Ljudje v Franji ne vidijo dela, pač pa užitek, podkrepljen z odgovornostjo

Maraton Franja BTC City je neverjetna, a zelo posebna zgodba. Slovenska, da bi ne mogla bolj, in po svoje še veliko več kot to, saj v resnici raste in vsako leto napreduje; tudi zdaj je tako, čeprav bo letos veliko manj udeležencev, kot pa smo bili vajeni v preteklosti. Časi so drugačni, a kakovost prireditve se še vedno dviga.

Letošnja Franja je v znamenju 20. obletnice sodelovanja kluba Rog z družbo BTC. Lani je bila v znamenju 40. obletnice svojega bogatega in za slovensko kolesarstvo in kolesarjenje izjemno pomembnega življenja. Za slovensko športno rekreacijo, bi lahko zapisali, da celo odločilnega.

Gorazd Penko je že 21 let direktor športno-rekreativnega dogodka z najdaljšo tradicijo v državi. In prav on je tisti, ki je Franjo iz Tacna, kjer je bil start pri policajih, preselil v mesto nakupov, v BTC.

Tisti, ki se spomnimo tega premika smo bili skoraj prepričani, da je to pokop te prireditve, čeprav smo bili veseli, da bomo končno lahko normalno parkirali avtomobile in se v miru pripravili za start. V tiste čase se je treba transformirati, če hočemo občutiti, da smo kolesarji vihali nosove, ker smo morali zapustiti Tacen.

»Franja bo izgubila dušo, Franja je postala komercialna, Franja ne bo več ista …«.

Tako smo se zmrdovali in na pamet ugibali - in se zmotili. Franja je res postala večja in pomembnejša. Prilagodili smo se, ker je postala še večji izziv. Postala je komercialna, kar pomeni, da je privabila še tuje kolesarje, ki jih prej ni bilo na spregled. In ne samo to, komercializacija je pomagala, da imamo danes najboljšega kolesarja na svetu, in tudi tretji najboljši na svetu je s svoje prve tekmovalne izkušnje doživel v kolesarskem društvu Rog, ki je organizator Franje.

Torej je slogan Od Franje do Toura, ki so si ga izmislili Rogovci s Penkom na čelu, povsem na mestu.

Pogovarjati se z Gorazdom Penkom o Franji je tako, kot bi se z očetom o hčeri. Penko, sicer ima hči (ki je lani v predhodnico te priloge zapisala sijajne misli o svojem očetu), ima pa tudi sina, ki je bil odličen kolesar, in ženo, a se zdi, da je Franja še ena njihova hči. Cela družina se je morala prilagoditi, popolna predanost j tej prireditvi je bila potrebna, da bi mi, ljubiteljski kolesarji, lahko danes sodelovali in kolesarili na številnih trasah, točneje, na petih. Za vsakogar se najde primerna,, da, tudi za najmlajše.

Na najin pogovor je Penko prišel po rekreativnem kolesarjenju. Letos je bil šele drugič na kolesu! Direktor največje kolesarske prireditve pri nas pač nima časa za kolesarjenje. Tožil je, da je pretiraval s hitrostjo in kilometrino ... Ne, zdajle ne bi mogel prevoziti Franje. Kako naj bi jo, če ni kilometrine v nogah? Vemo, kako dobro mora biti kolesar pripravljen, da prevozi 156 kilometrov. Pa tudi 97 kilometrov male Franje. V hecu je rekel, da kdo prek Franje pride do Toura in še celo dvakratnega zmagovalca najpomembnejše dirke na svetu, nekdo pa samo do muskelfibra, popolnega vnetja mišic.

Gorazd Penko, kako to, da ste pred desetletjema in malo ravno vi od Zvoneta Zanoškarja prevzeli taktirko Franje?

Znal in sem poslušal Zanoškarja. Če se s čim nisem strinjal, sem to jasno z argumenti razložil, in to je Zvone Zanoškar cenil. Ker sem cenil njegovo delo, sem skupaj z njim spoznaval vse v Franjo vpletene ljudi, seveda, tudi z glavnimi in potencialnimi sponzorji. Bil sem in še vedno sem odgovoren in deloven. Čutil sem pripadnost klubu Rog in se jasno zavedal, da je začeto treba nadaljevati. No, prvo leto (pred 21-leti) mi je bilo žezlo predano en teden pred startom. Naslednje leto pa sem Franjo iz Tacna prestavil v BTC in si takoj nakopal nezadovoljstvo enega izmed očetov Franje Janeza Winklerja (smeh). Skratka, če zdaj pogledam v tista leta, sem bil edini vreden zaupanja do te mere, da bom Franjo peljal naprej, ne pa da jo bom spreminjal (smeh). Torej, če je bil Zanoškar vizionar, kot so mu vedno pravili, je v meni videl prav ta dodatek; da ne bom samo poslušal in nadaljeval začetega, ampak, da bom s Franjo skupaj iz leta v leto napredoval. Zaupali so mi in jaz sem moral dokazati, da sem vreden zaupanja.

Vsa kolesa Tadeja Pogačarja

Torej slogan od Franje do Toura velja še naprej?

Da. Franja je močno povezana s Tourom. Povezanost med Tadejem Pogačarjem, dvakratnim zmagovalcem Toura in Franjo je velika. Zato, ker je velika tudi povezanost kolesarskega društva Rog in Franje. Če ne bi bilo Franje, ne bi bilo Roga in če ne bi bilo Roga, ne bi bilo vseh teh odličnih kolesarjev, ki so iz tega kluba postali najboljši na svetu. To je enkrat ena in to drži in podobna zgodba se odvija med kolesarkami. Najbolj ponosen sem pravzaprav na to dejstvo.

In zato mi ni nič žal, da se že 21 let vsako leto ukvarjam s tem in da sem že 46 let v kolesarstvu. Pravzaprav se razdajam in živim za to kolesarstvo. Pač to je moje življenje!

Kolesarjenje z električnimi kolesi je TUDI V Sloveniji doživelo pravi razcvet. Zakaj na Franji ni e-kolesarjev?

Saj lahko pridejo, nihče jim ne brani, da ne bi mogli priti in prekolesariti katerekoli trase. Le v rezultatih ne bodo uvrščeni. Lani je bilo na Barjanki kar nekaj kolesarjev z električnimi kolesi. Priporočam jim, da pridejo, a da se zaradi varnosti postavijo bolj proti repu skupine na startu in kolesarijo, naj uživajo, zakaj pa ne.

Ne bo pa na Franji posebnega boksa, posebnega tekmovanja za e-kolesarje?

Ne, tega še ne bo. Svetovna kolesarska zveza ima svoje predpise, ki se jih tudi mi ne držimo čisto kot pijanec plota.

Če bi jih en dan po Franji poklical in vprašal, ali naslednji vikend naredimo še eno, bi vsi bili za. To je nastalo v teh 41 letih in to je največ vredno! Krasni ljudje, ki v Franji ne vidijo dela, ampak užitek podkrepljen z odgovornostjo. FOTO: Tomi Lombar

Kako to mislite?

Tako, ker v teh predpisih je jasno, da je kategorija maratona kot je Franja, ki sodi v najvišji razred svetovnih maratonov, jasno napisano, da gre za cestno preizkušnjo, ki je rezervirana in namenjena zgolj cestnim kolesarjev, specialkarjem pravzaprav, mi pa zamižimo in dovolimo startati tudi kolesarjem z gorskimi in trekinškimi kolesi. Nihče nas zaradi tega ne kaznuje, kolesarji pa so nam mogoče hvaležni - mislim na tiste z gorskimi kolesi. Pa tudi specialkarji se ne pritožujejo, ker so gorski kolesarji obzirni in ne rinejo mednje v prve vrste. Tako nekako si tudi predstavljamo, da naj bi se morali obnašati kolesarji z električnimi kolesi.

Torej, e-kolesarji lahko pridejo, ne bodo pa uvrščeni v rezultate? Kako boste v taki množici vedeli, kdo je na električnem kolesu?

Zato imamo sodnike, ki bodo pozorni na njih. Ampak ne verjamem, da bodo imeli veliko dela.

Zakaj pa ne bi e-kolesarji imeli svojega maratona, svojega tekmovanja?

Zato, ker je to dodatek k obstoječemu sistemu in organizaciji, se pravi, da bi potrebovali še več spremstva, sodnikov, policajev, zdravnikov, vsega kar potrebuješ za odlično organizacijo. Trenutno si tega ne moremo privoščiti.

V Evropi že obstajajo maratoni, specializirani za e-kolesarje?

Seveda. Obstaja tudi svetovno prvenstvo z električnimi gorskimi kolesi. Obstajajo taki maratoni, a so res specializirani in niso pomešani z navadnimi, običajnimi, analognimi kolesarji (smeh).

Torej, e-Franje še ne bo. Bo v bližnji prihodnosti kaj drugega novega?

Ne, ne bo še. Nikoli pa ne rečem, da nikoli. Glede na to, kako popularno je e-kolesarjenje, bi bilo kaj takega trditi neodgovorno. Intenzivno pa razmišljamo, da bi naredili etapno dirko za mladince. V petek bi bil kronometer, v soboto dirka po trasi Barjanke in v nedeljo še ena dolga etapa po trasi velike Franje. To bi rad in najbrž bomo to tudi naredili. Taka prireditev ne bi zahtevala veliko večjega organizacijskega zalogaja, izkupiček pa bi bil lahko velik.

Franja bi dobila še več na prepoznavnosti, še večji obisk bi bil in seveda zanimivost bi bila še večja. Resno pa tudi razmišljamo - in sem skoraj prepričan, da bo tudi prišlo do realizacije - da bomo v bližnji prihodnosti na Barjanki organizirali svetovno prvenstvo v makadamkanju, svetovno prvenstvo v grevlanju. Že zdaj načrtujemo, že zdaj smo aktivni na tem projektu. Kdaj točno bo realizirano še ne vem, ampak zagotovo bo.

Maraton Franja v cilju

Makadamkanje? To je pa odlična novica!

Makadamkanje rešuje kolesarstvo in prav gotovo je to tudi njegova prihodnost. V tujini se je gravel kolesarjenje strahotno razbohotilo. To so povsem drugačna kolesarska publika, nikoli ne sprašujejo za stroške, samo za užitke (smeh). Prav gotovo je to kolesarska disciplina prihodnosti - in Franja bo zraven. To obravnavam kot dodaten napredek same Franje, to je logična povezava. Ti ljudje so mi všeč, zdi se mi, da gledajo na kolesarjenje s povsem nove perspektive. In zato bi rad v to vpeljal tudi Slovence. In Slovenke, seveda (smeh).

Lani je bila Franja med dirko po Sloveniji, celo prepletali sta se? Zakaj letos ni bilo tako?

Nismo našli skupnega jezika glede datuma. Organizatorji dirke po Sloveniji se nikakor niso mogli približati našemu datumu, mi pa ne njihovemu. Enostavno se ni bilo mogoče prilagoditi. Škoda, ker je bil lani to vrhunski kolesarski dogodek.Tadej Pogačar, ki je bil nekoč pomagač na Franji, je dirkal po Sloveniji in tudi zmagal. V svetu je ta dan zelo odmeval in Franja in dirka po Sloveniji sta bili predstavljeni kot megalomanski kolesarski dogodek leta v Sloveniji. Kar je tudi bil, kajne? Vsi smo bili zadovoljni; tako publika, kot cela regija, nastopajoči in organizatorji. Krasno je bilo!

Tadej Pogačar in Franja BTC City maraton? Od tu do najboljšega kolesarja na svetu. Je Pogačar neke vrste maskote za Franjo?

Rogovci ne pozabljamo let, ko nas je Franja rešila pred bankrotom, pred zaprtjem kluba. Mirno lahko rečem, da če ne bilo Franje, ne bi bilo Roga in ne bi bilo Pogačarja in ne bi bilo Slovenca, ki je dvakrat zmagal na Touru. Franja je generator kolesarskega društva Rog.

Primer; lani na olimpijskih igrah v Tokiju je Rogov in reprezentančni mehanik Boštjan Kavčnik, malo za šalo, malo zares, rekel: »Lej Penko, obe medalji sta Rogovi! In ne samo to, vsi, ki smo tukaj, izhajamo iz Roga inFranje!«. Zamislil sem se in mu olajšano, ponosno, prikimal. Tudi ostali so čutili ponos, o tem sem prepričan. No, Matej Mohorič je odklonil nastop na igrah in je edini, ki nikoli ni bil Rogovec, Franjo pa je večkrat prevozil.

