Kratka zgodovina biatlona. Najprej so zmagovale Slovenke

Ne vemo točno, kje ob meji med Norveško in Švedsko so leta 1767 norveški vojaki prvič pripravili  tekmovanje, na katerem so smučali in streljali hkrati. Tisto merjenje moči ni bilo obremenjeno z rezultati, bolj je šlo za predstavitev  in promocijo narodne obrambe. Nihče dobro ne ve, če so res Norvežani tisti, ki so biatlon poimenovali z izrazom » biatlon«, zelo dobro pa se ve, da se v mednarodni tekmovalni smučini pod imenom vojaška patrulja pojavi in zgolj  predstavi med olimpijskimi igrami leta 1924 v francoskem Chamonixu.



Tudi v letih  1928, 1936 in 1948 je bil na olimpijskih igrah  še vedno predstavitveni šport in nič drugega.
Skandinavci so ta šport vzeli za svojega, vendar so ga hkrati hoteli ponesti v tudi drugam in s tem  na največja tekmovanja. Pri tem so jim veliko pomagali Rusi, takrat še Sovjeti, ki  jim je bil ta šport zelo všeč. In leta 1955 se je bilo slednjič zgodilo, da je bil biatlon uvrščen tudi med olimpijske discipline.  Prvič smo ga  na olimpijskih igrah lahko videli leta 1960 v ameriškem Squaw Valleyu in prvi olimpijski prvak v biatlonu je postal Šved Klas Lestander.

Kot zanimivost: ženski biatlon smo na olimpijskih igrah prvič videli šele leta 1992 v Albertvillu; zdi se, da to malo spominja na zgodovino ženskega maratona…

Dve leti pred olimpijskimi igrami  je bilo v avstrijskem Saafeldenu prvo svetovno prvenstvo v biatlonu. Svetovni prvak je postal Šved Adolf Wiklund. Tekmovali so na 20- kilometrski razdalji, uporabljali so orožje velikega kalibra, s premerom krogle 7,66 milimetrov, in šele leta 1977 se je  uveljavil mali kaliber, katerega premer krogle, 5,6 milimetra, tekmovalci  uporabljajo še danes.

Do leta 1965 so streljali na štirih streliščih, ki so bila dolga od 100 do 200 metrov, leto kasneje so pravila spremenili, določili so enotno strelišče z razdaljo 150 metrov. Leta 1978 so na svetovnem prvenstvu v Hochfilznu začeli streljati na mehanske tarče, na razdalji 50 metrov. Zdi se, da je bilo odlično za biatlonce iz takratne Vzhodne Nemčije, ki so prevzeli prevlado v tem športu, saj so na tem prvenstvu zasedli prva tri mesta v šprintu  in slavili tudi v štafeti.

Slovenija se je z biatlonom seznanila leta 1964 in že istega leta je bilo organizirano prvo državno prvenstvo. Janez Pavčič iz biatlonskega kluba Enotnost je bil prvi slovenski državni prvak v biatlonu. Prvi Slovenec, ki je nastopil na zimskih olimpijskih igrah pa je bil Marjan Burgar, leta 1980 v Lake Placidu, ko je osvojil 38. mesto v šprintu,  35. pa je bil na 20-kilometrski razdalji.



Prve zmage na tekmovanju za svetovni pokal pa Sloveniji ni zagotovil moški, ampak Andreja Grašič Koblar, ki je leta 1996 slavila v slovaškem Osrbliu in istega leta dobila tudi mali kristalni globus v seštevku svetovnega pokala. Njen uspeh je Teja Gregorin leta 2009 dopolnila srebrno medaljo na svetovnem prvenstvu v Pjongčangu. Teja je leta 2014 krepko prestavila mejnik v slovenskem biatlonu, saj je v Sočiju v zasledovalnem šprintu osvojila 3. mesto in tako postala prva Slovenka z osvojeno medaljo na olimpijskih igrah.



Slovenci so svoj uspeh nadgradili leta 2012 na svetovnem prvenstvu v nemškem Ruhpoldingu. V postavi Andreja Mali, Teja Gregorin, Klemen Bauer, Jakov Fak so osvojili 2. mesto v mešani štafeti. Na istem prvenstvu je Jakov Fak osvojil zlato medaljo na posamičnem tekmovanju in postal prvi Slovenec z medaljo s svetovnih prvenstev. Fak je svoj uspeh ponovil leta 2015 v finskem Kontiolahtiju, kjer je bil najboljši na tekmovanju s skupinskim štartom na 15 kilometrov. Leta 2018 pa je Jakov na olimpijskih igrah v Pjongčangu osvojil izjemno 2. mesto in tako dokončno postal najboljši slovenski biatlonec, njegovi  rezultati pa  bodo, kot se je  nekaj časa zdelo,  težko presegljivi.

Ampak, kot vse kaže, že imamo Fakovega naslednika, lansko leto je v Osrbliu Alex Cisar postal svetovni mladinski prvak.