Ko je bilo življenje še normalno … Morda se sliši res nenavadno, ampak dejstvo je, da je bilo pred pol leta življenje precej drugačno, kot ga živimo zadnje mesece.



Karantena in vse druge spremembe zaradi koronavirusa so nam prinesle veliko negotovosti, na katero smo se, če smo hoteli ali ne, morali navaditi. Tako se je stresu, ki je bil značilen že za naše normalno življenje, pridružil še dodaten stres, strah pred neznanim oz. nečim, česar ne moremo nadzorovati.

NIJZ na svojih spletnih straneh obširno predstavlja načine za obvladovanje stresa zaradi koronavirusa, mi pa smo se o tem, kako si lahko pomagamo sami, pogovarjali z mednarodnim učiteljem joge Blažem Bertoncljem.

O jogi in somatiki

Z elementi joge se je spoznal pri svojih šestnajstih letih, ko je bil vrhunski mladinski športnik (trikratni državni prvak v badmintonu). Na enih od mednarodnih poletnih priprav ga je trener iz Danske vodil v prakso joge nidra (zavestna sprostitev in meditacija v ležečem položaju). Takrat so se mu odprla notranja vrata v globino samega sebe, kar še danes raziskuje.
Jogo aktivno poučuje zadnjih dvaindvajset let, somatiko dobro desetletje.

Poleg teh dveh disciplin, ki sta Blaževa glavna strast, se ukvarja tudi z biofeedbackom. To je metoda, ki znanstveno dokazuje, z objektivnimi meritvami fizioloških odzivov (dihanja, mišičnega tonusa, električne prevodnosti kože ter periferne telesne temperature), kako lahko sami, z različnimi tehnikami, usmerjamo delovanje osrednjega računalnika v nas samih, možganov.

Vsi se lahko naučimo, kako lahko, do določene mere, usmerjamo delovanje našega živčnega sistema. To radikalno vpliva na naše psihosomatsko zdravje in vedenje in počutje.

Pri svojem individualnem delu je Blaž Bertoncelj zlasti osredotočen na zmanjševanje in preprečevanje mišično-kostnih bolečin s poudarkom na zdravi hrbtenici. Pri uporabi joge kot terapije in somatike veliko dela v smeri zmanjševanja kroničnih mišičnih napetosti, izboljšanja dihanja, zmanjšanja psihosomatskih simptomov. Že veliko let pa ljudje prihajajo k njemu zaradi težav s kroničnim stresom in tesnobo, včasih tudi depresijo.



Joga kot terapija, prilagojena potrebam posameznika, pomaga. Seveda ni zdravilo za vse, predvsem ni hitro. Ampak Blaž z dolgoletnimi kliničnimi izkušnjami in lastnimi izkušnjami s samopomočjo (trpel je namreč za hudimi bolečinami v križu) dobro ve, da joga in somatika zelo koristita pri mnogih kroničnih težavah sodobnega človeka. Vendar samo tistim, ki niso leni.
Joga je bila ustvarjena za tiste, ki premorejo toliko samodiscipline, da vsak dan izvajajo določene tehnike.
 

Zakaj ljudje potrebujemo različne tehnike za obvladovanje stresa in kaj nam te prinašajo, kako nam lahko pomagajo?

V šolah smo se učili toliko stvari, ki pa niso vedno bistvene za zdravo in dobro življenje. Usmerjanje stresa, tehnike samoregulacije (to je sposobnost, da bolj zavestno reguliramo svoj živčni sistem), obvladovanje konfliktov, tega pa nas nihče ni učil.
Zreli ljudje znajo (včasih čisto instinktivno in intuitivno) usmerjati negativne posledice stresa. Vendar nas žal večina ni tako modrih in zrelih. Zato se je smiselno (pri)učiti različnih naravnih metod in tehnik, ki resnično delujejo. Ne govorim o novodobnih, pogosto nepreverjenih in potencialno tveganih in tudi dogmatičnih pristopih. Govorim o preprostih tehnikah zavestnega in bolj počasnega gibanja in dihanja, tehniki vizualizacije in meditaciji.
 

