Sto obrazov stresa

Kakor smo že spoznali, je stres odgovor na dogajanje v naši notranjosti ali okolici. Kako nekaj doživimo, je odvisno od naših genov, naučenih sposobnosti in seveda od situacije same.



Evolucijsko se je stresni odziv razvil, da smo lahko preživeli vse nevarnosti, ki so nam grozile. Vtkan je v naše življenje vse od spočetja do konca življenja. Naši možgani zaznavajo dogajanje, ga ocenijo kot negativno, nevtralno ali pozitivno in sprožijo polavtomatski odgovor.

V prazgodovini nam je omogočil, da se je telo pripravilo na boj ali beg pred plenilcem ali drugo grožnjo. V današnjem času pa ta odziv pogosto ni več primeren. Razbijanje srca, potenje, tresoč glas in drugo nam najpogosteje pač niso v pomoč pri izpitu na fakulteti ali razgovoru za službo.

Dolgoročni negativni stres se vplete globoko v naše življenje in nam začne škodovati na telesnem, duševnem in socialnem področju. Ključno je, da se naučimo prepoznati, kako se pri nas kažejo prvi znaki, saj so v zgodnjem obdobju ukrepi bistveno preprostejši in uspešnejši.
 

Živčevje, hormoni in imunski sistem

Pri odzivu na stres sodelujejo trije organski sistemi: živčevje, hormoni in imunski sistem. Najhitrejši je odziv živčevja. Vzdraženje simpatika sprosti adrenalin iz sredice nadledvične žleze. Ta je odgovoren za večino simptomov, ki jih povezujemo s stresom, kot so povišanje krvnega tlaka, povišan pulz, hitrejše dihanje, napetost v mišicah in stopnjevanje pozornosti. Telo se pripravlja na akcijo. Počasnejša sta hormonski odziv in odziv imunskega sistema. Iz skorje nadledvične žleze se sprostijo glukokortikoidi, predvsem kortizol, ki pospeši presnovo v telesu in uravnava vnetno aktivnost, ki jo povečujejo citokini, sproščeni iz imunskih celic.

Celoten odgovor na dogajanje je uravnavan v zapletenih povratnih zankah, tako da en odziv zavira drugega in obratno. V preteklosti smo s tako reakcijo stres večinoma premagali ali pa je stresor izginil. Telo se je počasi umirilo in se vrnilo v prejšnje stanje. Če stresor ne izgine, ostanemo v pripravljenosti na boj in beg, mišice ostanejo napete in telo se vse bolj izčrpava. Nastane izgorelost, ki je značilnost posameznikov v blagem kroničnem stresu, ki jim zmanjkuje časa za lastno regeneracijo in počitek. Ko pride telo do te stopnje, je okrevanje počasno in zahtevno.



Potrebna je temeljita sprememba v življenjskem slogu, pogosto z velikimi spremembami v poklicnem in osebnem življenju. Zato je še toliko pomembnejše, da znamo pri sebi prepoznati simptome in znake negativnega stresa ter uvedemo manjše spremembe, ki lahko bistveno vplivajo na ohranjanje ravnotežja zdravja.
 

Negativni stres se pokaže v različnih oblikah

Na stresne dogodke se ljudje odzovemo z burnimi čustvi. Če je dogodek pozitiven, so čustva prav tako pozitivna, na primer veselje in pričakovanje. Če pa so dogodki negativni, se pojavijo negativna čustva in prevladujejo negativni občutki, kot so žalost, tesnoba, jeza in strah. Če so ti občutki tako intenzivni, da človeka ohromijo ali mu drugače škodujejo, govorimo o negativnem stresu.



Simptomi stresa se pojavijo v nekaj minutah in trajajo nekaj ur ali dni, potem pa človek običajno spet najde ravnovesje, sprejme položaj ali ga razreši in se postopoma čustveno umiri. Če traja negativni stres dlje kot tri tedne, lahko nastanejo bolezni, kot so prilagoditvena motnja, depresija in anksioznost. Nismo pa ljudje enaki. Negativni stres se pri vsakem kaže drugače. Pri nekaterih so v ospredju telesni simptomi, pri drugih čustveni, pri tretjih vedenjski. Pomembno je, da se jih naučimo prepoznati, saj je to prvi korak, da začnemo razmišljati o spremembah.

Stresna situacija povzroči v nas misli, ki jim pravimo avtomatske misli. Teh se pogosto ne zavedamo. Veliko pogosteje občutimo samo čustva, ki jih avtomatske misli sprožajo in nas obremenjujejo. Veliko ljudi pa tudi čustva težko prepoznava. Zaznavajo samo telesne znake, na primer pospešen utrip, bolečine v trebuhu ali hrbtu, slabo počutje in druge. Spet drugi prepoznavajo predvsem težave s pojavom določenih vedenj, kot so slabšanje zbranosti, jokavost, nespečnost, opuščanje socialnih stikov in podobno.

Tisti, ki avtomatske misli in čustva težko prepoznavajo, tudi zelo težko povežejo svoje težave z določenim dogodkom oziroma situacijo in so trdno prepričani, da je vzrok njihovih težav kakšna telesna bolezen. Značilen primer je kronična ali ponavljajoča se bolečina v križu. Večina kronične bolečine ne zmore povezati s stresom, čeprav dokazi pravijo, da je približno v 70 odstotkih vzrok stres. Tako se tudi sklene krog. Telesni občutki, socialno umikanje in drugi simptomi sprožijo nove avtomatske misli, na primer »nekaj je hudo narobe z mano«, kar povzroči nova negativna čustva, nove telesne simptome in nova nefunkcionalna vedenja.
 

Naučimo se poslušati svoje misli, občutke in telo

Da prekinemo vztrajanje težav, se moramo naučiti prepoznavati vzročno-posledične povezave med tistim, kar se nam dogaja, in našimi mislimi, čustvi, telesnimi pojavi in vedenjem. Šele ko si prisluhnemo, lahko prepoznamo izvor svojih težav, kar je prvi korak do rešitve. To pa nikakor ni preprosto. Stres ima namreč sto obrazov.


***
dr. Žiga Hladnik, specialist družinske medicine