Miha Šimenc: Treba je opazovati dekleta, kako uspeva njim

Miha Šimenc je pred hudo poškodbo začel s pisanjem nove zgodovine moškega smučarskega teka. Zdaj gre na svoje druge olimpijske igre. Kako je s poškodbo in kako gleda na svet smučarskega teka zdaj, ko ima za sabo slabo izkušnjo in ko se vse začenja spet znova? Miha smo k pogovoru povabili sredi najtežjih priprav za olimpijske igre v Pekingu. Vendar ni bil redkobeseden, razpoloženje je na vrhuncu in kot pravi komaj čaka odprt boj v smučini.

Ilka Štuhec in Žan Košir zastavonoši na odprtju ZOI v Pekingu

»Tek na smučeh  je od nekdaj družinski šport. Oče je bil v mladosti tekač. Kasneje sta s tekom začela brat in sestra in sledil sem jima tudi sam. Tako da sem že zelo zgodaj vedel, kaj si želim in v čem uživam. Sedaj mi vsi stojijo ob strani, še posebno brat, ki je tudi trener lokalnega kluba. Veliko se pogovarjava o teku in pomaga mi kolikor lahko. Tudi ostali so člani družine so moji podporniki in navijači, kar je velik privilegij, da uživam tako podporo. Seveda pa moram tudi posebej omeniti svojo največjo podpornico, svojo ženo. Brez nje zagotovo ne bi zmogel vsega tega, še posebej pa ne obdobja po operaciji in rehabilitaciji.« Je med pripravljanjem opreme za trening povedal Miha.

Kaj štejete za svoje največje uspehe?

Največji uspeh je zagotovo 7. mesto na tekmi svetovnega pokala v švedskem Areju. Tam je bil poseben šprint v po smučišču navzgor, kar je netipično za naše tekme. Omeniti moram tudi nekaj uvrstitev med top 10 v svetovnem pokalu. Bil pa sem tudi 8. na svetovnem prvenstvu v šprintu dvojic skupaj z Janezom Lampičem. 

Poškodba je odpravljena, sezona je že v teku. Kdo in kako vam je pomagal pri sanaciji poškodbe, kakšna je bila, koliko je trajalo okrevanje?

Poškodba, ki se mi je zgodila, je bila posledica že nekaj letnega napačnega dela. Vrhunski šport zahteva velike obremenitve in ponavljajoče se gibe. Le ti lahko privedejo do neravnovesja v telesu in vse to lahko vodi v poškodbo. Zato je potrebno biti previden, da nisi med treningi pozoren le na mišice ali gibe, ki jih nujno potrebuješ, pač pa uporabljaš celotno telo in skrbiš zanj tudi po treningih. Tako se je meni zgodil zdrs medvretenčnega diska ali discus hernija, kar je pomenilo, da mi je tekočina poškodovanega diska začela pritiskati na živec in mi ohromila nogo.

Nismo še na takem nivoju kot ženski del, ki že nekaj let kroji svetovni vrh, vendar se trudimo, da bi tudi nam uspel ta preboj. FOTO: Jože Suhadolnik Suhadolnik/Delo

To mi je povzročalo velike bolečine že v vsakdanjem življenju, kaj šele pri treningu. Potrebna je bila operacija, kjer so mi to tekočino odstranili in sprostili živec. Nato pa se je začelo učenje pravilnih gibov in razbijanje dosedanjih napačnih gibalnih vzorcev. Vse to sem zaupal strokovnjakom na Fakulteti za šport, kjer smo naredili plan rehabilitacije in kasneje tudi treninga. Z njimi sodelujem še danes. Okrevanje je trajalo le mesec ali dva v ozkem pomenu besede, vaje in pazljivost izvajanja gibov pa bo potekalo vse življenje, saj je disk trajno okvarjen in zahteva prilagoditve.

Kdaj je bila prižgana zelena luč za trening?

