Samopodoba je naša predstava o tem, kaj smo

Na posnetku se gospa precej debelušne postave na trgu sleče do spodnjega perila, predse postavi tablo z napisom, zaveže si oči z ruto in v rokah drži alkoholne flomastre. Napis na tabli pravi nekako takole: »Tu stojim za vse, ki imajo težave s samopodobo, tako, kot jih imam jaz, vsa telesa so pomembna.« Gospa prosi vse, ki se počutijo tako kot ona, naj narišejo srce na njeno telo.

Ob pogumnem dejanju, ki bi lahko sprožilo ogromno zasmehovanja, je dobila čudovit odziv: poleg polno src, narisanih na njeno telo, pospremljenih s komentarji, tudi objeme naključnih mimoidočih, številne pohvalne besede ... Ni dvomiti, da je domov odšla vsaj z dobrim občutkom o sebi, morda pa tudi z nekoliko boljšo samopodobo.

 

Trije sklopi samopodobe

Samopodoba je zelo splošno povedano skupek mnenj, ki jih imamo o sebi, deli se na tri velike podskupine: telesno samopodobo, v kateri so zajeta mnenja o našem telesu: ali je lepo, usklajeno s standardi in pričakovanji; o naših telesnih zmogljivostih: ali smo močni, hitri, eksplozivni, vzdržljivi, gibčni ... Drugi segment je akademska samopodoba, ki združuje mnenja o naši šolski uspešnosti, pozneje poklicni uspešnosti, o naši inteligentnosti, zmožnostih pomnjenja, lahko je tudi »predmetno specifična« – nekdo lahko ima visoko samopodobo za matematiko, a zelo nizko za slovenščino.

Tretji veliki sklop samopodobe pa je socialna samopodoba, v tej pa združujemo mnenja o naših odnosih z bližnjimi, torej z družino in prijatelji, o odnosih do avtoritet ali pa do naših podrejenih, do sosedov ... Ker imamo o sebi lahko zelo različna mnenja glede na posamezna področja, so ti trije sklopi samopodobe pri različnih ljudeh lahko zelo različno močno izraženi.

V idealnem primeru bodo vse tri samopodobe podobno izražene, pa tudi vse dovolj visoko. Kompenziranje v smislu »če imam zelo dobro mnenje o svojem telesu, si pa lahko privoščim obupne odnose z ljudmi« se ne obnese, te primanjkljaje še kako čutimo in nas večinoma precej zmotijo.





Samopodoba se razvija vse življenje, še posebej intenzivne spremembe se dogajajo v otroštvu in skozi adolescenco, saj takrat doživljamo največ novih izkušenj, takrat najbolj intenzivno poteka vsa socializacija in takrat se morda tudi najpogosteje ukvarjamo s tem, kaj o nas mislijo drugi, ali so bila naša dejanja, čustvovanje in razmišljanje primerni, zaželeni ... Skozi razvijanje samopodobe bo tako neposredno okolje imelo izjemen vpliv in zato se je smiselno vprašati, kaj otrokom in odraščajočim ljudem sporoča okolje.

Naše okolje nam govori, naj bomo pridni, naj bomo pametni, velikokrat nam pove tudi, naj bomo lepi, naj bomo videti takšni, kot nam kažejo slike ljudi, ki jih vidimo v medijih, na filmih, fotografijah ... In lepi največkrat pomeni precej vitki, če ne morda že suhi. Starši in izobraževalne ustanove poudarjajo pomen uspešnosti v šoli in s tem skrbijo za razvijanje akademske samopodobe.



Telesna samopodoba pa je precej odvisna od izpostavljenosti medijem, in kadar se posameznikova telesna podoba ne ujema s tem, kar je prikazano kot »lepo«, je hitro prenizka. Na žalost pa nižja telesna samopodoba pogosto pripelje do tega, da se začnejo otroci umikati iz družbe, saj jim je nerodno, ker niso videti takšni, kot se od njih »pričakuje« oziroma kot jim mediji kažejo, naj bi bili videti – zaradi tega pa lahko trpi tudi njihova socialna samopodoba.

Da okolje močno vpliva na dojemanje tega, kaj velja za lepo, vidimo že iz zgodovine, ko so bile na primer v srednjem veku po mnenju množic najlepše precej okrogle gospe, saj je bil to znak zdravja, dobre prehranjenosti in tudi rodnosti, danes pa za lepo velja telesno dobro pripravljeno – čeprav je vprašljivo, ali nismo tu že davno prestopili meje med telesno dobro pripravljenim in podhranjenim.

Pri otrocih jo z vidika zagotavljanja dobre telesne samopodobe dobro odnesejo tisti, ki se aktivno ukvarjajo s športom (kar pri otrocih največkrat pomeni, da se s športom ukvarjajo tekmovalno), saj jim obvladovanje lastnega telesa, opazovanje svojih telesnih zmožnosti in tudi telesni videz športnika zagotavljajo, da si zgradijo dobre temelje za telesno samopodobo.

 

Kdo zase naredi več?

V odraslosti se samopodoba večinoma spreminja počasneje, kar lahko pomeni, da je posameznik, ki je v otroštvu in adolescenci razvil nizko telesno samopodobo, s takšno nizko samopodobo šel tudi skozi preostanek življenja, tudi tukaj pa lahko močno pripomore ravno ukvarjanje z rekreacijo. Z redno vadbo in skrbjo za svoje telo bomo lahko zmožnosti in videz telesa ne le vzdrževali, ampak tudi izboljševali ...



Pri tem pa je pomembno upoštevati en dejavnik. Kot odrasli je prav, da se zavedamo, da lepota ni le »ene sorte«, ampak da imamo vsak svoje telo, ki je vsako posebej lahko lepo. Ni lepo le tisto, kar vidimo v medijih – zato je prav, da se ukvarjamo predvsem s primerjavo s samimi seboj. Če lahko ta mesec zmoremo več, kot smo pretekli mesec, potem imamo dober razlog, da izboljšamo telesno samopodobo. In če naslednji teden zmoremo še malce več, spet lahko dvignemo telesno samopodobo ...

Če pa se ne primerjamo le s samimi seboj, lahko hitro pademo v past in si ogledujemo, kaj nam kažejo mediji. In mnogi naredijo to, da če že ne morejo biti takšni kot fotomodeli glede na telo, pač izberejo neko drugo različico tega in se vsaj oblečejo kot fotomodeli. Marsikdo dobi občutek, da so športni klubi in centri za fitnes skoraj modna revija – kar mrgoli ljudi, oblečenih v najnovejše modele majic, hlačk, superg ...

Zato bi končala z retoričnim vprašanjem, kdo zase naredi več: tisti, ki pride na vadbo v kakšnih starih pajkicah ali pa v stari trenirki ter se posveti svojim občutkom in napredku svojega telesa in zmogljivostim tega čudovitega stroja, ali tisti(a), ki na vadbo pride v najnovejših pajkicah znanega izdelovalca in si večino časa le ogleduje, kdo vse je že ugotovil, da je »lep(a)«?

izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih.