Ločitveni akt v 99. ustavnem dopolnilu

Na poti do osamosvojitve Slovenije je več ključnih datumov, ki so pomembni za oblikovanje samostojne države. Poleg samega plebiscita, ki je pravzaprav ključno dejanje v tem procesu, je zelo pomemben datum tudi 20. februar 1991. Takrat je slovenska skupščina sprejela resolucijo o osamosvojitvi Slovenije, s katero je drugim jugoslovanskim republikam predlagala sporazumno razdružitev Socialistične federativne republike Jugoslavije na dve ali več suverenih in neodvisnih držav.

Na isti dan je skupščina sprejela tudi 99. dopolnilo k takrat veljavni slovenski ustavi, ki je bilo pravzaprav ustavnopravni temelj za sprejetje resolucije o razdružitvi. Z njim je Slovenija namreč odvzela jugoslovanskim zveznim organom vse pristojnosti, ki jih je Slovenija z ustavo iz leta 1974 prenesla na federacijo za izvajanje njenih suverenih pravic.



S sprejetjem tega dopolnila je pomenilo, da bo Sloveni­ja samostojno odločala o urejanju vseh odnosov v takrat formalno še zvezni republiki ter urejanju odnosov z drugimi dr­žavami in mednarodnimi organi­zacijami. Slovenska skupščina bo, je pisalo v dopolnilu, z zakoni samostojno urejala vsa razmerja, ki so skupnega po­mena za državljane Slovenije. Dopolnilo tudi določa, da Slovenija skladno z mednarodnim pravom ureja odnose z drugimi državami in mednarodnimi orga­nizacijami in kot ena od pravnih naslednic Jugoslavije tudi skladno z mednarodnimi pogodbami, ki jih je sklenila SFRJ.

Konec družbene lastnine

Ustavno dopolnilo številka 99 je bilo pomembno še zaradi nečesa. Z njim so se razveljavili tisti členi ustave, ki so določali lastninski maksimum na kmetijskih in gozdnih zemljiš­čih, ter določbe, ki so izključevale lastninsko pravico na stavbnih zemljiščih mestnega značaja. S tem je nastala tudi formalna podlaga za začetek lastninske preobrazbe. Podrobnosti procesa preoblikovanja do takrat družbene lastnine v javno, zasebno in druge vrste lastnine naj bi, skladno z določili dopolnila, določal poseben zakon, a so bili s tem postavljeni temelji za proces privatizacije. Ustavno dopolnilo je še pooblaščalo vlado oziroma takratni izvršni svet, da določi, kateri predpisi zveznih organov, izdani za izvrševanje zveznih zakonov, se ne uporabljajo v Sloveniji.

Zanimivo je pregledovati časopise iz tistega časa, saj samemu ustavnemu določilu, ki je bilo za osamosvojitev Slovenije neprimerno pomembnejše in bolj usodno, niso namenjali toliko pozornosti, kot sami resoluciji o mirni razdružitvi Jugoslavije. V takratnih razmerah je bilo to razumljivo zaradi napetih razmer na Hrvaškem, žuganja jugoslovanske vojske s posredovanjem in predvsem zaradi začetka pogovorov predsednikov republik in pokrajin o iskanju poti za izhod iz hude politične krize v Jugoslaviji.

Pozornost javnosti je seja skupščine, na kateri so sprejemali resolucijo, vzbudila tudi zato, ker sta na njej s precej dolgimi govori nastopila predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan in slovenski predstavnik v predsedstvu SFRJ Janez Drnovšek. Njuna nastopa bila zanimiva, ker sta pokazala, da imata oba visoka slovenska funkcionarja različno stališče do tega, kako delovati v tedanjih razmerah.

Trdno zaprta vrata

Predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan je povzel bistvo razmišljanj v takratni slovenski politični in siceršnji javnosti. Poslancem slovenske skupščine je dejal:

Izhajali smo iz dejstva, da je Jugoslavija kot skupna federativna država politično in gospodarsko dezintegrirana. Federalna država in njeni organi delujejo z vse večjimi težavami, zdaj tudi že v razmerah finančne blokade republik. Te so zgradile ali gradijo svoje avtonomne ustavno-politične, pravne in ekonomske sisteme ter na tej podlagi, ne glede na deklarativne izjave, večinoma že delujejo kot samostojni ustavnopravni subjekti, ki so svoje osamosvajanje začeli z zavrača­njem izvrševanja tistih svojih suverenih funkcij, ki so jih z zvezno ustavo pred časom prenesle na skupno državo. Vse bolj je utemeljena ocena, da se Jugoslavija spreminja v nevarno žarišče, ki ogroža mir in varnost evropskih držav. To vodi v njeno gospodarsko, finančno in politično osamitev, s tem pa tudi v osamitev sleherne njene republike. Tako stanje odlaga politične, gospodarske in socialne re­forme, ki jih bodo morale jugoslovanske republike, tudi vsaka zase, nujno izpeljati, če si želijo odpreti vrata v evropske integracije in njihove ustanove. Ta vrata so zdaj trdno zaprta.«

Izgubljanje časa

"Naše stališče zato je, da ni realna zahteva po tako imenovani vrnitvi v prvotno ustavno stanje s spošto­vanjem zvezne ustave. To bi za Slovenijo pomenilo vračanje v položaj, kakršen je bil pred sprejetjem dopolnil k naši ustavi septembra 1989. Poziv na podrejanje zvezni ustavi je zdaj žal samo izgubljanje časa in beg pred resnico o dezintegraciji Jugoslavije na temeljih, na katerih je bila utemeljena …



