Zmaga električne sreče

To je bilo pred sedmimi leti, ko so bila električna kolesa smešen pojav. A odziv na tisti članek je bil izjemen. Če se izrazim v odstotkih, lahko napišem, da se je 99 odstotkov bralcev izrazilo proti. Takrat je bilo na naših cestah takih koles komaj za vzorec, pa še to so bila mestna kolesa, ki so jih vozili čudaki, ki nikoli niso razumeli kolesarstva – imeli so pa debele denarnice. Da, še danes so električna kolesa draga, vendar zdaj temu rečemo sprejemljivo draga, kot tudi pravimo, da je danes vse drago, še navadna pica, in to ne morska.



Skratka, takrat so bila električna kolesa obsojena na propad, poskus dobrega zaslužka trgovcev je bil na poti v pogubo. V uredništvo Poleta smo takrat dobili zelo drag model gorskega električnega kolesa in med prvimi naredili krog okoli Delove vdove in potem se nismo mogli dogovoriti, kdo ga bo vrnil prodajalcu. Oba z urednikom sva bila tako navdušena, da sva skoraj vzklikala, da je ta reč prihodnost gorskega kolesarstva. Preprosto nisva mogla skriti navdušenja in tisti krog okoli stavbe se je raztegnil na krog približno desetkratnega polnjenja baterije.

 

Če večkrat polniš kolo kot telefon, si na pravi poti

Si na pravi poti ali pa imaš zelo lepo življenje. Po tistem članku je zavladalo zatišje, dolgo skoraj tri leta. Sejem vseh kolesarskih sejmov v Nemčiji, znameniti Eurobike, je kar naenkrat naznanil, da prihaja električna doba kolesarstva. Nekateri so to že dojeli, še posebej navijači Švicarja Fabiana Cancellare, pa tudi Primoža Rogliča, če se spomnimo, da je bil med prvimi osumljenimi, da tekmuje z motoriziranim kolesom. No, kmalu so dojeli, da on ne potrebuje motorja, da bi postal najboljši kolesar na svetu, ampak samo čas in cesto.

Po tistem Eurobikeu smo strigli z ušesi in bliskali s pogledi proti gorskim kolesom, ki so bila videti kot motokros motorji brez motorja, če se razumemo.
In že naslednjo pomlad so bili na voljo v najbolje založenih slovenskih prodajalnah s kolesarsko opremo. Prodajalci so bili tiho, vedeli so, da jih morajo prodajati, poznali pa so tudi kupno moč slovenskega naroda in … Potem smo spet v Poletu objavili vrsto člankov na temo uživanja na kolesu na motorni pogon. In spet so bralci kolesarji planili po nas in se zgražali, da zapriseženi kolesarji, kakršni smo poletovci, res ne bi smeli hvaliti kolesa, ki sploh ni kolo, ampak moped ali nekaj podobnega, vsekakor pa ne dobrega.

No, k sreči smo dojeli, kje je pogonska os kolesarskega sveta nove dobe, in smo jih vozili in ponovno spoznali, da električno kolo spravi nasmeh na kolesarjevo lice in da nasmeh ne izgine kar tako, če sploh.
 

Kako prepričati neprepričane?

O tem, da je električno kolo še vedno kolo. Uporabili smo najbolj osnoven način, torej dobronameren nasvet: najprej vozi, potem komentiraj.
In so spet zmagali tisti pametnjakoviči, ki niti enega krogca niso naredili s takim kolesom, znali pa so povedati, da to sploh ni to in da se takega kolesa ne bodo dotaknili niti v prostih uricah med bivanjem v domu upokojencev. Celo prodajalci so skeptično zmajevali z glavami in še tisto skrajno omejeno zalogo se komajda prodali, z maksimalnim popustom. Vse je kazalo, da ta reč res ne sodi v kolesarski svet.

Evropski kolesarski svet po električno se ni predal. Naslednje leto je Eurobike objavil, da bo to leto pač leto električnih koles. In kaj se je zgodilo? Vse resne blagovne znamke so imele v svojih katalogih veliko ponudbo modelov. In kaj se je še zgodilo? V sektorju gorskih koles so se pojavili modeli z zelo zmogljivimi baterijami, opremljeni z odlično opremo in ceno, ki je parirala običajnim gorskim kolesom.

Mi, ki pa smo taka kolesa predstavljali bralcem, res nismo mogli več skriti navdušenja. Zmagovit je bil naš članek z naslovom Srečen na električnem stolu (preberete ga lahko na naši spletni strani). Zapis je imel neverjetno pozitiven odziv in je dokončno prepričal še najhujše skeptike. Na spletu smo ga vsako leto osveževali, tudi letos smo ga – in vedno je spadal med najbolj brane.



