Prepoštena in prekrhka, da bi jo zaupali državi

Tisti, ki se s športno rekreacijo ukvarjajo poklicno ali pa kot ljubiteljski organizatorji takšnega življenja, pravijo, da se je rekreacija v zadnjih treh letih zelo spremenila in da so nekdaj zelo množične prireditve precej manj obiskane.

Te spremembe ne gre razumeti kot nekaj slabega, ampak kot dokaz, da je rekreacija živa; samo žive stvari se lahko spreminjajo, mrtve pač ne.

Nekoč, davno, smo v Delovi hiši imeli športni klub Novice Extreme. Brez Delove hiše ne bi zaživel, živel in preživel, in če bi ne bilo tako, bi imela Slovenija verjetno kakšno športno odličje manj, govorim o olimpijskih in o tistih s svetovnih prvenstev. Nekateri športniki so bili člani tega kluba, drugi, ki smo jih podirali medijsko in jim pomagali iskati pokrovitelje in službe, so bili pridruženi.

Upam, da se ne motim, a kot se spomnim, smo nekoč na poletne olimpijske igre poslali osem članov našega kluba, in to v različnih športih. Bogsivedi, ali je bil ali je še kje kakšen tak klub – po mojem ga bi ne bilo lahko najti. Vsaj takega, ki je živel tudi v časopisu, ne.

Tisti klub je imel za bleščavo uspehov športnikov še četico ljubiteljskih navdušencev, ki so skrbeli za najboljše – in, kar se je pokazalo kot najpomembnejše za prihodnost, ki so bili sposobni pripraviti tudi po dvajset rekreativnih prireditev na leto.

Postavili smo slovenski tekaški pokal. Bi verjeli, da je na nekatere tekme prišlo le dvajset ljudi in dolgo nismo presegli številke 60, 80?

Ko smo v Sežani iz nič s kraškimi prijatelji in z lokalnim zavodom za šport postavili 1. mali kraški maraton, se je nabralo 700 ljudi. Ko smo na prošnjo organizatorjev prevzeli malo ugasli Juriš na Vršič, se je v Kranjski Gori naenkrat gnetlo precej več kot tisoč ljudi.

Ko smo postavili prvi ženski dobrodelni tek pri nas, je bil Tivoli poln. Saj je bil k sreči tudi kasneje, a bolj zaradi darilnih vrečk. Rekreaciji smo vdihnili nekaj več energije in življenja in zato je takrat tako zrasla. Bolje, eksplodirala je.

Po dvajsetih in nekaj letih se je svet spremenil in z njim tudi športne navade ljudi. Mislim, da na bolje. Pred dvajsetimi leti je bilo rekreativcev malo in prihajali so vedno novi, in ko se jih je nabralo zelo veliko, se je to videlo tudi na prireditvah – in danes je stvar še veliko, veliko boljša.

Danes se rekreira neprimeroma več ljudi, le da tega ne želijo več početi na prireditvah, ampak zase. Čeprav je država v zadnjih dveh desetletjih za rekreacijo naredila, če malo pretiravamo na gor, skoraj nič, bi morala biti vesela, da se danes giba tako veliko Slovencev.

Če bi se v rekreacijo vpletala država in bi le-ta ne slonela na ramenih tisočev entuziastov, bi bilo veliko slabše. Rekreacija je namreč ena redkih dobrin, ki jih politiki v zadnjih dvajsetih letih ni uspelo uničiti, pokvariti ali skregati.

Športna rekreacija je veliko preveč pomembna za ljudi, da bi jo prepustili diletantom. Ti lahko vodijo državo, rekreacije ne. Zdaj se je treba vrniti v Sežano, v nedeljo je bil 20. mali kraški maraton. Tekačev je bilo tam že veliko več kot tokrat, ko jih je teklo 1300 – najvišja številka je bila 3000. Je pa v Sežani na otroških tekih pravkar teklo kar 600 najmlajših.

In to je znak, da je seme, ki smo ga posadili skupaj pred desetletji, postalo avtohtona kraška vrsta. Dokaz, da se športna rekreacija pri nas nenehno obnavlja, da je ne more več ocariniti nobena politična ali ekonomska opcija, podobno kot velja za Ljubljanski maraton, ki je preprosto last tekačev – in če bi to kdo poskušal spremeniti, maratona, kot ga poznamo, ne bo več.

No, ne gre se slepiti, da bi si ga kdo zdaj, ko je tako dobro postavljen, ne želel polastiti. In si prav po slovensko predstavljati, da bodo tisti, ki so pa ohranili takega, kot je, zdaj volontersko delali zanje. Bebcev, ki tako mislijo, nikoli ne zmanjka.

V Sežani so Kraševci začeli iz nič in najbolj prisrčno med velikimi tekaškimi prireditvami ohranili, čeprav so jo plačali sami in čeprav se jim je nekoč v skoraj istem času na pomlad pod nos usedel Istrski maraton, ki so mu Sežanci kljub temu skoraj malo naivno pomagali pri prvih korakih.

Nekoč trpek okus je davno pozabljen, zdaj imamo na Primorskem dve prekrasni tekaški prireditvi. Istrska je postala skoraj prestižna, kraška je ostala najbolj prisrčen tek v državi. To nista dva, ampak en obraz rekreativnega teka v Sloveniji, morda so Primorci rešili ves slovenski rekreativni tek, ki ne sliši na ime Ljubljanski maraton.

Primorska je vstala, tudi tekaško, in bogu hvala, da se je to zgodilo. Zgodilo se je zaradi zanesenjakov v Sežani, Kopru, Izoli, Ankaranu in Piranu in zaradi prostovoljcev, in država ni imela kaj dosti poleg.

Pojavila se je z I feel Slovenija na Ironmanu v Kopru. Tekmovanja iz triatlonske serije Ironman so ne le vrhunski športni, še veliko bolj so izjemen poslovni dogodek. Po treh letih je Ironman izginil. Škoda, a le za športno sijajen del.

Sežana je bila na vrsti dvajsetkrat, Istrski maraton osemkrat. Ob tistem I feel Slovenija (čutim Slovenijo) bi lahko zapisal I Feel Stupid (počutim se neumno). Če bi ljudje poznali širše ozadje tega dogajanja, bi težko verjeli – no, pustimo si čas, sedimo ob reko in počakajmo, da sama mimo nas prinese truplo, ki si je v Kopru in po svetu nabasalo žepe. Mislim, da bo prihod trupla odjeknil tudi po Evropi, padalo pa bo zagotovo tudi po nedolžnih.

Konec tedna bo v Ljubljani in po delu domovine že 41. maraton Franja. Izpeljalo ga je in bo na tisoče prostovoljcev. Franja ni le praznik kolesarstva. Je inkubator, v katerem je nastal globalno najuspešnejši in najprepoznavnejši slovenski športni izdelek.

Tadej Pogačar. Najboljši kolesar na svetu. Dvakrat prvi na dirki po Franciji. Ja, in ko gledaš njega in ko veš, da mu je lahko uspelo tudi zaradi prispevka prostovoljcev na Franji, takrat je lepo čutiti, da si Slovenec.

Klub Novice Extreme so pred kar nekaj leti namenoma uničili ljudje, ki so nekoč skoraj potopili Delo. Ni jim uspelo, naše Delo živi, se celo pomlajuje, svoj delež daje tudi rekreaciji. Kar je še en dokaz, da dobre stvari ostanejo. In da je rekreacija še kako živa, samo drugačna je. Prepoštena in prekrhka, da bi jo zaupali državi.