Kolo je življenje, je rekel Nejc

Gorazd Penko, direktor Franje, pravi, da je družinsko-šolski maraton najlepši del kolesarskega praznika v Ljubljani. In je res. Po svoje je teh debelih tisoč kolesarskih duš, ki se iz centra Ljubljane odpeljejo malo naokoli, in je teh malo naokoli dolgih 21 kilometrov, tudi znak, kako malo je država naredila za svoje podpornike, saj se v Sloveniji družine in tisti, ki se bojijo prometa, skorajda nimajo kje voziti, posebnih kolesarskih stez je tako malo, da jih lahko prešteješ na prste ene roke.

Ljudje v Franji ne vidijo dela, pač pa užitek, podkrepljen z odgovornostjo

Bistvo slovenskega kolesarstva niso športni uspehi, pač pa, koliko ljudi se vozi s kolesom, in nasmehi, ki nastajajo ob tem. Mesto Ljubljana prepričljivo postaja prijazno do kolesarjev, veliko je bilo narejenega za to, na kolesarskem zemljevidu je uvrščeno visoko.

To je sijajno, vendar je to neko drugo kolesarjenje kot tisto na družinskem maratonu, ko se na cesti znajde na stotine majhnih otrok, tako majhnih, da se ti zdi, da kakšno kolo kar samo vozi.

In poleg so odrasli, ki so že stari, so matere in očetje in babice, in vsi tako z veseljem vrtijo kolo. Varno pač manjkrat, in ko je povsem varno, se temu reče družinski maraton na Franji. Zame je družinski maraton vsakoletni ritual, ko se skupaj zapeljeva s prijateljem, ki ga je pred desetletji kap, zdaj pa kolesari na ležečem triciklu. Da je zanj kolo življenje, pravi, vsak dan mu ga polepša za uro in pol, ob nedeljah se odpelje čez Barje do Podpeškega jezera. Z eno roko in eno nogo dela čudeže.

Nekoč je bil hokejist, prvi strelec lige, tudi reprezentant, končal je fakulteto, postavil na noge veliko podjetje, potem ga je presekalo.

Kapisti, ljudje, ki jih je prizadela kap, se tako kot Nejc vsako leto zberejo na Franji, tudi letos so se, tokrat skupaj z Iztokom, pri katerem se nekateri tudi rehabilitirajo.

Z Iztokom ugotoviva, da sva skupaj igrala košarko, Nejc je rezal cesto pred nama, midva sva zadaj čebljala o tem, kakšno je življenje v trenutku, ko se spremeni. O družbi in tem, koliko ji je mar za tiste, ki potrebujejo pomoč. Tisti, ki so pokradli Slovenijo, so okradli tudi te ljudi; invalidske pokojnine so prenizke, da bi šli lahko na rehabilitacijo, ki tako zelo pomaga. Kot je človek navdušen, ko vidi mladiče, ki se jim meša od svobode od prazne ceste in kolesa, je žalosten, ker je pri nas tudi tako, kot ni prav. Ne morem si kaj, da si ne bi zaželel, da bi se par sto njih, ki so naredili za vse slabe stvari, za en teden preselilo v telesa in glave kapistov, s katerimi se vozim. Ni prav.

Pogačar sam na Celjskem gradu

Mesto, ki je dalo zagon družinskemu maratonu, je najlepše na svetu; vsaj za nas, in na jutro, ko se je stekla v vrtenje vsa ta množica najbolj veselih, je mestu umilo vse praske, ki jih ima – otroci in mladost in veselje ga bodo vedno obnavljali, in taka obnova je tudi vsaka Franja, kot je Ikea family družinsko-šolski maraton. Otroci so neverjetni. Na cesti so pravzaprav največja težav njihovi starši, ki skušajo paziti nanje, da se kaj ne zgodi. Pa se ne, tudi kakšen štrbunk po tleh je del vstajanja in jok kmalu zamenja smeh.

Z mojim Nejcem jih vsako leto razdreva, da niso za v časopis, spominjava se, kot se temu pravi, njegovega prejšnjega življenja, čeprav se voziva po tem novem, kot je. Včasih, ko me pogleda, vidim v njegovih očeh knjigo, ki bi morala biti napisana, a je morda bolje, da ne bo. Nejc je sam svoja knjiga, odprta za vse, ki si želijo takega branja.

Naredil je neverjetne stvari. Menda je prvi kapist, ki s telesom, kot mu je zdaj usojeno, tudi smuča. Postanek na Barju je čas za tekočino in slaščice in za ves ta živžav množice in še koga, ki si je vzel dan zase. Živimo v raju, pa tega ne vidimo in se pustimo voditi za nos bedakom, ki jim je do tega raja toliko, kot imajo otroci v sebi slabega. Torej nič.

Stranka, ki bi po državi zarisala kolesarske pasove na podeželju, bi z lahkoto dobila volitve, ampak to se ne bo zgodilo. Pa bi tisti pasovi pomenili varnejšo pešpot v šolo za otroke in popoldne prostor, kjer se pelješ s kolesom.

Iz svinjskega hleva na Elizejske poljane

Mi pa raje zgradimo velikanski dimnik, kjer je vsa finta ne to, koliko se bo pokradlo med gradnjo, pač pa, koliko generacij se bo še paslo na njem zaradi vzdrževanja. Hecne misli, a ne, za tako lep dan in tako nežno druščino, s katero kolesarim.

Eden najlepših dni tega leta je, z Nejcem se po koncu odpraviva še ob traso Barjanke in mahava tistim, ki so si pokorili Barje. Spremim ga domov, pokaže mi trato pred hišo, ki jo redno kosi. Vsak dan malo.

Ko vstane s kolesa, si mora pomagati, da premakne nogo in roko, ki nimata dovolj moči. Koraki do vrtnih vrat so počasni, težko zmore stopnice, vsak korak je nova zgodba. Ko je bil na kolesu, se je zdelo, da ga nič ne ovira. Kolo, pravi, je zanj življenje.

Zapre vrtna vrata, ni ga več, ob letu osorej bova spet vozila. Brez družinskega maratona bi bilo moje življenje prikrajšano za nekaj misli, ki se mi sicer nikoli ne bi utrnile.

Vrtim nazaj v mesto. Moje mesto, Ljubljana, riše ljudem nasmehe, kolesarske nasmehe, otrokom, družinam, Nejcu in njegovim prijateljem po usodi, ki jih je življenje presekalo.

Kolo je življenje, je rekel Nejc.