Odgovori na beljakovinska vprašanja

Pogosto dobim vprašanje, katere beljakovine naj uporabim, kupim, jem, ali so boljše te ali one, ali živalske ali ... V pogovoru, po elektronski pošti, celo po telefonu.

Kakšen dan se že skoraj počutim kot »referentka za beljakovine«. A nisem, še manj si tega želim. A vseeno se poskušam postaviti v vlogo tistega, ki sprašuje, in če vprašanja niso preveč bizarna, vsaj na kratko odgovorim. Navsezadnje je tudi terapija z beljakovinami/aminokislinami moj vsakdanji posel.

Predvidevam pa, da je večina nad mojimi odgovori razočarana. Pač niso dobili čudežne tabletke v roke. Še slabše je, kadar na meni tipa teren kakšen prodajalec teh dodatkov.
 

Odgovori na »beljakovinska vprašanja«

Si predstavljate, da na vprašanje, katera obleka je najboljša, nekomu po telefonu odgovorite, da je rdeča obleka z volančki levo zgoraj točno tisto, kar potrebuje. Obleka je kakovostna, ima številko 36 in v vaši omari visi zato, ker vam je všeč. Ne veste pa točnih dimenzij tistega, ki želi nasvet, kaj šele starosti, navad, in mogoče sploh ni ženska. Kaj naj on počne z rdečo obleko?

Odgovor na vprašanja o beljakovinah je še veliko bolj zapleten. Za strokoven nasvet je treba dokaj natančno postaviti diagnozo presnovnih potreb po beljakovinah in/ali aminokislinah tistega, ki to sprašuje. Marsikdo si jo postavi kar sam. Ne glede na znanje o presnovi beljakovin. Za svetovanje pa je potrebno kar veliko znanja, ki zajema tudi medicinske vede in seveda prakse. O učinkih vnosa beljakovin/aminokislin na zdravje in – za športnike – tudi zmogljivost.



Večinoma zahteva tudi znanje medicine. Zato so odgovori po telefonu ali e-pošti samo informativni. Ob znanju, ki ga imamo danes, nam vprašanje o vnosu beljakovin samo nakaže smer, kako naj nekdo uživa beljakovine. Učinke pa lahko dokaj natančno spremljamo z meritvami in laboratorijskimi izvidi. Tem učinkom nato prilagajamo beljakovinski vnos in zgodba gre v tej smeri naprej. Odgovor na usmerjena vprašanja lahko torej dobimo samo skozi proces prehranske obravnave. Da bi to laže razumeli, površno pokukajmo v življenje beljakovin in aminokislin.
 

Mini uvod v vprašanja

Proteini ali beljakovine so sestavljeni iz aminokislin. Kakšna je aminokislinska sestava določenih beljakovinskih virov in kako lahko telo te aminokisline uporabi, je odvisno od veliko dejavnikov. Ko govorimo o kakovosti hrane ali dodatkov, ki vsebujejo beljakovine, nas zanima predvsem, ali bo telo s temi beljakovinami dobilo aminokisline, ki jih potrebuje za svoje delovanje. Nekaj aminokislin mora dobiti s hrano in te imenujemo esencialne aminokisline. Za 8 aminokislin velja, da so »absolutno« esencialne (za vse), nekatere pa so esencialne v določenih življenjskih obdobjih ali določenih stanjih presnove (na primer bolezni, telesna aktivnost).



Na splošno velja, da telo dobro preskrbimo z vsemi esencialnimi aminokislinami, kadar nekdo uživa beljakovinske vire živalskega izvora. Razlog je v tem, da aminokislinska sestava živalskih virov beljakovin vsebuje praktično vse aminokisline, ki jih telo potrebuje, ponavadi te vire (beljak iz jajc, pusto meso, ribe, mleko in mlečne izdelke, zlasti skuto) imenujemo kakovostni viri beljakovin. V to smer nakazuje tudi izraz, da je njihova aminokislinska biološka vrednost visoka. Če povzamem, uživanje živalskih virov aminokislin je enostaven način, da v telo z beljakovinami vnesemo tiste aminokisline, ki jih potrebuje.

Ob tem naj takoj poudarim, da to ne pomeni, da je treba jesti samo meso in podobno. Dobri so tudi nekateri rastlinski viri aminokislin in poznamo kar nekaj rastlin z dobro aminokislinsko sestavo beljakovin, to so soja, stročnice, tudi nekatere žitarice, na primer ajda in kvinoja. Nekdo, ki dobro pozna prehrano, lahko tudi iz rastlinskih virov sestavi vsaj za vsakdanje življenje dokaj dober beljakovinski jedilnik. Za življenje najbolj praktična rešitev pa je verjetno, da oba vira kombiniramo. Tako bo tudi večja možnost, da so ti viri res kakovostni.


 

Še nekaj nujnih beljakovinskih premislekov

Organizem nima na zalogi aminokislin za svoje potrebe. Pridobi si jih z vnosom beljakovin, s katerimi se vnesejo v telo aminokisline, ali pa tako, da razgradi lastne beljakovine in nato aminokisline uporabi tam, kjer jih potrebuje. Na primer za celjenje ran. Pri tem pa razgrajuje mišice, če stradamo.

Beljakovine, ki jih vnašamo s hrano, se v prebavilih v procesu prebave razgradijo v aminokisline. Biološka dostopnost aminokislin iz beljakovinske hrane je tako močno odvisna tudi od zdravja prebavil. Tega se vse premalo zavedamo in pozabljamo, da ni dovolj, da črevo obstaja, ampak mora biti tudi v kondiciji, da obdela hrano. Če ni, če je vneto, shujšano ali drugače prizadeto, potem je velikokrat čas za beljakovinske praške, ker takšno črevo enostavno ni sposobno dovolj obdelati normalne hrane.

Našega organizma same beljakovine (razen če je nekdo alergičen) pravzaprav ne zanimajo veliko, za svoje delovanje potrebuje aminokisline, ki nato vstopajo v presnovne procese. Na pot in učinke aminokislin v telesu vpliva ogromno število dejavnikov in tu se zgodba beljakovinske presnove za nepoznavalce dokončno zaplete. Koliko »prodajalcev« in samooklicanih svetovalcev beljakovinske (pre)hrane pozna procese dinamične regulacije aminokislinskih prenašalcev na celičnih membranah?

Še daleč namreč ne zadostuje, da v telo vnesemo beljakovine/aminokisline, če ne razumemo, kaj vpliva na njihovo uporabo v telesu. Na primer dejavniki, ki vplivajo na vstope aminokislin v celice in njihovo nadaljnjo usodo. Med te dejavnike seveda spadajo številni mediatorji hormonskega sistema, živčni sistem, snovi, ki se sproščajo pri vnetjih, telesnem naporu in tudi bolečinah. Zato moramo poznati zdravstveno stanje posameznika, presnovne spremembe pri določenem tipu napora itn.