Peklilo me je, moral sem ven iz karantene

Volker (57) je doma na Salzburškem, stanuje v Maishofnu, blizu Kapruna in Zell am Seeja. Pravi, da je precej star, a še vedno precej divji v srcu. Zaposlen je v elektrarni pri največjem ponudniku elektrike v Avstriji kot svetovalec za hidrologijo.

Na njegovem FB profilu boste opazili, da že takoj na prvi strani jasno piše, kako v njegovem življenju velja, da ni niti milimeter možnosti, da bi stopil za korak v desno. Zadeve seveda v Avstriji niso take kot pri nas, tudi levo in desno sta nekaj drugi smeri, kot je tu, med nami, in njegovo maksimo najbolje pojasnjuje njegov opis samega sebe; da je pacifist, ateist in v levo in na levo obrnjen človek, ki bi rad bil dober. Ko pravi »sem levičar, ​​ki je na najboljši poti, da postane okoljevarstvenik.«

Je tak, na katerega se lahko zaneseš, skupna druženja in vožnje na Solnograškem, v Istri in na Krasu so ostale v spominu za vedno. Enostavno povedano, je dober človek. Poznam ga že dolgo. Njegov prosti čas je narava, fotografije, ki jih tam ujame, dokazujejo, koliko mu pomeni svoboda v gibanju in svoboda biti v naravi. Turno smučanje, smučarsko pohodništvo in smučanje po celcu so njegova obsesija v belem, a manjša, kot pa gorsko kolesarjenje, kateremu je že zelo dolgo popolnoma predan.

Ne zgolj kot nekdo, ki obrača pedala v ritmu neozdravljivega rekreativca, pač pa tudi kot neumoren organizator gorsko kolesarskih prireditev. Že osem let vodi Bike Infection, enega največjih avstrijskih kolesarskih festivalov; BIKE4FRIEND pa je neprofitna prireditev, s katero so si leta 2016 prizadevali za vključevanje beguncev z urejenim statusom v njihovo novo okolje. Že dolga leta vodi lokalni klub gorskih kolesarjev.

Seveda je tudi na Solnograškem zdaj tako, kot pri nas, življenje se je ustavilo, vse je drugače. Volkerja smo prosili, če lahko za sestre in brate po športnem orožju v Sloveniji strne nekaj misli. In jih je. Tudi zato, ker smo si morda Slovenci in kakšni Avstrijci po značaju bližji, kot se nam zdi.



Takole ja zapisal: »Avstrija ima veliko višjo stopnjo okužbe s korono kot Slovenija, smučišči, kot sta Ischgl ali St. Anton pa veljata za žarišči okužbe, ki se je od tam prenesla v mnoge evropske države. Kot je znano je avstrijska vlada zaradi močno naraščajoče stopnje okužbe že 16. marca potegnila zasilno zavoro in uvedla zaustavitev življenja v državi. In res, naše življenje se je čez noč, iz enega v naslednji dan, močno spremenilo.

V naši družbi, tudi tu, kjer živim, nas učijo, da bodo napredovali samo tisti, ki na vsak način želijo uveljavljati svoje potrebe - sam se bom iz tega fenomena izvzel - spoštovanje in empatija pa veljata, da sta za šibke - spet se moram izvzeti - zato sem na vsak način želel izkazati solidarnost z najbolj ogroženimi in zame je to pomenilo, da je treba vladne smernice upoštevati čim bolj dosledno. Kot predsednik kolesarskega kluba gorskih kolesarjev sem imel in še imam veliko odgovornost do članstva in sem seveda predvsem moral biti dober zgled našim mladim kolesarjem.



Šport na prostem je bil naenkrat tabu – naenkrat smo ga začeli imenovati imenovali domača pisarna, telovadba ali kolesarjenje doma …Razumljivo, vse to sem ponotranjil – a v notranjosti me je vse skupaj tako razjezilo, da nisem mogel več spati. Vse moje misli so bile povezane z novim virusom: kako bo šlo naprej? Ali to, kar se dogaja, pomeni velik korak k nekakšni policijski državi? Je naša demokracija v nevarnosti? Zapiramo svoje meje?

Moral sem nekaj storiti in občutek v trebuhu, tam, kjer me je najbolj peklilo, mi je rekel pojdi ven, v naravo - in sem to tudi storil!
Zaenkrat seveda nobene ture z gorskim kolesom, to je bilo preveč tvegano - saj veste, poškodbe in posledično postelje za intenzivno nego, zaščita, oprema … Ampak pohodništvo in nekaj krogov s cestnim kolesom, to je bilo vse na voljo, in glej, težkih misli ni bilo več - spet sem se počutil bolje!



Živim tudi za avstrijsko razumevanje tovrstne industrije v izrazito turistični regiji, kjer so naravne lepote in danosti velik posel, po svoje je vse to eno samo poslovno območje, vedno je vse glasno in polno ljudi – a zdaj ni več tako. Naenkrat imamo vse najlepše zase lahko tudi domačini. Moj apel, če bi ga komu poslal, denimo vladi, bi se zato glasil: »Pustite ljudem ven - gibanje je pomembno - dajte jim zanje tako neskončno pomembne zelene površine; mi vsi pa smo odgovorni državljani in znamo dobro izkoristiti svojo svobodo in predvsem vse, kar delamo, počnemo preudarno.«

Česa vsega sem se naučil v tem težkem času? Veliko … Narava in podnebje sta verjetno naše najpomembnejše bogastvo!
Podnebni raziskovalci so že v tako kratkem času, kot traja pandemija, zaznali pozitiven vpliv na klimo in na podnebje – in pomembno je začeti tu, pri tem spoznanju, še zdaleč ni prepozno za ukrepanje in vsak od nas lahko k temu prispeva svoj delež!
Zase vem, da bom v prihodnosti še bolj pozoren, svet se ne sme vrteti nekako sam od sebe, tako kot se je prej, in ljudje bomo lahko le vsi skupaj obvladali izzive, ki nas še čakajo. In čakajo nas.