Prvi med travmatologi rekreativcem: Svoboda res nima cene, a potrpite še malo

Priznani zdravnik in kirurg je zagotovo človek široko odprtega duha, navdušujoče razgledan in načitan je, in nadvse ceni vsakršno svobodo, ki naj pritiče človeku. Zagotovo tudi tisto v gibanju. Tudi sam je vsaj malo športnik, najbolj uživa v vožnji z gorskim kolesom, kot pred leti po puščavi v Izraelu, kjer se se je pomeril na posebni dirki travmatologov z vsega sveta.



Čeprav je zagovornik svobode duha in človekovih odločitev, pa nas opozarja, da boja z virusom še ni konec in da športnega življenja, kot smo ga bili navajeni, še ni. Tistim, ki se z omejitvami težko sprijaznijo, pa v premislek namenja misel, da se odpovedujemo delu osebne, tudi gibalne svobode zato, da zaščitimo najbolj ranljivo populacijo, to je stare in kronično bolne ljudi. In da če imamo to pred očmi, je odpoved gibanju zagotovo lažja, pravi.

 

Poškodbe so tisto, na kar se spoznate kot malokdo, saj ste bili tudi šef urgence, za katero ste še vedno kot prvi odgovorni kot predstojnik KO za travmatologijo, ste tudi kirurg – koliko je zdaj na urgenci poškodb, povezanih s športno rekreacijo, v primerjavi s starimi časi pred epidemijo?

Bistveno manj, ljudje se v glavnem držijo navodil in so večinoma doma. Sprehodi pa so zelo varni, tako je videti.

 

Če govorimo poškodbah, česa je največ?

Kakšen motorist se še vedno najde, pa kakšen padec s kolesom, z rolerji.
 

Nekdo, vaš stanovski kolega, ki se ni pridružil nasvetu, da zdaj kolesarimo doma, je dejal, da travmatologi zdaj nimate veliko dela - izrečeno je bilo seveda v šali?

Imamo ga manj, to drži. Vendar še vedno naredimo okoli pet operacij v urgenci in deset v dnevnem programu, to je tako imenovana odložena urgenca. Starejši ljudje si še vedno poškodujejo kolke, nekaj je otroških zlomov, padcev z višine, padcev s kolesom in motorjem in seveda so tu še premestitve najtežjih primerov z drugih bolnic.



 

Tisti vikend, ko sta po televiziji s kolegico pozvala ljudi, naj bodo previdni, da ne bi po nepotrebnem obremenjevali zdravstvenega sistema, ki je bil takrat povsem osredotočen na nov virus, se je zgodilo nekaj neverjetnega: ogromno ljudi je kljub temu, da kolesarjenje ni prepovedano, svoja kolesa pospravilo. Do nadaljnjega. Ali naj ta »do nadaljnjega« po vašem še velja?

Tisti vikend smo imeli dve reanimaciji poškodovanih kolesarjev. Eden je na žalost kasneje umrl. Najtežje poškodbe, kjer je potrebno oživljanje, okupirajo namreč večino ekipe za več ur, vključno z anestezijo in diagnostiko. Poleg tega se vse izvaja v skafandrih, kar je še dodatno neugodno.
Vsekakor naj to do nadaljnjega še velja. Pa ne toliko zaradi nas travmatologov, predvsem zaradi vladnih odlokov, ki zajemajo vse, tudi rekreativne športnike. Zaenkrat smo v boju z epidemijo kar uspešni, zato zdržimo še malo časa.



 

Med »pogajanji« za pogovor ste me malo presenetili, dejali ste, da v resnici cestno kolesarstvo ni med najbolj nevarnimi početji, vsaj kar se travmatologije tiče? Seveda ob upoštevanju da vozimo zdravi in sami, ne v skupini, in po pameti …

To je res, če govorimo o kolesarstvu, je veliko bolj tvegano gorsko kolesarjenje, predvsem spusti. Drugače imate seveda prav: potrebno je vzeti pamet v roke in stvari početi z zrncem soli, kot so včasih rekli.
 

Ljudje pravijo, da pogrešajo svobodo, in da jim prav gibanje po lastni želji tako svobodo tudi zagotavlja. Morda bi bila sopomenka tej svobodi besedna zveza "individualizem za vsako ceno"… vsekakor pa si ljudje želijo ponovno na zrak, tudi obuditi svoja rekreativna početja. Predvsem zaradi ohranjanja zdravja. Kdaj, mislite, da bo pravi čas za to?

Svoboda nima cene, s tem se zelo strinjam. In v vsakdanjem življenju je prav kolo en lep mestni simbol svobode. Ta trenutek se odpovedujemo delu svobode, da zaščitimo najbolj ranljivo populacijo, stare in kronično bolne. Če imamo to pred očmi, je odpoved gotovo lažja. Kdaj pa bo pravi čas, ne vem - sem kirurg, ne infektolog. Zaupam kolegom, ki sprejemajo odločitve, verjemite, tudi njim je zelo težko. Kakor rečeno, zaenkrat nam gre kar dobro in upam, da bo kmalu dobili vsaj delček svobode več.


 

Glede na to, da smo se mnogi rekreativni kolesarji v veliki večini za nekaj časa samoiniciativno umaknili s cest in s tem dokazali, da nam je še kako mar za druge, bi si upal trditi, da bi razumeli tudi razlago t.i. postopnega vračanja na cesto. Se pravi: včasih bi šel na kolo štirikrat, zdaj bom šel dvakrat na teden. Tako se vseeno nekoliko zmanjša možnost nezgod …

To zelo podpiram. Gre za spremembo, za katero se mora vsak odločiti sam. In najbrž se bo stanje vračalo na normalo postopno. Korakec za korakom, brez prehitevanja.
 

Dejali ste, da je škoda, da ljudje časa izolacije niso izkoristili tudi za tudi nešportna početja kot so branje, dograjevanje znanja, raziskovanja, kot jih omogoča splet? Recimo temu za telesno neinvaziven pristop?

Veste, Slovenci poznamo dva načina življenja: vita activa (biti aktiven v vseh smislih), ali vita pasiva (delati čim manj), slednje ima za večino Slovencev negativen prizvok. V resnici pa obstaja še tretja pot, ki jo mora vsak sam odkriti in je lahko zelo zanimiva: vita contemplativa, razmišljujoče življenje. Da se naučimo biti sami, da stvari v sebi pospravimo, da se vprašamo kam in zakaj gremo.
 

Bo čas po epidemiji morda prinesel v nas spoznanje, da je toliko kot za telo treba narediti tudi za dušo in glavo? Je to - nekakšno notranje iskanje umirjenosti, če že ne ravnovesja - prava pot, da se bomo z virusom, ko se vrne, spopadli uspešneje? Namreč, zdi se, da ne bo izginil tako hitro kot je prišel …

To vprašanje je kar pravo nadaljevanje prejšnjega odgovora. Saj veste, ko so pred tisočletji gledali močne in lepe grške atlete, je filozof pripomnil: tudi zdrav duh mora biti v teh zdravih telesih. In ta odmor zdaj, ta lahko prinese prav to zavedanje. Če ga bo, potem je bil pravzaprav odlično izkoriščen. V karanteni bomo trenirali duha, po karanteni pa še telo. Pa saj to je idealno. Tako bogatejši se bomo lažje spopadali tudi z morebitnimi naslednjimi podobnimi krizami.
 

Hvala za vas čas, profesor, in zdravi ostanite.

***
Prof. dr. Matej Cimerman, dr. med.,  je višji svetnik, predstojnik Kliničnega oddelka za travmatologijo UKC Ljubljana