Najhitrejša hoja

Tekmovanje v hoji v olimpijskem slogu je del olimpijskih iger od leta 1906. Gre za resen distančni šport z 20-kilometrskimi razdaljami za moške in ženske in 50-kilometrsko hojo za moške. Tekmovalci hodijo tako hitro, da se rekreativci kar težko merijo z njimi, tudi če tečejo.



Govorimo o časih 37 minut na 10 km, 1h 16min na 20 in 2h 51min na 40 kilometrov. Za tekmovalno hitro hojo je zapovedana posebna tehnika, ki je na tekmovanjih obvezna, sicer sledi diskvalifikacija. Ena noga mora biti vedno v stiku s podlago, sprednja noga pa stegnjena, ne pokrčena v kolenu. Tekmovalci uporabljajo gibanje rok, da povečajo svojo hitrost. Posledica take tehnike je gibanje v bokih.

A o tem bomo pisali prihodnjič, ko se bomo posvetili prav tekmovalni hitri hoji in se seznanili z razmišljanjem, kako dobra je hitra hoja za poškodovane športnike in kdaj je lahko nadomestilo za tek. O tem bo pisal Aleš Ernst, strokovnjak za klinično somatiko in učitelj metode AEQ; ta nas uči zavedanja sebe, svojih gibov, odločitev in dejanj.

Takole pravi: »Če analiziramo pravila teka, opazimo, da ne zahtevajo dobrega nadzora nad načinom izvajanja gibov, temveč gibanje urejajo proga od starta do cilja, pravilen start ter vpliv truda, vzdržljivosti in moči na končni čas. Večina verjame, da posebnega učenja tek niti ne potrebuje. Tekač posveča večino časa povečevanju vzdržljivosti in hitrosti. To povečuje predvsem s trudom in boljšim prenašanjem bolečine, ki postaja vedno bolj sestavni del tako treninga kot tekem. Zavestnega učenja in izboljševanja veščine ter večanja znanja je zelo malo ali nič.

Ko pa pogledamo hitro hojo, opazimo drug pristop: več pravil, ki definirajo gibanje hodača, učenje giba ter močen in stalen nadzor nad hojo. Hitre hoje se hitrohodec uči več let in se pomembnosti kvalitete gibanja nikoli ne preneha zavedati ter izboljševati z vadbo. Hojo izboljšuje nenehno.



Zaveda se, da več ko zna, več zmore, zato slabega vpliva hitre hoje na počutje ne pozna tako kot tekači. Pravila hitre hoje so točno določena in to je edina atletska disciplina, kjer sodniki preverjajo ustreznost tekmovalčevega gibanja. Hitrohodec mora biti močno osredotočen na gibanje ter ga zavestno nadzorovati ... Urejenost ter spoštovanje urejenosti gibanja pripomoreta, da je poškodb v primerjavi s tekom nenavadno malo, gladkost, ritem in zavestnost pa so pravilo. Takšno gibanje vidimo tako redko, da nam je celo čudno in nenaravno.«