Glede na to, da že več let vodite tudi svoj center in ste v stiku z ljudmi – kaj pri njih opažate v zadnjih letih, potrebujejo več umiritve ali si znajo pomagati tudi sami in se stres nekako poleže?

Živimo v obdobju velike negotovosti. Ta je bila verjetno velik psihološki izziv tudi za naše prednike, vendar lahko se strinjamo, da smo danes izpostavljeni zelo raznolikim stresorjem, ki povzročajo negotovost in s tem zmedenost. Čas koronavirusa prav gotovo kaže na to. Zdrav način soočanja s stresom je prilagajanje spremembam, seveda na način, da ne izgubimo samega sebe. Svojih vrednot in smernic življenjske poti. To ni vedno preprosto, je pa edina, prava pot.



Ker ljudje ne znajo in zmorejo sprostiti dnevnih napetosti, se stres nabira v njih. Živali bi lahko bile naš guru. Ko stresna situacija mine, sprostijo stres z nekajminutnim tresenjem telesa. Nobena žival ne živi v kroničnem stresu. Razen tistih, s katerimi ravnajo grdo (če so domače živali), ali tistih, ki so v ujetništvu. Očitno smo ljudje tudi svojevrstni ujetniki (neprimernega življenjskega sloga in lastnega ega), da ne znamo sprostiti in spustiti tega, kar je treba. Vsi lahko zdržimo samo določeno težo napetosti, naše telo, ne živčni sistem, ni ustvarjeno za takšno breme napetosti, ki ga nosimo vsak dan.

Ni čudno, da vidimo tolikšno povečanje psihosomatskih motenj in obolenj, skupaj s porastom tesnobe (ki je hujša oblika psihološkega stresa), ki bo kmalu prehitela depresijo (ki je trenutno na prvem mestu med duševnimi motnjami).
 

Ste opazili kakšne bistvene razlike v zadnjega pol leta, odkar nas je presekala karantena? Verjetno nekaj zadnjih mesecev v vašem centru normalno delujete, so ljudje, ki prihajajo k vam, kaj drugačni?

Ko delam s posamezniki, kot tudi skupinami, opažam hitrejše frekvence dihanja. Ljudje dihajo v mirovanju prehitro. Vse, kar je nad deset dihov na minuto, je znak preobremenjenosti in napetosti. Čeprav uradna medicinska znanost pravi, da je ok, če imate tudi štirinajst do šestnajst dihov na minuto.
Ljudje se tudi odzivajo bolj čustveno (labilno), so nasploh bolj napeti. V zadnjih tednih sem imel kar nekaj takšnih primerov. Vse to je čisto pričakovano. Seveda je več tudi anksioznih motenj in napadov panike. Toleranca na stres je zmanjšana, kar ni čudno, če ljudje postajamo in ostajamo gmota napetosti.
 

Osnova je zavesten stik s telesom

 

Kaj je tisto, kar jim pravzaprav želite dati, s čim jim poskušate pomagati? Kako to počnete?

Vedno sem bil usmerjen v to, da pomagam ljudem uvideti, kakšne potenciale imajo v sebi. In ti se lahko dobro izrazijo šele takrat, ko se naučimo dobro »upravljati« samega sebe, telo, dih in um. Samospoznanje je ključno, da se lahko samouresničimo. Izkoristimo in izrazimo potenciale, ki so v nas. Najprej se učimo občutiti sebe, v vsej celoti. Nato se učimo bolje usmerjati telo in um, na koncu pa še notranje odpreti. Tako naš um, telo in duhovno srce postanejo dobro uglašen instrument, ki ga potrebujemo za življenje, ki nam je dano.

