Novi obraz protesta

Na Kitajskem se dogaja nekaj pomembnega, kar bi moralo skrbeti politično vodstvo države. Med mlajšimi generacijami Kitajcev je vse bolj opaziti držo pasivne resignacije, ki jo dobro opiše nova skovanka bai lan (pusti, naj zgnije). Ta izraz, ki izhaja iz gospodarskega razočaranja in splošne frustracije zaradi dušečih kulturnih norm, zavrača brezglavo tekmovanje in spodbuja k temu, da se pri delu opravi le, kar je nujno potrebno. Osebno blagostanje ima prednost pred kariernim napredovanjem.

Podobno miselnost odraža še en sodoben slengovski izraz tang ping (počivati v brezdelju), ki označuje občutek resignacije v tej neizprosni tekmi na področju družabnega in poklicnega življenja. Oba pojma izražata odpor do pritiskov družbe po nenehnem doseganju uspehov in skepticizem do družbenega udejstvovanja, ki se zdi vse manj smiselno.

CNN je julija lani poročal, da številni kitajski delavci zapuščajo stresna pisarniška delovna mesta in se odločajo za fleksibilnejša fizična dela. Sedemindvajsetletnica iz Wuhana pravi: »Rada pospravljam. Z izboljšanjem življenjskega standarda (po vsej državi) narašča tudi povpraševanje po gospodinjskih storitvah. Zdaj se mi ne vrti več, čutim manj duševnega pritiska in vsak dan sem polna energije.«

Takšna drža je predstavljena kot apolitična, saj zavrača tako nasilni upor proti oblasti kot tudi vsakršen dialog z vladajočimi. Toda ali sta to res edini možnosti za odtujene posameznike? Množični protesti, ki trenutno potekajo v Srbiji, kažejo na druge možnosti. Protestniki ne le spoznavajo, da je v Srbiji nekaj gnilega, ampak tudi vztrajajo, da se gnitje ne sme nadaljevati.

CNN je julija lani poročal, da številni kitajski delavci zapuščajo stresna pisarniška delovna mesta in se odločajo za fleksibilnejša fizična dela. FOTO: Hector Retamal/AFP

Protesti so se začeli novembra lani v Novem Sadu, potem ko se je na prenovljeni železniški postaji zrušila streha, pri čemer je umrlo 15 ljudi, dva pa sta bila huje ranjena. Demonstracije so se nato razširile na 200 srbskih mest, kjer se je zbralo več sto tisoč ljudi, s čimer so postale največje študentsko gibanje v Evropi po letu 1968.

Seveda je bila zrušitev strehe zgolj iskra, ki je zanetila dolgo tleče nezadovoljstvo. Protestniki so zaskrbljeni zaradi številnih vprašanj, od razširjene korupcije in ekološkega uničevanja (vlada vse sile usmerja v pridobivanje litija) do splošnega prezira, ki ga srbski predsednik Aleksandar Vučić kaže do prebivalstva. Kar vlada predstavlja kot načrt za vstop na globalne trge, mladi Srbi vidijo kot zvijačo za prikrivanje korupcije, prodajo nacionalnih virov tujim vlagateljem pod sumljivimi pogoji ter postopno odpravo opozicijskih medijev.

Toda zakaj so te demonstracije tako edinstvene? Protestniki vztrajno ponavljajo: »Nimamo političnih zahtev in se distanciramo od opozicijskih strank. Preprosto zahtevamo, da srbske institucije delujejo v interesu državljanov.« Zato tudi vztrajajo pri preglednosti v zvezi s prenovo železniške postaje v Novem Sadu, dostopu do vseh dokumentov o nesreči, odpravi obtožb proti aretiranim med prvim protivladnim protestom novembra lani ter kazenskemu pregonu tistih, ki so napadli študentske protestnike v Beogradu.

Protestniki želijo tako prekiniti proces, ki je vladajoči stranki omogočil, da ima s popolnim nadzorom nad institucijami državo za talca.

