Prehrana rekretivca: Sladkor ali maščobe v treh zgodbah

Zgodba 1 o vrhunskem športniku

Vrhunski športnik se odpravi na svoj vsakdanji trening tudi v vročini, mrazu, dežju, torej še takrat, ko večina ostane doma in preloži telesno aktivnost na čas, ki je bolj prijazen za zdravje. Ker ve, da bodo na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih odločale malenkosti. Ker bi rad bil še bolj vrhunski, se odloči, da bo med vadbo, pri kateri mu srčni utrip poleti tudi do okoli 200 udarcev na minuto, pil samo vodo (ali cedevito, ki ima vitamine), po skoraj enournem garanju pa si privošči košček temne čokolade in seveda beljakovine za regeneracijo. To mu svetuje tudi trener. In neke tabletke za odpornost, kaj je v njih, ne razume, a v trgovini so mu rekli, da to uživajo vsi najboljši. Podobno ravnajo tudi najbolj vneti rekreativni športniki. Ti se po vadbi vrnejo k svojim delovnim obveznostim.
 

Zgodba 2 o rekreativni tekačici

Navdušena rekreativna tekačica srednjih let. Odločila se je za zdrav življenski slog, zato teče in se zdravo prehranjuje. Nobenih sladkorjev, nobenih maščob, samo naravno hrano in naravne prehranske dodatke, ki so boljši kakor navadna hrana. Vsaj tako pravijo. Pa veliko sadja in zelenjave, zdrave smutije, skoraj vso hrano nakopuje v bio-eko trgovini. Obožuje tudi superživila.


 

Zgodba 3 o rekreativcu

Rekreativni športnik si po nekaj letih redne vadbe za zdravje nabere kar nekaj kondicije, brez težav je sposoben preteči maraton. Zaželi si stopničko više, dober izid na kakšnem mednarodnem maratonu, in potem bo ta dosežek okronal na ljubljanskem maratonu, ko bo najhitrejši na vasi. Ker ve, da je za športni uspeh pomembna tudi hrana, začne prebirati vse, ker mu pride pod roke, o prehrani uspešnih vzdržljivostnih športnikov. Internet je poln zgodb. Nekoliko je sicer zmeden, ker ne znajde dobro med tistimi, ki zagovarjajo nizkohidratno dieto in visok vnos beljakovin (ali maščob), in drugimi, ki poudarjajo, da je najboljša hrana za vse brezglutenska. Tiste diete proti kandidi ne razume čisto dobro, dozdeva se mu, da bi ta bila bolj za ženske.

Ko je vprašal zdravnico, mu je priporočila, da naj se v osnovi drži priporočil za uravnoteženo prehrano, ki podpira zdravje, torej naj uživa kakovostne prehranske vire, tako da pokrije svoje dnevne potrebe po posameznih hranilih (sladkorjih ali ogljikovih hidratih, maščobah in beljakovinah). Pazi naj, da bo užival čim manj predelane hrane, da si bo osvežil spomin, naj si pogleda koncept prehranskega krožnika. Pomembno je, da ob vadbi poveča energijski in beljakovinski vnos, glede na tip vadbe. Res je, da tudi zdravnik nekaj teče, a on je hitrejši, zato verjetno njegov nasvet ne drži. Nasvet zdravnika je tudi preveč enostaven. Potrebuje nekaj čudežnega in zato se po posvetu s svojim športnim tovarišem odloči, da bo povečal prehranski vnos maščob. Pravijo, da tudi nasičene maščobe ne škodijo zdravju, in ravno mastna hrana se mu zdi neznansko dobra.

 

Nadaljevanje

Nadaljevanje je vsakdanja zdravstvena praksa, ki jo srečujemo pri številnih športnikih. Rekreativnih in vrhunskih. Ko odštejemo rezultatsko neuspešnost, se srečamo s pravim problemom, ki se imenuje načeto zdravje.
Športnik iz zgodbe 1 je zbolel. Najprej prehlad, ki pa je kar trajal. Na prehlad se je naselil še kašelj in končno je pristal na antibiotiku zaradi pljučnice. Kljub tabletkam za odpornost. Že površen pogled na njegove krvne izvide je prikazal, da je s svojo prehrano, v kateri se je izogibal sladkorjem, dobesedno podhranil svoj imunski sistem. Imunske celice so odvisne od glukoze in ne morejo delovati samo na vitamin C in podobne imunostimulanse. Meritev sestave telesa je prikazala še slab vadbeni odziv na intenzivne treninge, slabo so jo odnesle tudi mišice.




Športnik pa se je naučil, da za njega ne veljajo enaka osnovna prehranska navodila kakor za splošno odraslo populacijo, ki je le zmerno aktivna, regeneracija le s temno čokolado, ki vsebuje predvsem maščobe in beljakovine, pa je pri športih moči slaba. Vrhunski športnik potrebuje primeren delež sladkorjev glede na obseg in intenzivnost vadbe. Koliko, najlaže ugotovi z analizo prehranskega dnevnika, s katero lahko sestavi primerno prehransko strategijo. In jo nato seveda preveri pri ustreznem strokovnjaku.

Ljubiteljska tekačica iz zgodbe 2 se je s svojo prehransko strategijo utrudila in si nakopala slabo kri z značilnim pomanjkanjem železa. Ultrazvok jeter je pokazal celo začetno zamastitev jeter, meritev sestave telesa pa prenizek delež mišične mase za njeno starost in relativno visok delež maščevja, čeprav je dokaj vitka. Čeprav je bila prepričana, da je iz svoje hrane izločila sladkorje, jih je veliko zaužila s sadjem in v smutijih. Neuravnotežen vnos sladkorjev naj bi pripomogel k razvoju zamaščenih jeter.



Tudi rekreativni tekač iz zgodbe številka 3 je ni najbolje odnesel. Na tekaški poti ga je ustavila zoprna poškodba najprej kolena, potem pa še hrbta. Poškodba kolena se je pojavila po intenzivnem treningu. Ko je nato zaradi bolečin v kolenu tekel nekoliko postrani, ga je začel boleti še hrbet. Zdaj mu je žal. Da vsaj za intenzivne enote vadbe ni uporabil vsaj športne pijače z nekaj sladkorji. Tudi sicer mu je vadba hitrosti povzročala težave, zelo hitro ga je pobiralo. Tako zdaj, čeprav je tudi shujšal, njegov tekaški korak ni veliko hitrejši. Tudi v klanec ne. Ko si je na dolgih tekih hotel pomagati s sladkorji, je dobil še dodatne prebavne težave. Izbral si je pač najslabši trenutek, da jih uvaža v svoje črevo, navajeno na maščobe. Verjetno ga bo na naslednjem maratonu, če ga bo sploh lahko tekel, premagal tudi njegov zdravnik.

 

Sklep

Biti boljši je dobra človeška lastnost. Ob tem, ko si želimo napredovati in biti boljši in predvsem bolj zdravi, pa je dobro, da ne zahajamo v skrajnosti. Vsak med nami je različen, zato si poskušajte prilagoditi splošna strokovna priporočila za prehrano tako, da vam bodo najbolj ustrezala. Predvsem pa na podlegajte skrajnostim. Te v življenju praviloma niso dobre.