Kaj bi naredil, če bi bil še enkrat otrok?

Zdravje je osnovna potreba življenja. Zdravje bi moralo biti normalno stanje celote, bolezen pa izjema. Bolezen nastane kadar je kompleksnost delovanja celote nižja od zahtev okolja, iz česar sledi, da bolezen ne more biti osnovno življenjsko stanje, saj se takrat življenje sploh ne bi moglo razviti.

Najprej je bil vdih: kako zdaj diha Jani Brajkovič

Pri svojem delu pa ugotavljam, da je stanje večine ljudi ravno nasprotno in da je večino v bolezen privedlo samouničevanje z dobrimi nameni. Podlago zanj so razvili že v zgodnjem otroštvu.

Takoj ko se pri otroku pojavita razum in zanimanje za okolico in prvi znaki prebujanja zavesti začne zavest odobravati vse, kar delajo drugi. Otrok največkrat zrcali in izraža nezavedna čustva staršev, ker le-ta edina razume, saj so neverbalna in najbolj telesno občutna.

Starše to vznemirja in moti, pri njih sproža pretirane odzive, pogojene z njihovo izkušnjo v otroštvu in mladosti. Ta odnos je kot vloga ogledala v pravljici Sneguljčica. Otrok kaže vedenje in notranje stanje staršev kot ogledalo in ko staršem ni všeč, kar vidijo v ogledalu želijo, spremeniti ogledalo, namesto,da bi spremenili sebe.

Otrok tako dobi informacijo, da izražanje takih čustev ni primerno, zato enako kot starša začne ravnati sam. Čustva potlači ali pa spreminja, saj se tako izogne sramu in krivdi. To pa ogrozi čustveno zmožnost in zrelost in vodi v stanja, ko oseba ne bo znala učinkovito obvladovati in izražati svojih čustev, želja in potreb ter konstruktivno reševati problemov.

Razvije občutek nemoči, saj ne zmore urediti tistega, kar bi kot odrasli morali znati učinkovito urediti. Priučena nemoč vodi v psihološka stanja, ko oseba ni zmožna oditi ali se umakniti iz stresnih situacij, ko ima za to priložnost. Ustvari samo destruktivno vedenje.

Ljudje se pogosto znajdemo v situacijah priučene nemoči. Človek se zatakne v odnosu, ki temelji na zlorabi, v službi ki jo postavlja v preveč stresna stanja, ali v način življenja, ki ji ne omogoča dejanske svobode.

Tak razvoj še pospeši pomanjkanje časa in integriranosti staršev, ki ne znajo upoštevati telesnih senzacij pri odnosu do otroka in ne zmorejo zrelo odreagirati na določeno otrokovo čustvo. Predvsem zaradi lastne senzorno motorne amnezije, ki jim onemogoča primerno čutenje sebe in drugih na neverbalni ravni s katero primarno komunicirajo z otrokom v prvih letih njegovega življenja.

Skozi nos – pravilno dihanje kolesarja

Odreagirajo nerealno, otrokovo izražanje jih moti, kar otrok vedno jasneje zaznava in se poizkuša temu prilagoditi. Za čustvo je značilno, da bolj ko je močno, bolj ustavlja čas, saj zahteva pozornost in odziv, za katerega pa starši v nimajo ne časa, običajno pa tudi premalo čustvene zrelosti. In ker je izražanje močnega čustva telesno, je otrok potisnjen v razgradnjo povezanosti in vsetelesnega izražanja skozi senzorno motorično amnezijo, saj s tem onemogoči močno izražanje čustev - tako, da se prilagodi okolju.

Okolje predvsem zaradi pomanjkanja časa močnih čustev ne tolerira in se nanje ne more primerno odzvati. S tem otrok izgublja možnost za čustveno zorenje in kompetentnost v odrasli dobi. Čustva razvija in v njih izražanje razvije do ravni svoje matere.

