Pri poštenem oštirju

Tudi kuharji jedo. Kje najraje, če niso v svoji kuhin­ji, o tem izhajajo knjige, njihova priporočila so mana za ljubitelje dobre kulinarike. In če ne gredo ven? Si skuhajo sami?

Chef Janez Bratovž, ki je pred dvema mesecema dočakal svojo drugo knjigo Janez Bratovž, JB restavracija, monografijo, v kateri je Noah Charney popisal zgodbe njegovih izbranih dobaviteljev, sam pa je k vsakemu portretu prispeval dva nova recepta, na vprašanje, ali takrat, ko ni v restavraciji na Miklošičevi ali na poti, kuha sam ali kdo iz njegove družine, pravi:

»Nas skoraj ni doma, vsaj vsi skupaj ne. Največkrat se zberemo ob nedeljah: takrat je na sporedu čisto navadno kosilo, goveja juha, pečenka ali krača, pražen krompir, veliko solate, nič posebnega.

Ponavadi si naloge razdelimo, Ema skrbi za juho in solato, jaz za glavno jed. Zadnje čase imamo na domačem meniju celo kaj sladkega, kak tiramisu, zavitek ali kaj podobnega.«

Pa se zgodi, da gre na kosilo ven, a ne h kolegu chefu? »Prostega časa tako rekoč nimam, to lahko rečem z gotovostjo. Nedavno sem imel v Zadru večerjo in delavnico, pa sem kar moral zaviti v šibeniško konobo Pelegrini Rudija Štefana, da sem ga pozdravil in občutil njegovo restavracijo.

Najraje imam domače gostilne, take, kjer lahko začutiš, da je kuhanje, ne vem, kako bi rekel, pošteno, iskreno.«