Oče Tadeja Pogačarja: Novinarji, združujte, ne ločujte

Stati, obstati... na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma ob izboru športnika leta. V preteklih letih se je na njem zvrstilo mnogo velikih imen slovenskega športa, oder dobiva patino.

Mnogi se vračajo skupaj s svojimi zmagami in porazi, s svojimi tegobami in veseljem, s svojo pozabo in svojo slavo, med njimi tudi letošnji podeljevalci priznanj najboljšim športnikom leta 2021 Tina Maze, Petra Majdič, Alenka Bikar, Raša Sraka, Mateja Pintar Pustovrh, Vid Kavtičnik, Gašper Vidmar, Jasmin Čuturič, Tomaž Vnuk in Mile Ačimovič.

Opravili so pionirsko delo, dokazali so, da tako majhen narod, ki ga je za eno večjo mestno četrt, zmore premagati športne velesile in se postaviti na oder za zmagovalce. Tlakovali so pot, po kateri sedaj hodijo naši sinovi in hčere, ki verjamejo, da so lahko prvi. Ne razmišljajo več, koliko boljši so drugi, ampak razmišljajo, kako jih premagati.

Tadej Pogačar in njegovih 150 kolesarjev

V teh dneh se je v Sloveniji zadrževala francoska televizija France 3. Raziskovali so neverjetne uspehe naših športnikov. Poudaril sem našo majhnost, tisočletja zatiranja, poniževanja, zasužnjevanja, podrejenosti večjim, močnejšim. V teh težkih časih smo ustvarjali mite in legende in upali na boljše čase. S trdim delom in močno voljo smo preživeli, nikoli se nismo uklonili volji močnejšega. V dobi osamosvojitve pa so športniki postali naši Petri Klepci, Martini Krpani, kralji Matjaži. Naši junaki.

Staroste slovenskega športa, hvala vam za vse veselje, ki ste nam ga podarili s svojo srčnostjo, voljo in zmagovalno miselnostjo. Želim vam, da uživate tudi ob predstavah mlajših kolegov, želim vam še veliko zmag ob življenjskih preizkušnjah, saj vem, da vi to zmorete. Športniki leta so postali paraolimpijec Franček Gorazd Tiršek, slovenska moška košarkarska reprezentanca, plezalka Janja Garnbret in kolesar Tadej Pogačar. Tadej se dogodka zaradi objektivnih razlogov ni udeležil in kot njegov oče sem imel čast stati ob boku največjih.

Razmišljam, da ne spadam zraven, saj za slovenski šport nisem naredil veliko. Sem navijač, ne preveč glasen, a srčen, sem pa tudi oče Tadeja, kar mogoče opravičuje mojo prisotnost. Gledal sem odrske luči, kako bolščijo v te iskrive oči izbranih. Gledal sem voditelja, kako spretno vijugata med podeljevalci in nagrajenci, gledal sem starše, ki so nadomestili odsotne nagrajence, kako se potimo in ne vemo, kaj bomo vprašani in kaj lahko rečemo.

Tadej in Primož pred svetovnim prvenstvom 2020. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida 

Ker prihajam iz kolesarske srenje, se me je najbolj dotaknilo vprašanje očetu Primoža Rogliča: »Ali je med družinama Roglič in Pogačar podobno kot med navijači Olimpije in Maribora?« Hvala gospodu Rogliču za korekten odgovor. Osebno spoštujem družine vseh športnikov, saj vem, kaj preživljajo, koliko bojazni, strahu, negotovosti, razočaranja prinese šport v svoji malhi, koliko odrekanja, žalitev, nevoščljivosti, privoščljivosti, stresa. Seveda pa tudi veliko lepega, kot so dobri rezultati, dobri odnosi, prijateljstva. Čestitam vsem staršem, ki podpirajo svoje otroke v tako čudovitem poklicu, kot je šport.