… Če predloga za sporazumno razdružitev dru­ge republike ne bodo sprejele, se bomo morali odločiti o osamosvojitvi Slovenije v samostojno in neodvisno državo brez soglasja republik o razdruži­tvi sedanje SFRJ. V tem primeru se bo Slovenija razdružila brez sporazuma. Tudi v takšnih razmerah bomo vztrajali, da je Jugoslavija s tem nehala obstajati kot država in da ima Slovenija enakopraven položaj z vsemi drugimi re­publikami pri njenem pravnem nasledstvu. O tej neugodnejši poti bo pač treba odločati, ko bo čas za to.«
 

Dogovarjanje v ospredju

V nastopu Janeza Drnovška je bilo zaznati, da je takrat deloval v Beogradu in je bil njegov pogled na razdruževanje oziroma osamosvajanje Slovenije zato temu primeren. Predvsem pa ni bil zagovornik hitrih in nepremišljenih potez. Pred poslanci v skupščini je poudaril:

»V predsedstvu SFRJ sem zagovarjal dose­danje poteze Republike Slovenije, izhajajoč iz njene suverenosti, vendar mislim, da moramo odnos s preostalim delom države ven­darle nekako urediti. Kaotični razpad zveznega sistema ni v interesu nikogar, tudi Slovenije ne. Repu­blika Slovenija bi morala svoje izstopanje iz federalnega sistema urediti oziroma sankcioni­rati z ustreznim dogovorom, z ustreznim prav­nim aktom. Če bo v tej funkciji dokument o razdružitvi, ki ga danes obravnava skupščina Slovenije, bi ga morali po mojem mnenju nasloviti tako skupšči­nam republik kot skupščini SFRJ.



Temu dokumentu oziroma iniciativi bi morali dati značaj vzpostavljanja posebnih odnosov med Slovenijo in drugim delom jugoslovanske federacije. Z njim bi formalno začeli neko pre­hodno obdobje, v katerem naj bi Slovenija in ostali del države uredili medsebojne odnose in vzpostavili čiste račune. V tem ob­dobju naj federacija in Slovenija ne bi bili več v sporu glede tega, kateri akti Slovenije so skladni s federalnimi in kako jih formalno uskladiti, pač pa bi poskušali urediti vsa medsebojna vprašanja, se dogovoriti o vseh medsebojnih razmejitvah, materialnih, vojaških in vseh drugih vprašanjih, se dogovoriti o dolžini prehodnih obdobij, o načinih reševanja posameznih nerešenih vprašanj.«

Pomanjkanje časa

Morda bo Slovenija s tem svojim dejanjem pospešila proces političnega dogovarjanja med našimi republikami. Za ta proces si moramo sicer vzeti čas, vendar moram poudari­ti, da ga ni veliko, kar ugotavlja predvsem naše gospodarstvo, ki živi v razmerah izredne politič­ne in pravne negotovosti. Moramo si prizadeva­ti za čim hitrejšo vzpostavitev neke nove politič­ne stabilnosti in pravnega reda, sicer bo v kratkem prišlo do kolapsa gospodarstva in precej hujših posledic tudi za slovensko samoosvajanje, kot bi to bilo treba.



Odnose je treba normalizirati z vsemi republi­kami. Morali bi najti način, da ohranimo vse sedanje pozitivne povezave, ki temeljijo na real­nih interesih. Ob razčiščevanju svoje lastne po­zicije bi morala Slovenija v jugoslovanskih spo­rih odigrati pomirjevalno vlogo in pomagati pri iskanju izhodov, političnih rešitev tudi v tistih situacijah, ki sicer niso neposredno odvisne od nas, vendar smo mi vsi zainteresirani, da v tem delu sveta ne bomo imeli državljanske vojne, da ne bomo imeli terorističnih napadov, da bomo lahko razvijali mirne in prijateljske odnose.«

Kaj v resoluciji manjka

Poslanci vseh treh domov takratne skupščine Slovenije so skoraj soglasno podprli resolucijo, proti je glasoval le en poslanec, medtem ko sta se dva zdržala. Za slovensko politiko je bilo pomembno, da je pokazala skupno odločenost in enotnost, zato so bile vse takratne parlamentarne stranke tudi sopredlagateljice resolucije. Izjema je bila Liberalno demokratična stranka Jožefa Školča, katere delegati so resolucijo sicer podprli in glasovali zanjo, zakaj pa niso bili sopredlagatelji, je Školč v razpravi razložil s tem, da jih moti, da v »Sloveniji produciramo veliko zgodovinskih dogodkov, ni pa korakov, ki bi vse tako sprejete dokumente konkretizirali. Predvsem bi morali vleči poteze za dejansko osamosvajanje: pospešiti sprejetje nove ustave, zakona o lastninjenju, zakonov, ki urejajo monetarno področje, pripraviti strategijo razvoja Slovenije, socialne, kulturne in druge programe. Za nas resolucija ni sporna v zapisanem, pač pa v tistem, kar v njej manjka.«

Proti temu, da se plebiscitarna odločitev slabo uresničuje je protestiral tudi Miran Potrč iz Stranke demokratične prenove in dejal, da je resolucijo mogoče sprejeti kot usmeritev in podlago za ponudbo drugim republikam, pričakuje pa, da bodo v skupščini čim prej začeli razpravljati o konkretnih ukrepih za uresničitev plebiscitarne volje ljudi. Ob koncu je skupščina sestavila ekipo za pogajanja z drugimi republikami, v kateri so bili Milan Kučan, France Bučar in Lojze Peterle.