz jugoslovanske krize?

Ja, to je bila karavana predsednikov, ki se je selila sem ter tja in ni nikamor prišla. Njen prispevek bi lahko bil dogovor o razdružitvi, ampak tega iz znanih razlogov ni bilo. Če bi vsi imeli drugačno vrsto odgovornosti in če bi spoštovali lastno ustavo, bi se vse skupaj lahko končalo brez prelivanja krvi, a žal temu niso sledili.

Kako pa po 30 letih gledate na sedanje politične in siceršnje razmere v Sloveniji?

Kličejo me prijatelji iz Evrope, naj jim pojasnim, kaj se dogaja v Sloveniji. Poskušam jim razložiti čim bolj preprosto. V Sloveniji imamo še vedno na delu demokratično paradigmo, ki je zame osamosvojitvena, ustavna in evropska. Temelji na prvem členu lizbonske pogodbe, ki govori o spoštovanju človekovih pravic in dostojanstva, ki išče dialog in skupne cilje.


Na drugi strani je glasna revolucionarna paradigma, ki deli, izhaja iz koncepta sovražnika in ne izbira sredstev za doseganje oblasti ter spet napoveduje nasilno razporejanje ustvarjenega. Ta diagnoza, četudi v njej izrazito izstopa ljubljanska dimenzija, je v nasprotju z ustavo in duhom, s katerim smo postavljali slovensko državo pred tridesetimi leti. Skrbi me, ker je manj spoštovanja drug drugega, kot ga je bilo takrat, ko smo menjavali režim in ustanavljali državo. To, da nekdo hoče na sceno spet pripeljati nasilje, izključevanje, je zame nesreča za nacijo in prav nič praznično. Slika je zame izraz nedokončane demokratične tranzicije Slovenije.

 

Kaj to pomeni za prihodnost?

Pred tridesetimi leti nam je uspelo, ker smo stopili skupaj in bili pripravljeni na zgodovinski izziv. Danes imamo učinkovito vlado, nimamo pa kakovostnih medsebojnih odnosov, ki so nujni za premagovanje novih izzivov. Premakniti se moramo od »kdo je naš« k »kaj je naše«. Sam sem optimist. To zaostrovanje s pozivi k uboju predsednika vlade, kazanje zadnjice Prešernu, pljuvanje na gardo Slovenske vojske, napad na civilista in še kaj, je šlo čez meje sprejemljivega v političnem, kulturnem in etičnem smislu. Tako vedenje pozna samo »naše«, ne zanima ga ne skupno ne skupnost. Zato tudi zapira dialog. K sreči pa to vedenje najbolj pripomore k več jasnosti in opredeljevanja.

Hvala Bogu, da smo pred tridesetimi leti pokazali, da je mogoče tudi drugače, da se da delati s širino, povezovalno in za skupne cilje, se izogibati polarizaciji in konfrontaciji. Različnost bogati, razdeljenost pa ubija. Potrebujemo politični dialog, ki temelji na spoštovanju dostojanstva drugega ter načelih in pravilih demokratične igre, še posebno pa na volji po določanju in doseganju skupnih ciljev. Želim si sproščene, ustavne, dialoške in praznične Slovenije. Zaploskal bom, ko bom iz političnih vrst spet doživel kakšen nasmeh. Potem se nam bo spet nasmejala zgodovina. Jaz praznujem! Na zdravje, Slovenija!