Z ljudmi delam v skupinah in zadnjih nekaj let vse več individualno. Poučeval sem različne ljudi, od vrhunskih športnikov naprej, veliko izkušenj imam z ljudmi na vodstvenih položajih. Ker sem tudi sam dokaj energičen in poslovno aktiven, se očitno poistovetijo z menoj. Veliko mi jih je reklo, da hočejo učitelja, ki ima aktiven življenjski slog (sam namreč vodim dva joga centra) in ne nekega »odmaknjenega«, filozofskega in neprizemljenega učitelja joge.



Neki podjetnik mi je dejal, da me rade volje zelo dobro finančno nagradi, vendar samo pod pogojem, da on vidi uspehe, sicer ne (smeh!). Danes je vse storilno naravnano, tudi učenje joge. Kar je sicer, iz tradicionalnega konteksta joge kot oblike fizično-energijskega in duhovnega pogleda na človeka, problematično. Kajti najpomembnejših stvari v življenju (radost, notranji mir, hvaležnost in ljubezen) pač ne moremo izmeriti. Lahko jih samo občutimo.

Moje delo je primarno usmerjeno v to, da po različnih metodah, tehnikah in principih ljudi učim, kako izboljšati somatsko inteligenco (da sami občutijo, zakaj so pomembni optimalna telesna drža, zdrav način gibanja, polno dihanje, stik s telesom). Tiste redke posameznike in posameznice, ki iščejo nekaj več, pa učim v smeri razvoja duhovne (pa tudi seveda čustvene in socialne) inteligence.

Gre za proces notranjega odpiranja in kultiviranje stika s svojim srcem, ali če hočete, dušo. Joga ponuja cel kup t. i. notranjih tehnik (ki temeljijo na razvoju meditativne zavesti), ki so danes na zahodu pozabljene. Sem ne sodijo toliko asane, temveč mantre, mudre, bande, tehnike vizualizacije. Tradicija joge je dokaj natančna glede tega. Ampak kot rečeno, tudi večina sodobnih učiteljev joge o tem ne ve skoraj nič. Asane se lahko, do določene ravni, učite prek interneta. Notranjih tehnik pa se ne morete, potrebujete dobrega učitelja, ki je šel sam skozi dolgoletne procese in prakse. Ljudem želim pomagati odkrivati celoto samega sebe, 360-stopinjski način videnja in dojemanja življenja. To je edini resničen občutek popolnosti samega sebe in življenja.
 

Če bi vas prosila, da izberite tri različne načine obvladovanja stresa, ki pa imajo na koncu podoben učinek, katere tri bi izbrali in zakaj?

Osnova je zavesten stik s telesom in počasno, čuječno gibanje, ki upošteva osnovne zakonitosti zdrave uporabe hrbtenice in celotnega telesa. V to skupino spada tudi odprta drža telesa, ki vključuje optimalen (ne prevelik, ne premajhen) mišični tonus. Tako je to eden izmed načinov prizemljitve, ki je nujno potrebna, kadar je naš um preveč aktiven in nemiren.
Nato bi izbral delo z dihom. Naš vsakdanji dih naj bo čuječen in lahkoten. Ljudem pogosto predlagam, da naj bodo vsako uro svojega budnega življenja vsaj minuto pozorni na dolžino in tudi kakovost vdiha in izdiha. Seveda v smiselnem kontekstu aktivnosti, ki jih opravljamo v danem trenutku.



Normalno je, da bo dihanje hitrejše in bolj plitvo, če smo fizično ali mentalno-čustveno zelo aktivni ali nemirni. Sam sem se učil z najboljšimi svetovnimi učitelji tehnik pranajame (usmerjanje osebne energije z različnimi tehnikami dihanja). Dodatno sta mi pomagala študij in praksa metode biofeedback v Ameriki. Tam so zelo pragmatično usmerjeni v uporabo te metode za zmanjševanje stresnega odziva in veliko se dela prav z usmerjanjem diha. Znanstveniki s tega področja so prišli do enakih odkritij, kot to uči joga že dva tisoč let: podaljševanje izdiha je ključno za sprostitev. Zato je izdih, v kontekstu celostne sprostitve, še pomembnejši kot sama funkcija vdiha.

