Telovadnica upanja

Brad Stulberg zase pravi, da raziskuje, piše, poučuje in govori o zdravju, dobrem počutju in nastopanju, bolje, dosežkih. Piše za spletno stran Outside, je kolumnist in pisatelj.

Pred kratkim se je v kolumni spraševal, če lahko lokalni in preprosti  fitnesi dobrodelne organizacije YMCA rešijo svet. Njegov zapis je po njegovem skromen poskus, ki bi naj pomagal lokalnim skupnostim na bolje.
 

Kaj je YMCA?

 
V Sloveniji YMCA morda kdo pozna po super disco hitu skupine Village People iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Seveda je imela pesem podton, ki ga sprva v disco pesmi nismo spoznali, slavil je klubsko druženje mladih fantov, kar se  je razkrilo v naših krajih  šele kasneje; a to ni pomembno.

YMCA, ki se včasih regionalno imenuje Y, je svetovna organizacija s sedežem v Ženevi, v Švici, z več kot 64 milijoni člani, ki so združeni  v 120 nacionalnih združenj. Ustanovljena je bila 6. junija 1844 v Londonu, njen oče je sir George Williams, najprej kot krščansko združenje za mlade moške z namenom udejanjanja krščanskih načel v praksi.

Kako?
Pozor:  z razvojem zdravega "telesa, uma in duha".

Osnova gibanje je bilo  t.i. »mišično krščanstvo«, nekakšno neuradno   filozofsko gibanje, ki je nastalo v Angliji sredi 19. stoletja, za katerega je značilna vera v dolžnost domoljubja, disciplino, požrtvovalnost, moškost ter moralne in fizične lepote atletizma.
Sodobna YMCA ima tudi fitnes klube, kjer ne gre toliko za krščansko doktrino kot pa za navduševati mlade in njihove družine za telovadbo in zdrav način življenja. In prav o tem piše Brad Stulberg.

Nikogar ne bi smelo presenetiti, piše, ker so Združene države Amerike, kot tudi ves svet,  vse bolj polarizirane. Razkorak se še poslabšuje zaradi »mehurčkov« , v katerih živimo, se pravi zaradi tega, ker se odločimo osamiti se, in internet nam olajša druženje s podobno mislečimi. Seveda se ob tem ne gibamo.  Posledica tega je, da smo  še bolj zakoreninjeni v svoje poglede in da je vse manj verjetno je, da bomo sodelovali z drugimi kako drugače kot po spletu, iz na videz udobne osame.


 

Telovadnica za vse in vsega

 
Avtor ponuja zelo preprosto rešitev: ljudje naj bi  telovadili v lokalni telovadnici. A ne v nekem prestižnem objektu, ki je bolj podoben prestižnemu podeželskemu klubu kot pa prostoru za vadbo, niti ne nekje, kjer so vsi enako oblečeni in se vsi enako obnašajo, niti ne tam, kjer  obisk ene vadbe stane 35 dolarjev in zagotovo tudi ne tam, kjer se potite pred zaslonom, ko vrtite pod seboj stacionarno kolo, vredno 2500 dolarjev.

Ne, govori o telovadnici, ki so v ameriških skupnostih že od nekdaj, tam, kjer je vadba zelo poceni in ki privlači ljudi vseh vrst. To so urejene telovadnic z dobro opremo.

Zanj je tak prostor lokalna organizacija YMCA v Oaklandu v Kaliforniji.
Priznava, da so v bližini  telovadnice, ki imajo lepšo opremo, slačilnice in morda še bolj zanimive vadbe. Toda nobena druga telovadnica  ne ponuja  takšne skupnosti, raznolikosti in priložnosti za sobivanje in druženje z ljudmi, s katerimi običajno ne bi sodeloval.



V zgornjem nadstropju, kjer trenira moč, je poleg človek  s tetovažami po celem telesu in v mrtvem dvigu opravi vajo s 500 kilogrami. To počne  poleg drobnih 80-letnih žensk, ki se mučijo s tri- kilogramskimi  utežmi. Ko vadi opazi, da ga imajo na očeh homoseksualci, trans spolne osebe, po postavi veliki in majni,  belci in temnopolti. V drugem nadstropju vadbe  privlačijo člane skupnosti vseh oblik, velikosti in sposobnosti, vključno s slepimi in tistimi, ki jim manjkajo udi. Košarkarsko igrišče po navadi brenči med dvoboji ad hoc izbranih ekip, ki so sestavljene iz belih, črnih, indijanskih in azijskih ljudi, in ; za nekatere se zdi, da so le nekaj centimetrov oddaljeni v ligi NBA, drugi pa se zdijo, kot bi se  prvič srečali z žogo. V spodnjem nadstropju je prostor za jogo, v katerem za razliko od vseh drugih studiev joge, ki jih je avtor kdaj koli obiskal, vidite vse vrste teles - ne samo vitke ljudi, bele, stare  od 20 do 40 let.

In potem so tu še otroci, ki tekajo naokoli povsod. V velemestnih telovadnicah to le redko vidiš.
Vsi se spoštujejo drug do drugega. Vsi se ujemajo.


 

Radost gibanja

 
Stanfordska psihologinja Kelly McGonigal v svoji prihodnji knjigi Radost gibanja: Kako nam vadba pomaga najti srečo, upanje, povezanost in pogum, piše o raziskavah, ki kažejo, da nas ukvarjanje s telesno dejavnostjo povezuje  z drugimi ljudmi. Nekaj ​​tega, razlaga McGonigalova, je biološko početje, gre za sproščanje občutljivih nevrokemičnih snovi, kot so endorfini in oksitocin. Toda enako močno je človeško početje, da za  svoje telo trdo delaš, in ko vidiš, da to počnejo tudi drugi. "Kot da je naša biologija naravnana na prepoznavanje in odzivanje na skupno človečnost, človeškost" piše gospa McGonigal.

Ko se trudite za uspeh  v prisotnosti drugih, ki počnejo isto, se z njimi povežete na telesni, nekako materialni  ravni.
Res je, piše avtor, da bi lahko nekatere njegove izkušnje bile povezane z Oaklandom kot celoto, saj je to  izjemno raznoliko mesto. Vendar je obiskal tudi druge telovadnice in nobena od njih ni videti podobna YMCA - vsem manjka tistega širokega razpona starosti, rase, spola in sposobnosti.

Obiskoval je, pravi, tudi YMCA v drugih zveznih državah, nazadnje v Michiganu in Severni Karolini, in ugotovil je, da so imeli povsod zelo podobno vzdušje, vibracijo. Prišel je do spoznanja, da vse, kar izgubi, če ne gre v višje ali hiper specializirano telovadnico, zagotovo nadomešča YMCA, saj mu daje veliko širši občutek skupnosti in mi omogoča interakcijo z ljudmi - v resničnem življenju – kar bi se drugje sicer ne zgodilo.

Ali to, vse našteto, rešuje vse svetovne težave? Seveda ne.
»Mislim pa,«  pravi Brad Stulberg, »da je to majhen korak v pravo smer.«
 
  
Pripravil Primož Kališnik