S treningom sem začel dva meseca po operaciji, vendar je bil zelo okrnjen in prilagojen. Lahko bi celo rekel, da je bil del rehabilitacije. Moral sem tudi spremeniti tehniko teka, kar je zelo težko, vendar sem na srečo imel dovolj časa in smo se lahko stvari lotili počasi ter postopoma.

Kako so treningi potekali, kakšni so bili, kdo je bedel nad poškodbo, kdo vas trenira? 

Treningi so bili predvsem zelo kontrolirani. Po eni strani so bili fizično zelo enostavni, psihično pa naporni, saj sem moral biti vseskozi pozoren, kaj delam in kako. Bili pa so predvsem drugačni od tega, kar sem poznal do sedaj, saj ni bila ura moj gospodar, pač pa telo in počutje. Zato sem res delal vse skladno s počutjem in opravil ravno toliko treninga, kolikor mi je telo dopuščalo. To je bilo zame nekaj novega, saj je smisel treninga. da narediš vedno več kolikor je telo zmožno, kajti le tako napreduješ.

Kje ste največ trenirali?

Večinoma sem treniral doma oziroma na Pokljuki ali Planici. Vse je potekalo v dogovoru z mojim trenerjem Nejcem Brodarjem, ki je kljub temu, da je bil odsoten (na tekmah svetovnega pokala) vseskozi bdel nad mojim delom in napredkom. Imel sem seveda tudi pomoč strokovnjaka Fakultete za šport, psihologa ter reprezentančne terapevtke. Tako da lahko rečem, da sem imel odlično podporo in za to hvala vsem! 

Moški smučarski tek v Sloveniji? Kako vi gledate na zgodovino moškega smučarskega teka? 

Moški smučarski tek je imel že v preteklosti kar nekaj odličnih tekmovalcev, ki so bili čisto blizu vrha v svetovnem pokalu. Nismo še na takem nivoju kot ženski del, ki že nekaj let kroji svetovni vrh, vendar se trudimo, da bi tudi nam uspel ta preboj. Seveda ni enostavno in potrebna so leta trdega dela in predvsem nabor dobrih mladih tekmovalcev, da bomo uspeli prebiti to magično mejo in osvojiti kakšno medaljo. Imamo dober zgled pri dekletih, kar nam je nekoliko v pomoč. Potrebno je biti potrpežljiv in verjeti v delo ter dati svoj maksimum, potem pa vidiš kam te to pripelje. 

Zakaj po vašem mnenju še nismo imeli tekmovalca v samem svetovnem vrhu oz. zmagovalca? Kdaj pridete/jo na vrsto?

To je vprašanje, na katerega bi rad imel odgovor, pa ga ne poznam. Verjamem, da se je do sedaj vsak trudil po najboljših močeh in si želel uspeti. Želja vsakega je zmaga in nismo bili oziroma nismo daleč od tega. Mislim, da moramo nadaljevati zastavljeno pot, opazovati dekleta kako uspeva njim, se od njih kaj naučiti in verjeti da nam lahko uspe. Sam bi si želel, da bi do tega prišlo v bližnji prihodnosti, kaj pa se bo zgodilo, pa bomo še videli.

Pred letom dni sem postal oče, tako da je moj urnik kar zapolnjen, saj poskušam ves čas, ki mi ostane poleg treninga, preživeti s sinom in ženo, kar me tudi sprošča, saj tako malo odmislim šport. FOTO: Matej Družnik/Delo

Kaj menite, da je odločilno za uspeh? Kje se vi vidite v tej sezoni in v bližnji prihodnosti?

Mislim, da je odločilna miselnost tekmovalca. Seveda je pomemben trening in vsa podpora, vendar najpomembnejši je odnos tekmovalca do treningov in tekmovanj. Ko ima tekmovalec zmagovalno miselnost, ne samo na tekmi, pač pa tudi na treningih, je sposoben veliko več in to je odločilno. Vse to je veliko lažje reči kot doseči. Sam imam po poškodbi največji izziv doseči prav to in zaenkrat mi še ni uspelo, kar se pozna tudi na rezultatih. Olimpijske igre so pred vrati in to je moj kratkoročni cilj. Da ujamem občutke iz preteklih let, in se vrnem na staro pot pa zagotovo prvi cilj bližnje prihodnosti.

