Najvišji vrh Avstrije Grossglockner (3798m), ki leži v delu Alp, ki se imenujejo Visoke ture. Iz vrha je čudovit razgled na večji del Avstrije, ob lepem vremenu pa se vidi vse do slovenskega Triglava, seveda tudi obratno. Gora ima tudi velik slovenski pridih, saj je drugi pristop na goro, ki ji slovensko rečemo Veliki Klek opravil vizionar modernega alpinizma 19. stoletja Valentin Stanič. 28. julij 1800 je še isti dan kot prvopristopnika Sepp in Martin Klotz ter Martin Reicher, pristopil sam na vrh ter mu izmeril višino.
Vrh je zaradi razmeroma težkega dostopa omogočen le izkušenim gornikom veščim gibanju po ledenikih znanju plezanja in oz. tudi manj izkušenim ob spremstvu gorskega vodnika. Pod Velikim Klekom se nahaja tudi eden največjih evropskih ledenikov Pasterze. Najbolj obljuden je pristop iz južne smeri Kalsa, težji iz severne, najbolj fascinanten pa po južnem grebenu Studlgrat.
Razvidno je torej, da gre za visoko goro, za težji dostop, za ledeniški svet, torej za zahtevno ledeniško turo.
Ker v Sloveniji nimamo na razpolago take ture, se je potrebno za vzpon na Veliki Klek zagotovo dobro pripraviti. Že to, da smo se odločili za omenjeni vzpon je prvi korak, ko smo si zadali cilj.
Ker gre za višino, kjer je zrak že redkejši sledijo tudi višinske priprave.
Ker gre za dolgo in naporno turo, je potrebno pristopiti tudi k zvišanju splošne in specifične kondicije.
Ker je tura tudi na ledeniškem terenu, je potrebno osvojiti znanje gibanja v ledeniškem svetu (ledeniška navezava in reševanja iz ledeniških razpok) poleg tega da že obvladamo hojo z derezami cepinom. Če ne zaupate svojemu znanju, je priporočljivo najeti gorskega vodnika z mednarodno licenco, ki je usposobljen za komercialno vodenje v takem svetu.
Napišemo pripravo na vzpon:
- organizacijski načrt,
- kondicijski načrt,
- načrt poti in ture,
Priprava na vzpon se začne že kakšno leto oz. zimo pred omenjenim vzponom. V primeru, da se odločimo brez predhodnih izkušenj je zadeva kar zelo otežena in je res priporočljivo, da se o vzponu pomenite z gorskim vodnikom, kakšne so možnosti varnega in uspešnega vzpona.
Priprava na vzpon se začne že kakšno leto oz. zimo pred omenjenim vzponom. FOTO: Grega Kofler
Torej predpriprava se prične že veliko prej. Točno kdaj, je težko opredeliti, ker je odvisno od posameznika, kolikokrat in v katerem letnem času je opravljal bolj zahtevne vzpone.
Glede na to, da gre za ledeniško turo ter turo v zimskih razmerah je hoja v derezah in s cepinom ter na višini nad 2000m, pomembna.
Zagotovila, kako se nam bo telo obnašalo nad 3000m ni, je pa zagotovo dobro, da pijemo že prej dovolj tekočine, da smo za vzpon spočiti, da smo naspani in da opravimo predhodno aklimatizacijo.
Če smo se odločili za vzpon julija, avgusta ali septembra, ko so ugodni pogoji za vzpon, je potem potrebno zimo vzeti resno in stopnjevati vzpone. FOTO: Grega Kofler
Če smo se odločili za vzpon julija, avgusta ali septembra, ko so ugodni pogoji za vzpon, je potem potrebno zimo vzeti resno in stopnjevati vzpone. V poštev ne pridejo samo sprehodi in pohodi v dolinah in lažjih poteh ampak vedno bolj zahtevni vzponi (npr: Špik, Stenar, Jalovec, Prisank…) Če niste sigurni vase je zelo pomembno, da se obrnete na prave ljudi. Prijatelje, za katere veste, da so podkovani z znanjem in izkušnjami gibanja v zimskem visokogorju, če le teh nimate pa poiščite gorskega vodnika. Vsekakor se ne priporača, da na hitro izberete zimskega gorniškega prijatelja iz katerega od socialnih omrežij, saj tam tudi veliko takih, ki se izdajajo za zimske gorniške heroje, ob vprašljivem znanju zimskih gorniških vsebin.
Poleg telefona je potrebno imeti s sabo tudi napolnjen zunanji polnilec. FOTO: Grega Kofler
Držimo se organizacijskega načrta in datuma odhoda, ki smo ga postavili ne prestavljamo. Samo v primeru res slabe vremenske napovedi prestavimo za krajši čas. In zaradi tega datuma stopnjujemo našo kondicijo.
Opraviti moramo tudi rezervacijo nastanitve v koči, kjer bomo prespali, se pozanimati glede prehrane in pogoje, ki jih ima koča.
Nekaj dni pred odhodom, napišemo tudi seznam potrebne opreme in pri pakiranju sledimo temu seznamu. V primeru, da greste z gorskim vodnikom, vam bo seznam potrebne opreme poslal že dovolj zgodaj, da si boste določene tehnične stvari lahko zagotovili. Prav tako sledite seznamu hrane. Če boste pretiravali, bo nahrbtnik prehitro pretežak, kar vas bo pri vzponu zagotovo oviralo.
FOTO: Grega Kofler
V nahrbtniku naj bodo poleg osebne opreme in tehnične vedno še: zemljevid področja, kompas ali gps naprava, prva pomoč, bivak vreča, astrofolija, nožek, vžigalnik, mali sladki prigrizki, sončna krema, očala in čelna svetilka
Verjetno ni potrebno omenjati, da moramo imeti že uhojene zimske gorniške čevlje, kamor se namesti polavtomatske ali avtomatske dereze. Klasične dereze odsvetujemo.
Poleg telefona je potrebno imeti s sabo tudi napolnjen zunanji polnilec.
Prav tako si pogledamo smer vzpona, si naredimo miselni načrt vzpona, časovnico. Si izpišemo pomembne telefonske številke, pregledamo zavarovanja za primer gorskega reševanja v tujini in pogoje vstopa v Avstrijo.
Vse to preverimo še dva dni pred odhodom, v slučaju, da bo potrebno še karkoli dodati ali spremeniti.
In še enkrat glede na to, da se odpravljate na zahtevno turo in če niste sigurni vaše znanje, lahko na spletni strani Združenja gorskih vodnikov, najdete vodnike, ki opravljajo vzpone na to prelepo goro.
FOTO: Grega Kofler
***
Grega Kofler, gorski vodnik z IFMGA licenco
Komentarji