Med mlajšimi generacijami Kitajcev je vse bolj opaziti držo pasivne resignacije, ki jo dobro opiše nova skovanka bai lan (pusti, naj zgnije). Ta izraz, ki izhaja iz gospodarskega razočaranja in splošne frustracije zaradi dušečih kulturnih norm, zavrača brezglavo tekmovanje in spodbuja k temu, da se pri delu opravi le, kar je nujno potrebno. FOTO: Wang Zhao/AFP

Vučićeva vlada je na proteste odgovorila nasilno, a tudi s tehniko, ki je pri boksu znana kot »klinč«, ko borec z rokami objame nasprotnika, da bi preprečil njegove udarce. Bolj ko postaja Vučić paničen, bolj obupano poskuša skleniti kakšen dogovor s protestniki. A ti zavračajo vsakršen dialog.

Natančno so opredelili svoje zahteve in pri njih brezpogojno vztrajajo. Množični protesti običajno vsaj implicitno temeljijo na grožnji nasilja, hkrati pa dopuščajo možnost za pogajanja. A v tem primeru je ravno obratno: srbski protestniki ne grozijo z nasiljem, vendar hkrati zavračajo dialog. Takšna preprostost povzroča zmedo, prav tako kot odsotnost očitnih voditeljev.

Do neke mere so ti protesti v določenih pogledih podobni bai lanu. Seveda bo morala organizirana politika prej ali slej vstopiti v igro. A za zdaj protestniki s svojo »apolitično« držo ustvarjajo pogoje za novo politiko, in ne za še eno različico iste stare igre. Da bi dosegli javni red in mir, je treba najprej počistiti mizo.

Protestniki vztrajno ponavljajo: »Nimamo političnih zahtev in se distanciramo od opozicijskih strank. Preprosto zahtevamo, da srbske institucije delujejo v interesu državljanov.« FOTO: Marko Djurica/Reuters

To je dovolj tehten razlog, da preostali svet brezpogojno podpre proteste. Ti dokazujejo, da je lahko preprosta, neposredna zahteva po javnem redu in miru bolj subverzivna kot anarhistično nasilje. Srbi si želijo pravno državo brez vseh nenapisanih pravil, ki bi puščala odprta vrata korupciji in avtoritarizmu.

Protestniki so daleč od stare anarhistične levice, ki je zaznamovala demonstracije leta 1968 v Parizu in na Zahodu. Po 24-urni blokadi mostu čez Donavo v Novem Sadu so mladi protestniki podaljšali shod za dodatne tri ure, da so lahko še počistili območje. Si lahko predstavljamo, da bi kaj takega storili pariški protestniki, ki so leta 1968 metali kamenje?

Čeprav se nekaterim zdi politično motivirana apolitičnost srbskih protestnikov hinavska, jo je bolje razumeti kot znak njihove radikalnosti. Zavračajo igranje politike po obstoječih (večinoma nenapisanih) pravilih in si prizadevajo za temeljite spremembe delovanja osnovnih institucij.

Največji hinavec v tej zgodbi pa je Evropska unija, ki se izogiba pritiskom na Vučića v strahu, da bi ta gravitiral proti Rusiji. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je izrazila podporo Gruzijcem, ki »se borijo za demokracijo«, o vstaji v Srbiji – državi, ki je od leta 2012 uradna kandidatka za članstvo v EU – pa je ostala presenetljivo tiho.

EU Vučiću popušča, ker obljublja stabilnost in izvoz litija, ključne surovine za električna vozila. FOTO: Attila Kisbenedek/AFP

EU Vučiću popušča, ker obljublja stabilnost in izvoz litija, ključne surovine za električna vozila. Ob pomanjkanju kritik s strani EU, celo ob obtožbah o volilnih prevarah, ima srbska civilna družba spet občutek, da so jo pustili na cedilu. Ali je torej presenetljivo, da na protestih plapola tako malo zastav EU? Ideja »barvne revolucije« po vzoru Ukrajine pred dvajsetimi leti, s ciljem »pridružitve demokratičnemu Zahodu«, ni več aktualna. EU je dosegla še eno politično dno.

***

Slavoj Žižek, profesor filozofije na Evropski podiplomski šoli, mednarodni direktor Birkbeckovega inštituta za humanistiko na Univerzi v Londonu in avtor knjige Krščanski ateizem: Kako biti pravi materialist (Bloomsbury Academic, 2024).

Avtorske pravice:
Projekt Project Syndicate, 2025.
www.project-syndicate.org

Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališč uredništva.