Nikoli slišali za ciklokros

Mlajši so mogoče samo kdaj slišali, da obstajajo kolesarji, ki s specialkami vozijo čez drn in strn, kar bi pomenilo po terenu, neasfaltiranih cestah, tudi s kolesom na rami. Ciklokros je disciplina, ki združuje gorsko, cestno in kriterijsko dirkanje....no, lahko tudi samo kolesarjenje.

V bivši skupni državi se je vsako zimo dogajalo celo državno prvenstvo v ciklokrosu. Dirkalo se je v glavnem v Sloveniji, v hrvaški Istri in Beogradu. Po osamosvojitvi je ciklokros pri nas izpodrinilo gorsko kolesarstvo in s tem je bila ta verjetno najtežja kolesarska disciplina, v Sloveniji pokopana. Razlogov za pogreb je več, vendar o tem ne bi razpravljali v tem članku, ker je pomembneje sporočiti, da se na tem področju spet nekaj prebuja.

Danes, če boste šli po tistih najbolje založenih prodajalnah koles pri nas boste mogoče v ponudbi opazili tudi kolo, ki je na prvi pogled videti kot prava cestna specialka, vendar boste že na drugi pogled začudeni, da takega kolesa še niste videli. Mogoče boste najprej pomislili, da se je prodajalec pošalil s treking kolesom, na katerega je namesto ravnega krmila privijačil krivega, tistega kakršnega poznamo na pravih dirkalnih cestnih kolesih. Specialka za ciklokros se od navadnega cestnega dirkalca loči predvsem po  pnevmatikah, ki so skoraj enako grobega profila, vendar ne tako širokega kot na gorskih kolesih. Kolo je namenjeno za  vožnjo po terenu, kjer so blato, pesek, trava, nujna podlaga za užitke, ki jih kolo ponuja.

V razvitih kolesarskih državah po Evropi in v nekih predelih ZDA, se še vedno organizirajo tekme, kot so razne pokalne ali državna prvenstva. Po tej plati Slovenija ne spada med razvite in napredne, kolesarske dežele. Vsako leto se v januarju ali februarju tekmuje tudi na svetovnem prvenstvu, vendar ciklokros še ni olimpijska disciplina. Po svetu je tekem še vedno največ pozno jeseni, čez zimo in zgodaj spomladi saj je ta disciplina na začetku oziroma v preteklosti služila cestnim kolesarjem predvsem za zimsko pripravo oziroma kot kondicijski trening.

Tekmuje se na krožni progi. Krog je ponavadi dolg med dvema in tremi kilometri, vmes pa so naravne in nenaravne ovire. Obvezno je, da je vsaj ena četrtina proge neprevozna s kolesom zato morajo tekmovalci teči ob kolesu ali ga nositi. Spretnost teh kolesarjev je zares neverjetna. Dovolj je samo vedeti, da morajo kolesarji pri najvišjih hitrostih skočiti s kolesa in potem na polno teči s kolesom na rami.Na progi so ovire, ki jih morajo tekmovalci premagati, da bi lahko prevozili celo progo. Čas tekme je ponavadi med tridesetimi minutami in eno uro vožnje plus en krog. Če boste spraševali slovenske kolesarje, ki so imeli priložnost tekmovati v ciklokrosu ali ga samo prakticirali kot trening, vam bodo vsi po vrsti povedali, da gre za izjemno tehnično in fizično zahtevno kolesarsko disciplino, ki je bila tudi odličen trening za cestno kolesarjenje, saj se izpopolnjuje sama tehnika vožnje, stik s specialko se tako vzdržuje skozi celo leto in jasno dodatno krepi celo telo... 

Sama ideja o ciklokrosu se je porodila mlademu francoskemu vojaku, ki je moral svojega generala na konju spremljati s kolesom. Seveda je konj lažje premagoval neravne terene kot pa Daniel Gousseau, vendar je zato leta 1900 prišel na idejo, ki jo je kmalu tudi dobro unovčil. Rodil se je ciklokros. Gousseau je zaradi tega odkritja leta kasneje postal celo generalni sekretar francoske kolesarske zveze. Leta 1902 pa je bilo že prvo državno prvenstvo, šele leta 1950 pa prvo svetovno prvenstvo.
 

Kaj ciklokros kolo ponuja rekreativnemu kolesarju?
 

Vožnja s takim kolesom je prav poseben užitek. V uredništvu Polet smo se najprej spomnili, da bi bilo to kolo idealno za tiste, ki tekmujejo na triatlonu jeklenih. In vendar je to kolo, ki je namenjeno kolesarjem, ki jim gorsko kolesarstvo ni všeč in se vseeno radi vozijo tam kjer ni samo asfalt. S takim kolesom boste lahko kombinirali skoraj, da vse vrste kolesarskih cest in poti. Ni ga terena, ki ga s takim kolesom ne bi premagali. No, gorskokolesarski svet se ne šteje! Tam, kjer pa res ne gre več na sedežu pa boste lahko sestopili in zaradi izredne lahkosti ciklokros kolesa, ga boste lahko nesli na rami. In to res lahko nesli.

Zato, če boste kje v gozdu ali pod vrhom kakega hriba srečali kolesarja, ki bo pešačil ali tekel s kolesom na rami ne pomislite najprej, da je zašel ali da se mu je pokvarilo kolo, to je človek, ki je vzljubil ciklokros. Kolo je povsem dobro vozno tudi po asfaltu (če si nismo pač omislili zelo grobe pnevmatike) zato je še toliko bolj priljubljeno. Zato ker je namenjeno terenskim vožnjam je tudi veliko udobnejše od cestnih specialk. S takim kolesom je vsaka skrb na slabših cestah odvečna. Pravzaprav jih boste še iskali in z njim odkrili, vam še neznane kolesarske užitke.