Priprava za vzpon na Mont Blanc

Mont Blanc je kot najvišja gora Evrope prav gotovo eden izmed najbolj zaželenih gorniških ciljev stare celine. S svojo višino, ledenimi vesinami, muhastim vremenom ter lepoto predstavlja lep in hkrati precej zahteven cilj tudi za izkušenega gornika ali alpinista.
 
Vsekakor je dobro, da se na vzpon dobro pripravimo, tako fizično kot psihično pa tudi logistično, saj je to eden najbolj obljudenih vrhov in gneči se ob lepem vremenu ter dobrih razmerah praktično ne moremo izogniti.

Ob načrtovanju takšnega vzpona se je potrebno najprej vprašati, ali smo dovolj kondicijsko pripravljeni ter ali imamo ustrezna znanja za varno gibanje v ledeniškem svetu in obvladamo osnove orientacije v takšnem svetu, saj nam jo lahko na prostranih pobočjih pod bivakom Vallot kaj hitro zagode megla, veter zabriše sledi in od marsikoga lahko slišimo zgodbe o nenačrtovanih bivakih in podobnih dogodiščinah, ki pa se na srečo v večini primerov dobro končajo.
 
Pa pojdimo od začetka. Kondicijska priprava je osnova, da sploh lahko začnemo načrtovati takšno turo. Če imamo zgoraj našteta znanja in izkušnje, se lahko na takšno turo odpravimo z enako ali bolj izkušenimi prijatelji, vsekakor pa odsvetujem vzpon s »kvazi vodniki«, saj tudi ko gremo k zdravniku, si želimo strokovno usposobljene osebe, ki nam bodo znale pomagati v težavah in nam strokovno svetovati. Enako je pri zahtevnih gorskih turah, varnost gosta je na prvem mestu in le strokovno usposobljen in licenciran gorski vodnik bo znal poskrbeti za varnost udeležencev na turi.
 
Torej fizično smo dobro pripravljeni, nimamo ustreznih gorniško-alpinističnih znanj, imamo pa veliko dobre volje ter željo po vzponu. V takšnem primeru je najem gorskega vodnika najboljša izbira. Le-ta vam bo pomagal z nasveti glede nadaljnje fizične priprave na vzpon, svetoval glede nakupa in uporabe opreme ter organiziral vso logistično podporo vzponu kot so rezervacije koč, nakup vozovnic za vlak in podobno. Seveda pa bo na sami turi skrbel za to, da boste lahko brezskrbno hodili in plezali, uživali v razgledih ter v polnosti doživljali turo.
 
Ker je Mont Blanc za evropske razmere že precej visoka gora in večina ljudi živi precej nižje, je potrebna aklimatizacija, torej privajanje na višino, da bo sam vzpon potekal gladko, brez nepotrebnih glavobolov, slabosti, ali celo višinske bolezni. Nekateri na višino občutljivi ljudje imajo težave že na višini okoli 3000 metrov, večini nevajenih pa se težave z višino začnejo nekje okoli 4000 metrov. Aklimatizacijo običajno izvedemo z vzponom na enega izmed vrhov višine okoli 4000 metrov, na primer Grossglockner, Grossvenediger, Gran Paradiso. Če gremo na turo iz Slovenije, se povzpnemo na Gran Paradiso, se s tem vzponom privadimo na višino, nato nadaljujemo pot do Chamonixa, si vzamemo kakšen dan za počitek in ogled znamenitosti, potem pa nadaljujemo z vzponom na »Belo goro«, kot se v prevodu imenuje najvišja gora Evrope.
 
Sam vzpon se ponavadi izvede v dveh do treh dneh. Prvi dan se v vlakcem zjutraj odpeljemo do izhodišča Nid d'Aigle (Orlovo gnezdo) na višini 2372 mnv. Od tu se v 4 do 6 urah povzpemo do koče Guter na višini 3835mnv in naslednji dan zgodaj zjutraj nadaljujemo vzpon proti vrhu mimo bivaka Vallot (4362mnv), ki ga dosežemo po 6 do 8 urah hoje. V lepem vremenu so nam kot na dlani celotne Alpe in velik del Evrope in tukaj je primeren trenutek, da si vzamete trenutek zase in občudujete dih jemajoči razgled. Seveda ne sme manjkati obvezno fotografiranje na vrhu in dandanes tudi klic svojim ljubljenim preko mobilnega telefona.

Če nam je sestop nazaj vse do doline predolg ( ujeti moramo zadnji vlak, ki odpelje ob 17. uri), še enkrat prenočimo v koči Tete Rouse na višini 3167 metrov, kjer lahko sproščeno spijemo pivo in nazdravimo lepemu vzponu ter še enemu dodanemu kamenčku v mozaiku čudovitih gorniških doživetij.