 

Prodajalci so še vedno modro molčali, dokler …

Hodil sem po zemlji naši, od prodajalca do prodajalca, predstavljal kolesa bralcem, neskončno užival v svoji službi, še vedno tolažil prodajalce in jim svetoval, naj vztrajajo, saj vsa razvita Evropa podpira novi kolesarski planet. Niso mi verjeli, tudi če sem jim prinesel nizozemske, nemške in francoske raziskave, ki so kazale, da prodaja električnih koles ne le raste, ampak bliskovito raste, celo galopira v višave. Njihov odgovor: »Pusti ti Evropo, Slovenija je naša dežela skeptičnih, zaplankanih kolesarjev, ki bi se najraje zastonj vozili s točno takim kolesom, kot ga vozi Primož Roglič.«

Nisem se predal in sem vsakemu segel v dlan in dejal, da mi bodo vsako leto za en teden posodili najboljši model, ki ga bodo imeli v izložbi, če bo prodaja šla gor ali celo do neba. Eden od prijateljev prodajalcev je rekel, da lahko mojo telefonsko kar izbriše iz imenika. In ravno ta me je prejšnji teden klical in rekel, da mi ga bo dal za vse življenje, ne samo za en teden. Seveda sem ga imel sedem dni, ker takih daril ne smem vzeti, država ne dovoli. Malo heca, veliko resnice. Danes so električna kolesa hit in kot vse kaže, bo graf še naprej kazal črto navzgor.

 

Kakšna je električnokolesarska Slovenija danes

Lani smo objavili presenetljiv podatek, da so v Nemčiji v letu 2018 prodali več električnih kot navadnih koles. In ker stalno capljamo za razvito Evropo, sploh pa za Nemčijo, ta podatek ni mačji kašelj. Kaj nam je sporočil? Da se bo trend prej ali slej preselil tudi k nam – in zgodilo se je točno to. V Sloveniji so trgovci prodali rekordno število električnih koles, in ne samo to, nekateri so potrjevali, da prodajo več električnih kot običajnih gorskih koles, da o mestnih še niso prepričani, ampak da se bo zagotovo že letos zgodilo enako, kot se je lani z gorci!

 

Obrat, da te kap!

Slovenski trg električnih koles je zaživel na polno in ni več mogoče najti resnega ponudnika kolesarske opreme, ki ne bi imel v programu vsaj nekaj primerkov novega časa. Danes stojijo na najbolj vidnih mestih v prodajalnah in njihovih izložbah, če ne verjamete, se sami sprehodite po kolesarskih trgovinah.
 

Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Kaj se je zgodilo, da so se električna kolesa tako dobro prijela kupcev oziroma kolesarjev? Ne, ne gre za veliko znižanje cen, gre za precej več. To so kolesa, ki res ponujajo izredne občutke in enkratna doživetja. Starejši odsluženi kolesarji so jih poimenovali viagra. No, naš urednik pravi, da starejši odsluženi kolesarji tako in tako veliko, preveč in neumno govorijo, pravi, da z njim vred, kadar ne razumejo novega časa. In kjer koli so turistične agencije ali posamezni hoteli ali izposojevalnice v turističnih krajih izposojali električna kolesa poleg navadnih, so prišla v stik s tistimi skeptiki, ki jih niso odobravali, in so si jih skrivaj izposodili … in doživeli razodetje. No, za veliki pok tudi ti spreobrnjenci niso bili dovolj.



Prejšnjo jesen sta se s kolesarskega pohajkovanja po italijanskih Dolomitih vrnila soseda, zaprisežena gorska kolesarja brez motornega pogona. Na moje vprašanje, po čem se bosta najbolj spominjala pravkar preživetih počitnic, sta odgovorila, da po tem, da sta bila poslednja Mohikanca z gorcema brez baterije in motorja. »Vsi so na motorjih, nama je bilo kar malo nerodno. Nikjer nobenega navadnega gorca, samo električni.«

Kdo bi si mislil, da bo nekoč tako. Ampak, tudi onadva nimata zaslug za tak skok prodaje električnih koles.
Kolesarska industrija se razvija tako, da ljudem približa kolesarjenje na najboljši možni način, in ugotovili so, da je to elektrika. In ko so spoznali, da je ta reč res uporabna, poti nazaj ni bilo.

Moramo se spomniti, da v normalnem svetu vsi ljudje ne kolesarijo zaradi izboljšanja lastnega rekorda na Vršič, ampak tudi zato, da se najlaže pripeljejo od točke A do točke B, v službo na primer. Najprej so to ugotovili kolesarji na mestnih kolesih in takoj za njimi še gorski kolesarji in zdaj so na vrsti specialkarji in otroci, vse več je staršev, ki svojim otrokom kupijo tako kolo. In kdo je danes najbolj navdušen?

Ja, ravno otroci. Kako so srečni, ko lahko kolesarijo tako daleč kot njihovi starši, in kako fino to leti! In kaj smo mi odrasli? Veliki otroci pač.