In na koncu redno izvajanje različnih sprostilnih tehnik (kot je npr. Jacobsonova tehnika »napni-sprosti«), tehnik vizualizacije, biofeedbacka ter posamezniku prilagojene prakse meditacije. To je izvajanje tehnike na formalen način, najbolje sede, pri čemer želimo vzpostaviti večjo umirjenost in jasnost uma.
 

Kaj je pri obvladovanju stresa najbolj pomembno – verjetno se moramo tega naučiti?

Vsi obvladujemo stres. To je instiktivna potreba vsakega izmed nas. To delamo na dva načina. Obstaja navidezno prijetna in lažja pot. To je večinoma nezdrav način. Sprostitev z alkoholom, drogami ter celo paleto odvisnosti in kompulzivnega vedenja, ki ga lahko razvijemo. Obstaja druga pot, ki jo modreci (npr. stari duhovni tekst, Upanišade) imenujejo dobra pot. Je pomemben del osebnostne in tudi duhovne rasti. To je zdrav in zrel način soočanja s stresorji, življenjem in seboj. Če želimo res (od)rasti, se želimo osredotočati na to.



Prvo je zavedanje. Ali se sploh zavedam, kdaj (in tudi zakaj) sem v stresu? Kakšen je moj individualni stresni odziv? Na ravni telesa, diha in tudi na ravni mojega psihološkega življenja? Na katere stresorje se odzovem najbolj burno, ali se sploh zavedam, kateri so moji sprožilci stresa?

Drugo je osebni program dnevne obnovitve energijskih zalog telesa in uma. Seveda sem sodi zdrav življenjski slog, s katerim poskrbimo za zdravo prehrano, primerno gibanje in počitek. Vendar ne samo to. Veliko ljudi je danes pozorno na izboljšanje telesnega zdravja, z različnimi vadbami. Kaj pa mentalno zdravje? Jaz ljudem ponujam dodatno podporo s skrbno izbranimi programi tehnik joge in somatskih vaj. Ti nas dnevno očistijo telesnih in psiholoških toksinov. Normalno nam je, da se vsak dan oprhamo, kako pa »očistimo« svoj živčni in energijski sistem? Ta fiziološki sistem, skupaj s hormonskim, prvi preide v neravnovesje zaradi stresa. Kratkotrajen stres (z izjemo ekstremne oblike, ki je travma) ni problematičen. Kronični stres je tisti, ki nam povzroča največ težav in lahko vodi v bolezni.

Bolj ko poznamo samega sebe, lažje bomo šli stoično, pogumno in ne preveč stresno skozi življenjske izzive in frustracije. Težave so neizogiben del našega življenja. Ni treba, da gledamo na stres samo negativno, saj je, v pravšnji meri, nujno potreben za osebno rast in pozitivne spremembe. Najbolj pomembno je, da si ne dopustimo, da nas kronični stres začne najedati, tako telesno kot psihološko. Zato moramo prav vsak dan poskrbeti za telesno in psihološko obnovitev. In ključno je dovolj dolgo in globoko spanje ponoči.
Vse več ljudi ima tudi v Sloveniji težave z nespečnostjo. In to je šolski primer simptoma prevelike vzburjenosti simpatičnega živčnega sistema in hiperaktivnega uma! Ta je kot nekakšen gremlin v nas, ki nam ne pusti, da bi se resnično sprostili, počivali in zato tudi spali.
 

Čeprav se je življenje poleti dodobra umirilo, nas jesen, še bolj pa zima spet spravljata v negotovost, ki je že sama po sebi lahko za koga stresna. Kako naj ljudje ostanejo mirni, kako naj krepijo neko notranjo moč, ki jim bo zagotavljala mirno, a še vedno odgovorno življenje?