Če bi bil vaš budžet No Limit, kako bi trenirali?

Mislim, da to ni odločilnega pomena v našem športu. Terene za dober trening imamo v Sloveniji v neposredni bližini, zato lahko enako zahteven in kakovosten trening opravim v domačem okolju ali kjerkoli drugje. Gre za to, da iz vsakega treninga potegneš največ kar lahko, ne glede kje treniraš. Moram reči, da nam zveza zagotavlja vse pogoje za dober kakovosten trening, na nas pa je kaj in kako treniramo.

Se vi bojite Norvežanov? 

Če želiš uspeti, se ne smeš bati nikogar. Seveda, zaradi zgodovine uspehov, spoštuješ določene tekmovalce, vendar ko se štoparica vklopi, tudi to ni več pomembno ali vsaj ne sme biti. To je teorija, ki jo poznamo vsi in je edina pot do uspeha. Priznam pa, da imam s tem nekaj težav v tej sezoni, ko se vračam po poškodbi. Pa ni toliko, da se bojim drugih, pač pa ne zaupam toliko vase kot sem v preteklosti.

Zakaj so najboljši?

Ob vprašanju, zakaj so Norvežan najboljši, pa gre po mojem mnenju za dejstvo,da je to njihov nacionalni šport. Zato imajo na nek način »neomejen« nabor športnikov, ki bi se »pretrgali«, da bi dobili priložnost dokazati se. Ta notranja konkurenca je tako huda, da vse potiska naprej, kar se kasneje odraža na dosežkih. In tako kot sem že rekel, imajo močno zmagovalno mentaliteto, kar je še dodatna prednost. 

Moški smučarski tek je imel že v preteklosti kar nekaj odličnih tekmovalcev, ki so bili čisto blizu vrha v svetovnemu pokalu. FOTO: Matej Družnik/Delo

Kako je z Rusi in dopingom? Koliko je sploh dopinga v vašem športu?

S tem vprašanjem se sam skušam čim manj obremenjevati. Zaupam v sistem antidopinga in verjamem, da je večina tekmovalcev »čistih«. Je bilo v preteklosti že nekaj dopinških škandalov, kar upam, da je opomnik za vse ter da sedaj v našem športu velja fair play.

Kakšno je vaše mnenje o klasiki in kakšno o drsalni tehniki?

Sam imam zelo rad obe tehniki, saj je tako tek bolj dinamičen in zanimiv. Sicer sem v šprintih uspešnejši v drsalni tehniki, na razdaljah pa mi bolj leži klasika. Pomembno je, da ostaneta obe tehniki v tekmovalnem koledarju.

Kakšno opremo imate, smuči, čevlje, palice … oblačila …

Pred letošnjo sezono sem zamenjal opremljevalca smuči in zdaj uporabljam smuči Atomic, kar je bila zame velika sprememba, saj sem do zdaj celotno kariero uporabljal le eno znamko smuči. Sprememba je zelo pozitivna. Pri čevljih zaupam slovenski znamki Alpina, ki je po mojem mnenju, ena vodilnih v tekaškem svetu. Imajo vrhunske izdelke in so zelo aktivni na področju razvoja, kar je občudovanja vredno. Tudi palice Oneway uporabljam vso kariero in sem z njimi zelo zadovoljen. Ostalo opremo (oblačila, očala, rokavice…) izbere zveza, saj moramo imeti enotni izgled in mislim, da imamo dobro opremo.

Kako se sproščate? Kaj počnete, ko ne trenirate? 

Prostega časa je zelo malo. Pred letom dni sem postal oče, tako da je moj urnik kar zapolnjen, saj poskušam ves čas, ki mi ostane poleg treninga, preživeti s sinom in ženo, kar me tudi sprošča, saj tako malo odmislim šport. Ko le uspemo, se najraje odpravimo na izlete in uživamo v naravi.