Nad to raven gre lahko samo z zavestno, a s tem hkrati ustvarja vse večje neravnovesje znotraj sebe, saj spremembam zavesti redko sledi tudi sprememba telesne povezanosti. Tako ostajata telesna in čustvena zrelost neusklajeni in z leti vedno bolj ločeni.

Nujnost čustvene kompetentnosti

Ross Buck je 1993 definiral čustveno zrelost kot najpomembnejši pogoj za samonadzor in sposobnost primerne uporabe principa realnosti. Čustvena zrelost (kompetentnost) je zmožnost, da se ustrezno in zadovoljivo spoprimemo s svojimi lastnimi občutji in željami. Razvijati moramo čustveno kompetentnost, da bi lahko primerno prenesli stres in bili sposobni vplivati na okolico.

Otrok bi to homeostazo moral razviti skozi posnemanje odnosov med odraslimi. Običajno pa ni tako in stanje še poslabša velika razlika v načinu življenja, ki so ga živeli starši v obdobju otrokovega otroštva, in načina življenja, ko ta otrok odraste. Nič več se namreč ne more opreti na vzorce, ki jih je bil prevzel.

S tem se razkorak med zavestnim in podzavestnim povečuje, sposobnost doseganja primerne čustvene kompetence pa zmanjšuje. Kar se potem kaže v nezmožnosti urejanja odnosov, ta nered pa potem predamo svojim otrokom.

Razkorak med zavestnim in podzavestnim pa ne more obstajati brez energije, ki je potrebna za vzdrževanje ločenosti. Podobno kot mora meja biti varovana, da ima smisel in opravlja svojo funkcijo. Ločenost v osebi povzroča dvig porabe energije za delovanje, saj mora v sebi vzdrževati nepotrebno in nenaravno razdelitev znotraj sebe. To pa dviguje notranji občutek napetosti in tesnobe, ki jo mora na tak ali drugačen način urediti.

Išias, naš zvesti spremljevalec

Tak povišan pritisk vpliva na delovanje zavesti in osebo vodi v odločitve in odnose, ki kratkoročno uredijo pretirano napetost, a dolgoročno vodijo v preusmerjanje viškov energije v gibanje in izražanje, ki ne zmanjšuje notranje razdeljenosti in nepovezanosti.

Telo dojema kot vir težav in šibek člen celote, kar pogosto vodi v nespoštljiv in zaničevalen odnos do njega in napačno razumevanje telesne bolečine z nenehno potrebo po premagovanju »sebe«.

V sebi čuti to, kar mu je v otroštvu zlezlo pod kožo in ga definiralo, hkrati pa mu je sodobna družba omogočila, da živi zelo drugače od svojih staršev, če le ima voljo in dovolj močan ego, da dovolj dolgo premaguje tisti del samega sebe, kjer je v mišicah in fasciji ujeta preteklosti, in tisti naš del, ki nas ovira pri doseganju vsega, kar nam je danes omogočeno.

Stalna rast

Hkrati pa živimo v času ko je večanje porabe in stalna rast nuja in primarna zahteva družbe. Ta logika je nenaravna in škodljiva ter uničuje integriteto posameznika. Nenaravna je, ker nič v naravi ne raste samo, pač pa deluje skozi ciklično valovanje in ima svoj ritem pulsiranja.

Logika stalne rasti je zasnovana na zahtevah, ki jih otrok spoznava skozi opazovanje svojih staršev in šolanje. Ti zapovedujejo:

- človek mora delovati po svojih najboljših močeh

- doseči mora svoj genetski potencial

- z dovolj volje in znanja je vse mogoče

- bolečina nam jemlje čas in nas ustavlja, kar pa omejuje rast, zato je bolečino potrebno zanikati, ali pa ji dati drugačen pomen

Te zahteve okolice in ega ne dovoljujejo miru, saj osebo silijo v stalno tekmovanje in premagovanje samega sebe – telesa in duha. To je škodljiv pristop predvsem zato, ker se od prenapetih staršev prenaša na majhne otroke, še preden so ti sploh imeli priložnost užiti brezskrbnost, spoznati, da so to, kar so, svobodna in nedolžna bitja, ki se lahko igrajo po mili volji v zaščiti staršev in doma. V bistvu so telesa nas staršev napeta, kot da so v stanju stalne vojne.