Ne smemo si dopustiti, da smo preveč odvisni od zunanjih okoliščin. Seveda je to lažje reči kot dejansko živeti, vendar je vseeno mogoče. Bistveno je, da nam je notranje jasno, kaj lahko spremenimo v svojem življenju. Tu potrebujemo osebni trud in delovanje. Prav tako pa nam mora biti jasno, česa ne moremo spremeniti. Tu življenje pričakuje od nas bolj pasiven pristop prepustitve. Moder in resnično zdrav človek zna ločiti med enim in drugim. Včasih je zelo tanka meja, zato se vsi učimo na lastnih napakah, ki nam pomagajo osebnostno rasti.

Notranjo moč krepimo z rednim stikom s samim seboj in tudi tistim, ki nas presega. Kljub vsemu stresu je življenje vedno lepo, čudovito. Če so naši predniki lahko to našli v času hujših stresov, kot je vojna, mislim, da bi morali vsi delovati v smeri večje odpornosti na stres, ki bi nam pomagal, da bi se usmerjali tudi v pozitivne plati.
Pisanje dnevnika hvaležnosti, uživanje v drobnih stvareh življenja, dobri osebni odnosi ter dnevna skrb za vzpostavljanje in ohranjanje našega psihofizičnega ravnovesja so naši osebni varuhi.
 

O dobri funkciji dihanja

 

Verjetno nas že časi sami po sebi nagovarjajo k temu, da se podučimo o možnostih obvladovanja stresa, si kakšno izberemo in jo tudi vadimo. Je to pred letošnjo jesenjo in zimo še bolj pomembno, nam neka dnevna ali tedenska praksa lahko prinese tudi notranji mir?

Smiselno je več pozornosti usmerjati na dobro funkcijo dihanja. Odprto držo telesa, zlasti prsni koš, saj to spodbuja žlezo timus in posredno imunski sistem. Dobra drža telesa omogoča tudi bolj optimalno lego trebušne prepone in samega pljučnega tkiva, kar seveda spodbuja bolj optimalno dihanje. To ugodno vpliva na imunski sistem, v jogi dodatno uporabljamo tudi položaje zaklonov, ki spodbujajo dihanje. Sam sem razvil specifične gibalne sekvence in prilagojene statične položaje, ki spodbujajo funkcijo dihanja v stranskem in zadnjem delu telesa.
Ni pomembno samo gibanje, ampak kaj od gibanja uporabljamo vsak dan in kako.



Dihalne in energijske tehnike ter praksa meditacije in stik z naravo, vse to nam prinese notranji mir. Ne pozabimo tudi na psihološki vidik. Življenje v skladu s svojimi vrednotami, v jogi gremo še globlje, saj poudarjamo, da mora biti naše življenje v skladu z našo »sva dharmo« (sanskrtski izraz za osebno življenjsko nalogo). To je recept za notranji mir!
Namreč, v svoji klinični praksi sem delal s kar nekaj ljudi, ki so dokaj dobro skrbeli za svoje zdravje, pa bili vseeno zelo nemirni in napeti. Velikokrat me sprašujejo, zakaj je tako. Sem zdrav, materialno uspešen, ampak nekaj manjka. Lahko smo telesno bolni, pa imamo notranji mir in obratno.
 

Kaj je po vašem mnenju najbolj pomembno za to, da smo mirni, zadovoljni in tudi optimistični? Kako vi to dosegate?

Vsak dan gojiti stik s samim seboj. Ne toliko z egom, ki je površinski del naše osebnosti, ampak z globljim delom nas samih. Tam so vsa stanja, potenciali in odlike, ki jih pogosto, nevede, iščemo okrog sebe.
Kadar smo zataknjeni v kronični stres, se odtujimo od tega dela nas samih. Da sem bolj miren in sočasno aktiven, z vajami iz joge in somatike vsak dan poskrbim za reorganizacijo mišičnega tonusa in tako zmanjšam negativne posledice stresa. Vsak dan izvajam tudi dihalne vaje in krajšo meditacijo. To je moj recept. Ne nujno primeren za vsakogar, ampak meni pomaga.