»Igra«, ki celi globoko zakopane travme

Skupina vojnih veteranov 20 let po balkanski moriji. Visokorasli Srb, na njegovi levi pripadnik bosanske vojske, nasproti jima sedi Hrvat. Sledi terapevtovo vprašanje, ali se strinjajo, da so se vojni zločini dogajali na vseh straneh. In (pričakovani) prepir.

Igrani prizor iz filma Fantje ne jočejo bosanskega režiserja Alena Drljevića, ki pa bi bil lahko resničen. Koprodukcijski celovečerec, o katerem smo že pisali, se ukvarja z odstiranjem in premagovanjem najgloblje zakopanih travm z uporabo psihodrame. Gre za terapevtsko metodo, pri kateri posameznik s pomočjo igranih prizorov v skupini podoživi življenjsko situacijo in pridobi nov uvid nanjo.

Eden največjih strokovnjakov za psihodramo v Sloveniji pa tudi širše v Evropi je Vladimir Milošević, zdravnik specialist psihiater in psihodramski terapevt iz Psihiatrične bolnišnice Idrija. Bil je glavni svetovalec pri Drljevićevem filmu, z igralci se je že leto in pol pred začetkom snemanja na delavnicah dobival v hotelu Bistrica na Jahorini, kjer se dogaja tako rekoč ves film. Kasneje se jim je pridružil tudi Sebastian Cavazza, ki igra terapevta Ivana – v igranih prizorih tako pravzaprav nosi Miloševićevo vlogo.

Je na mestu misel, da psihodrama v Sloveniji doslej ni bila pogosto prisotna? Ali se o tem zgolj (pre)malo govori in piše?

Bi se kar strinjal, da psihodrama v Sloveniji doslej ni bila zelo prisotna. To se počasi spreminja zadnje čase. Izvajamo jo v terapevtskem kontekstu, recimo v Psihiatrični bolnišnici Idrija, pojavlja se tudi na kliniki in v zasebni praksi. Številni kolegi, ki so se izobraževali pri meni, jo uporabljajo. Drži, da so v ospredju še vedno druge terapije, na primer analitska, ki so tudi dlje prisotne v tem prostoru. A se tudi psihodrama zanesljivo prebija v ospredje.

Bistvo psihodrame je, da uporablja jezik igre. Zakaj? Ker je to nekaj prvinskega, ker je igra del nas že od nekdaj?

Vsak od nas se je začel igrati, še preden je začel govoriti. Jezik igre je tako res prisoten v nas vse od začetka. Jacob L. Moreno, utemeljitelj psihodrame, je to genialno prepoznal. Uporabil je jezik, ki smo ga že pozabili, a se z njim skozi različne aktivnosti v skupini, ob igranju nekaterih prizorov iz našega življenja, vračamo nazaj. Moreno je igro prvi uporabil v terapevtski namen. Protagonist svoja doživljanja, travmatske izkušnje, razkrije na psihodramskem odru in to lahko potem pelje k retravmatizaciji. 

Je to resnična vrednost psihodrame?

Njena resnična vrednost je to, da se je lahko poslužujejo pacienti, ki nimajo kakšnega posebnega znanja. Nobene potrebe ni, da so v čemer koli izobraženi. Igra jim omogoča, da se poglabljajo vase, da se skozi proces terapije spremenijo, zdravijo. Na psihodramski terapiji se pacient spoprime z lastnimi doživetji, o njih govori pred drugimi iz skupine, te dogodke oziroma občutja nato odigra. Koristi imajo tudi posamezniki, ki morda ne bi bili idealni kandidati za kakšno drugo obliko terapije, na primer verbalno. 

Je primerna za vse oblike zakopanih, potlačenih travm?

Primerna je za zelo širok spekter različnih diagnoz. Seveda so pričakovanja, ki jih imajo pacienti, pa tudi terapevtski pristop, različni. Jaz, recimo, vodim psihodramske skupine za paciente s kroničnimi psihozami, skupine z zasvojenci. Glede na udeležence prilagajam metodo, cilje terapije. In še nekaj – psihodrama ima svoje mesto tudi pri »zdravi« populaciji, karkoli že to pomeni. Pri tistih, ki želijo nekaj več od življenja, ki se želijo razvijati, dobiti nova spoznanja o sebi. Metoda je široka, omejitev skorajda ni – primerna ni za ljudi, ki so akutno intoksicirani ali pod vplivom halucinacij.

Kakšna je pri tej metodi vloga terapevta? Je scenarist terapije?

Ne, terapevt je vodja skupine in režiser. Scenarist je pacient. Terapevt vodi sceno, odvisno pač od tega, kaj je cilj terapije, kaj si pacient želi. Eden od ciljev, recimo, je lahko soočenje z realnostjo. In temu primerno potem terapevt vodi delavnico.