Niso samo želje mladih tiste, ki pripravijo tla za njihovo kasnejšo ločenost ega od telesa, temveč pričakovanja in zahteve staršev do svojih otrok. Od otrok pričakujemo, da hitro zrasejo, zgodaj postanejo neodvisni, se hitro učijo, so razumni in sodelujoči kot odrasli, čeprav so še vedno le otroci.

Telo dojema kot vir težav in šibek člen celote, kar pogosto vodi v nespoštljiv in zaničevalen odnos do njega in napačno razumevanje telesne bolečine z nenehno potrebo po premagovanju »sebe«. FOTO: Jure Eržen/Delo

Od njih pričakujemo, da zvečer zaspijo brez našega toplega in sočutnega objema, ne pomislimo, da jih je verjetno strah teme. Tudi odrasli zvečer nismo umirjeni, še doma nas spremljajo službene zahteve in eksistenčni pritiski. Od otrok pričakujemo priznavanje starševskih pravic, medtem ko se on zaveda le svojih potreb.

Zahtevamo, da se otrok prilagaja pogojem življenja odraslih, ki se vse bolj razlikujejo od otrokovih naravnim zakonom prilagojenih stanj.

Zahteve odraslih do otroka se povečujejo z odraščanjem: v šoli naj da vse od sebe, kot odličnjak naj postane prepoznaven, odličen naj bi bil tudi pri obšolskih dejavnostih. Njegov mlad um je prezgodaj izpostavljen svetu in njegovim krizam. Vozi se z starši v avtu in posluša radio, gleda televizijo, prisoten je pri pogovoru odraslih preko interneta pa lahko dostopa do vsebin ki jih telesno še ne more razumeti in dojemati.

Že v zgodnjem otroštvu ima nenadzorovan dostop do spleta in vse pogosteje lasten pameten telefon. Pogosto je bolj v podporo odraslim kot odrasli njemu. Od njega pričakujemo, da bo zaradi vsega, kar mu nudimo, vrhunski športnik ali uspešen poslovnež. Pri rosnih letih pokaže odraslost, ki nas preseneti, včasih celo zrelost, ki nas navduši.

A to le prikriva izgubo povezanosti in samozavedanja katerega zanikamo da bi lahko izpolnjevali nerealne zahteve okolice in nezmožnost učinkovitega izražanja usmerimo proti sebi. Nauči se, da je bolj zaželeno jezo izraziti skozi učenje, delo ali šport, in nauči se da bolečino, ki jo telo proizvaja zaradi neprimerne uporabe življenjske energije zanika ali poveličuje.

To pa ustvari osnovo za samouničevanje z dobrimi nameni in nezmožnosti urediti odnose okoli njega. Ker se boji ali ne zna čustva uporabljati konstruktivno za dvig urejenosti in ravnovesja z okoljem razvije destruktiven odnos do sebe.

Skozi delo, šport, kemične in nekemične odvisnosti nekaj časa omogočajo nižanje previsoke notranje napetosti in s tem iluzijo da imajo vse pod nadzorom. Dokler jih telo ne »preseneti z kroničnimi stanji za katera običajno ni primerne medicinske ali razumske razlage.

Kaj puščamo otrokom?

Nenamensko porabljena energija vedno vodi v nered in slabšanje delovanja sistema, ne glede na to ali govorimo o proračunu države ali družine, neustrezno usmerjene energije čustev, ki smo jih adaptirali (na primer jezo v jok ali smeh) ali pa preusmerili v tek, kolesarjenje ali pohodništvo z vrnitvijo v dom, kjer se ne razumemo, prenašamo ali ne znamo neskladja konstruktivno in zrelo urediti.

Ta stanja je korona še posebej razgalila. Samouničenje z dobrimi nameni, ki ga tako prenašamo in predajamo svojim otrokom je isto kot državni dolg ali uničeno okolje.

***

Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnje