Zeleni prstan Ljubljane

Pot spominov in tovarištva je dobrih 30 kilometrov dolg opomnik na čase, ko je Ljubljano obdajala žica, zasedal pa jo je okupator. Danes je zeleni obroč okrog glavnega mesta ena glavnih točk za rekreativce in ljubitelje narave.

Z zgodovino, kakršno ima Ljubljana, se ponašajo le redka evropska mesta, tako v dobrem kot v slabem smislu. Eno najtemnejših obdobij je doživela med drugo svetovno vojno, ko jo je kar 1171 dni obdajala žica in jo odrezala od preostale Slovenije. 

Tako okupiranih, na neki način spremenjenih v taborišča, v temnih letih druge svetovne vojne ni bilo veliko mest. Začelo se je 22. februarja zvečer, ko je poveljnik 11. armadnega korpusa, general Mario Robotti, ukazal postavitev žice okrog Ljubljane. Že naslednjega dne zvečer je prva začasna različica žice stala, promet v mesto in iz njega pa je potekal skozi enajst strogo nadzorovanih kontrolnih točk. Glavni del osamitve Ljubljane se je začel 11. maja istega leta, ko je Robotti ukazal postavitev trajnega »zidu« okrog mesta in še razširil obroč, tako da je zajel še nekaj naselij, ki prej niso spadala v ta krog.



Z žico in obzidjem so želeli Ljubljano zavarovati pred zunanjimi napadi, predvsem pa izolirati in na koncu uničiti močno odporniško gibanje, ki je širilo uporniški duh proti okupatorju v glavnem mestu. Številke končane žice so zastrašujoče: skupaj je merila 29.663 metrov, široka je bila od pet do osem metrov, znotraj obroča pa je bilo 69 večjih, 53 manjših in 73 notranjih bunkerjev, s katerimi so nadzorovali prehode v mesto in iz njega. Takrat je žičnati zid okrog Ljubljane stražilo 1300 vojakov in 400 policistov, ki so preprečevali pobege iz okupiranega glavnega mesta.

Razmere v Ljubljani niso bile tako hude kot, denimo, 50 let pozneje v Sarajevu, po vojni pa na žico in obdobje okupacije kljub vsemu niso hoteli pozabiti. V spomin in opomin, da se kaj takšnega ne bi več ponovilo, so prvi pohod okrog okupirane Ljubljane pripravili že leta 1946.

Ideja o Poti spominov in tovarištva (PST), kakršno poznamo danes, se je začela rojevati leta 1957, ko so po načrtih arhitekta Vlasta Kovača na mesta, kjer so prej stali bunkerji, v opomin postavili osmerokotne stebre. Pot je podobo, kakršno poznamo danes, dobila 9. maja 1985, ko je Ljubljana praznovala 40. obletnico osvoboditve mesta. 

Na natečaju za ureditev poti je zmagal arhitekt in današnji podžupan Ljubljane Janez Koželj. Predstavil je velikopotezni načrt, po katerem bi v bližino PST postavili prostore za piknik, parke, otroška igrišča in tudi športni center, kar mu je s projektom Stožice deloma uspelo. Danes pohodnike po poti usmerjajo table s smerokazi, včasih so za to skrbeli visoki jambori, ki so bili eden najprepoznavnejših elementov PST.



Ob osamosvojitvi Slovenije takratni oblasti ni ustrezala komunistična zapuščina poti okrog žice in predvsem njeno ime, beseda tovariš je postala skoraj prepovedana. Sedem jamborov so požagali, kasneje so jih našli na enem od odlagališč, a je bila škoda prehuda, da bi jih lahko obnovili in znova postavili, zato podoba PST ne bo nikoli več takšna, kot bi morala biti. 

Pešpot je bila včasih povsem zelena, na njej sta stala 102 spominska kamna. Največja značilnost Poti so drevoredi, v vsakem je zasajenih natančno 88 dreves v spomin na 88 let, kolikor je živel Josip Broz Tito. V času okupacije je bil obseg glavnega mesta precej manjši, Ljubljana se je po zatonu močnih industrijskih središč v Sloveniji razširila, več ljudi je tudi iz drugih regij prihajalo v glavno mesto, zato PST danes ne poteka več izključno v naravi.

V času Jugoslavije je bila udeležba na pohodu ob žici obvezna za vse ljubljanske šolarje, študente in delavce, ki so se na poti prijeli za roke in sklenili živi obroč ter se tako spomnili na žico, ki je Ljubljančanom več kot tri leta preprečevala normalno življenje.

Po nastanku Republike Slovenije pohod ni bil več obvezen, a se ga še vedno vsako leto udeležuje ogromno pohodnikov. Tri dni dolg program okrog 9. maja se sklene s Tekom trojk, dolgim 29 ali 12 kilometrov in pol, ki je na neki način zamenjal živi obroč in mu nadel bolj politično korektno ime Zeleni obroč. 

Danes Pot spominov in tovarištva ne živi več le 9. maja, postala je rekreacijski in sprehajalni poligon za vso Ljubljano, ki živi in diha z mestom 365 dni na leto. V povprečju je pot široka štiri metre in posuta s peskom, ob njej pa raste več kot 7000 dreves, po katerih je dobila ime Zeleni prstan Ljubljane. Pot spominov in tovarištva je tako danes eden največjih ljubljanskih mestnih parkov, največja zelena površina in tudi najdaljši drevored v Ljubljani. 

Poti v čast deluje tudi Društvo Zeleni prstan, prvi predsednik dr. Matjaž Kmecl pa o PST pravi: »Je mnogokraten spomenik: najprej mestu, ki je na nekdanjem razpotju med evropskim holokavstom in svobodo brez odlašanja izbralo svobodo. Prav tako je tudi spomenik neuklonljive vere in zmagovitosti človečnosti.« 

Ljubljana je bila med drugo svetovno vojno zaradi žice nekaj posebnega v slabem, napačnem pomenu, danes pa je zaradi spomina nanjo in zelenega obroča pravi vzor marsikateri evropski prestolnici. Zato končajmo z besedami Matjaža Kmecla: »Varujmo to svojo pot, kot smo jo doslej – za njo stoji velika zgodovina in ob njej ljubi zeleni dih narave.«