V filmu Moški ne jočejo smo priča izjemnim travmam, skozi katere udeležence vodi Sebastian Cavazza. V intervjuju za Sobotno prilogo je dejal, da »čeprav misliš, da si s temi stvarmi sam pri sebi že opravil, vsake toliko časa znova pridejo na površje, poniknejo, a se spet razprejo. Ti se moraš odločiti, ali zbereš toliko moči, da se boš s pomočjo različnih psihoterapevtskih tehnik, tudi psihodrame, s tem soočil in poskušal ublažiti bolečino. To je prvi korak.« Se s tako hudimi travmami srečujete tudi vi pri svojem vsakdanjem delu?

Travme, ki smo jih videli v filmu, so resnične. Ljudje so jih tako ali drugače v različnih kontekstih preživeli. Sam sem priča podobnim zgodbam, izgubam, v Beogradu sem se žal srečal s psihodramsko terapijo posttravmatske stresne motnje. Imel sem primer mladega vojaka. V napadu na tank so umrli vsi kolegi iz njegove skupine, edini je bil, ki je preživel. Postal je samomorilen, ker je občutil to travmo preživetja. Štirje njegovi kolegi so živi zgoreli, ko je tank zadela raketa, on je ostal. Na terapiji smo se s tem soočili. Predelal je travmo, ki je ostala zakopana nekje globoko v njem. 

Veliko vlogo pri psihodrami nosi skupina. Je ta pogoj za tovrstno obliko terapije?

Obstaja tudi individualna psihodrama, da. A možnosti, ki jih omogoča skupina, so precej bolj široke. Jaz zato skoraj vedno raje delam s skupino. Delam zgolj z odraslimi, čeprav je metoda zelo primerna tudi za mlade in otroke. Skupina omogoča, da to ponovno odigravanje travm poteka v kontroliranem okolju. Protagonist dobi priložnost, ki je prej ni imel – da v realnem času spremeni tok dogajanja, ki je povzročil njegovo travmo. Da notranji skript, s katerim je prišel, spremeni skozi psihodramsko akcijo. Vendar v varnem zavetju skupine.

Delo z umetniki, igralci je bila za vas povsem nova izkušnja. Kako ste videli priprave na snemanje filma in nato trenutek, ko je ta zaživel na velikem platnu, bil izjemno dobro sprejet in izzval tudi precej čustev pri občinstvu?

Ob prvem ogledu filma v Karlovih Varih sem bil izjemno živčen. Čustvena moč teh igranih scen gledalca res povsem potegne. Sam sem zaplaval v film. Občinstvo se je povsod odzvalo podobno – čustveno. Meni je pomembno ne le to, da je film dober in uspešen, temveč tudi to, da je psihodrama v njem prikazana na realen način. Niti idealizirana niti zaničevana. Kar v resnici ta terapija je. Kaj lahko naredi in česa ne more. In ustvarjalcem filma je to odlično uspelo.

Ampak psihoterapevtska situacija je v resnici vedno umetna, kajne? Čeprav z njo pacient odkriva dogodke, ki so ga zaznamovali v resničnem življenju?

Psihoterapevtska situacija je res vedno umetna, seveda. In enako je s filmom. In tu se lahko pojavi težava, saj je z umetno stvarjo težko avtentično prikazati drugo umetno stvar. In v tem je uspeh teh Drljevićevih scen. V številnih filmih so terapevtske situacije pogosto očitno zaigrane. V Moški ne jočejo pa smo dosegli, da je psihodrama takšna, kakršna je v resnici. V tem je moč tega filma – resničnost scen. V terapiji in filmski umetnosti je resničnost ključna. Če kaj ni videti tako, kot dejansko je, nismo ničesar naredili. Mi smo tu uporabili psihodramo v pripravi igralcev na snemanje, da bi s tem dosegli čim višjo raven avtentičnosti in resničnosti celotne zgodbe. Tako je psihodrama v filmu in je film o psihodrami.  

In sva pri tem, kakšno moč ima pravzaprav umetnost kot takšna pri spoprijemanju s travmami, kar znova ni daleč od psihodrame. Nam ostane še kaj drugega kot umetnost, da na območju nekdanje Jugoslavije premagamo bolečino, ki še vedno (ali pa znova) tli nekje pod površjem?

Umetniki so ljudje, ki imajo izjemno izostren čut za občutljivost. Razumejo stvari. In ob vsem tem so pogumni. To je ta njihova moč. Politiki so zaprti v svoje sisteme, tako da nanje težko računamo, da bi kdaj koli kaj spremenili. Umetnost je tista, ki lahko spreminja svet. V tem filmu igrajo igralci iz celotne nekdanje Jugoslavije. Tu je korak k spravi. Nov korak v celotnem evolucijskem smislu te naše družbe. Umetnost je namenjena temu, da popravlja naše življenje. In enak namen ima psihoterapija.