Vsako leto znova se sprašujem, ali sta Primož in Tadej rivala? Ali skupaj ne predstavljata Slovenije na evropskih, svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah? Pomagata si pri skupnih reprezentančnih projektih. Spoštujeta drug drugega, veselita se dobrih rezultatov sotekmovalcev, ekipe. Sta pa pri različnih klubih, delodajalcih, ki imajo svoja pričakovanja.

Skoraj 40 let sem delal v gospodarstvu v dobro podjetja ali lastnika, tistega, ki mi daje tudi plačilo za delo. Si predstavljate, da bi vratar Jan Oblak namerno pustil žogo v gol, ker je na gol streljal rojak Šporar­? Si predstavljate, da bi Pogačar namerno stopil na zavoro, da slučajno ne bi premagal Primoža? Potem to ni več šport, kjer zmaga trenutno najmočnejši ali spretnejši, ampak je to kramarski semenj.

Novinarji, lepo prosim, ne razdvajajte slovenskega življa z bombastičnimi naslovi, kot so: »Glejte, kaj je naredil Roglič Pogačarju«, »Neverjetno, Pogačar je vrgel rokavico Rogliču«, »Očitno se obeta spet dvoboj Pogačar - Roglič!« Ali ni na dirki še 170 ostalih tekmovalcev, ki si želijo zmagati? Tudi njih je treba premagati. Ali ni lepši naslov članka: »Na dirki v boj tudi Primož in Tadej. Upamo na slovenski uspeh« ali »Slovenci favoriti«. In prevečkrat pozabljate še na druge naše vrhunske kolesarje: Luko Mezgeca, Mateja Mohoriča, Jana Tratnika, Jana Polanca, Domna Novaka. Tudi njihovi rezultati so izjemni. Navijajmo tudi za druge in tretje, desete, dvajsete.

V življenju so vedno lepše poroke kot pa ločitve, zato združujte, ne ločujte! Primož, imam te rad. Bil si prvi naš kolesar, ki je dosegel Olimp, goro bogov in prvakov.

Navijači! Navijajmo za Slovenijo, ki je že tako in tako majhna. Če pa jo razdelite na dva pola, je še bistveno manjša. Vsi naši gladiatorji v športu se trudijo po svojih najboljših močeh doseči kar najboljši rezultat, obenem pa vedo, da je za zmago potrebno še nekaj več, kar v danem trenutku imajo ali pa ne. Potrebne je tudi nekaj sreče, ta pa je mnogokrat opoteča. Kritika ni na mestu. Prostor naj bo za navijanje v najboljšem pomenu besede.

Športna prireditev naj bo predvsem pozdrav športu. Vprašanje o špricanju telesne vzgoje spada na obletnico valete ali mature in ni vzpodbuda športnim delavcem, učiteljem telovadbe, ravnateljem šol, še najmanj pa mladim športnikom. Stati na odru Športnika leta je lepo, težko pa je obstati. Ko si na vrhu, se sprašuješ: »Kaj pa zdaj? Kako naprej?« Z vrha gore na vse strani poti vodijo samo navzdol. Lahko uživamo v razgledu še kar nekaj časa, če smo na vrh prišli dovolj zgodaj. Pred večerom pa je treba sestopiti. Upam, da boste spomine z vrha vzeli s seboj in jih čuvali za svojo starost in zanamce. Naj letošnji športniki leta obstanejo na vrhu!

Napaka voditelja na koncu, ko je naju z ženo pospremil z odra z besedami: »To sta bila starša športnika leta Primoža Rogliča,« niti ni tako paradoksalna. Naj bosta Roglič in Pogačar čim bolj eno, športnika, ki predstavljata Slovenijo in narod kot tak, majhen, žilav, vztrajen in zmagovalen. Kdo je športnik leta, ni več pomembno.

Pa še to: akustična Big Foot Mama je bila odlična. Poklon.

                                                                                           ***

Pripis Poletovega uredništva: zapis ni bil naročen, nastal je spontano, ko smo izvedeli zanj, smo mu le ponudili prostor za objavo, saj menimo, da je bilo nujno, da pride med ljubitelje športa in Slovence nasploh.