Ko sva že pri vrhunskem kolesarstvu, vas želim vprašati, kakšen je vaš pogled na trenutno stanje v slovenskem tekmovalnem kolesarstvu?

Ker sem trenutno močno vpet v žensko kolesarstvo, bom začel s kolesarkami. Koliko časa je moško kolesarstvo potrebovalo za vidni uspeh na svetovnem prvenstvu, profesionalnem, ne amaterskem? Več kot 80 let. Gorazd Štangelj je leta 2000 prekinil urok in končal kot 13. Leto kasneje je bil Andrej Hauptman že tretji. In tako se je začelo. Ženske pa so potrebovale veliko manj, že po desetih letih smo imeli dve kolesarki med prvo dvajseterico.

Slovenija ni stomilijonski narod, vendar pa imamo zadnjih deset let res kolesarje med najboljšimi, ki krojijo potek vseh najboljših dirk. In naslednjih, recimo osem let, nam ni treba skrbeti. Kaj bo potem? Težko je pričakovati, da bomo kmalu imeli tako izrazite talente, kot so danes. Vpis v Pogi Team je ogromen in samo vprašanje je, ali je med njimi kak njegov naslednik. To bomo še videli. Za zdaj nam ni treba skrbeti, uživajmo v sedanjosti. V Sloveniji ni samo Rog, še zdaleč ne, odlično delajo v Novem mestu, v Kranju, zdaj še v Novi Gorici in na Bledu se začenja zgodba, na Ptuju so se posvetili mladim, tudi v Celju in še kje ... Slovenija je kolesarska dežela in taka bo tudi v prihodnje.

Svetovno kolesarstvo močno podpira razvoj ženskega kolesarstva in tu imamo še ogromne rezerve. Na Nizozemskem je gledanost ženskih dirk večja od moških. Veliko se je začelo vlagati v mladinske kategorije, in še mlajše, in prav gotovo se bo to v bližnji prihodnosti poznalo.

Je na Franji vsako leto več žensk?

Zagotovo jih je. Največ zaslug ima, po mojem, Primož Kališnik, ki je pred dobrimi desetimi leti v Poletu zagnal vik in krik okoli žensk na specialkah. Danes imamo v Rogu 45 deklet, pred desetimi leti ali malce več, pa je bilo pa šest strastnih rekreativk.

Da, na Franji je vsako leto več žensk, to je dejstvo! Ženska na specialki je ena sama eleganca in lepota! Čeprav smo še malce zaplankani, ko gre za žensko kolesarstvo, je v razviti Evropi pluralne družbe slika že dolgo, dolgo povsem jasna; žensko kolesarstvo drvi naprej z veliko hitrostjo, napredek je vsako leto ogromen. Kmalu se bomo tudi med njimi pogovarjali o milijonskih prestopih iz kluba v klub. Še dve leti nazaj je bil tak optimizem utopija (smeh).

Žensk na specialkah je v Sloveniji res veliko?

Na mali Franji je več kolesark kot na veliki. Zelo veliko odstotkov žensk na Franji je tujk. Vendar, če gledamo v odstotkih, glede na število prebivalcev v Sloveniji, smo prav gotovo na samem vrhu v Evropi. Res je veliko žensk na kolesu, ne samo na specialkah, na gorskih in zdaj na električnih kolesih jih je še več.

Prepričan sem, da se moramo Kališniku zelo lepo zahvaliti, da je vztrajal in v Poletu vedno znova pisal o lepotah in koristi ženskega kolesarstva.

Ampak v uvodu ste omenili, da število udeležencev na Franji pada, zakaj?

Da, povsod pada število udeležencev, na vseh športno rekreativnih dogodkih je tako. Verjetno zaradi draginje, dragih startnin, posledic kovida, ljudje se še vedno bojijo. No, tu mislim na rekreativce, ki so najbrž bolj odgovorni do svojih teles in drugih.

Koliko sploh stane startnina za Franjo?

Če si se prijavil do prvega aprila, je bila 36 evrov, do 15. maja je bila 45, do 11. junija bo 50 in na dan prireditve bo 60 evrov. To je veliko denarja, ampak ne gre drugače.

Zakaj milsite, da število prijavljenih še vedno upada?

Drugače je pri ljubiteljih glasbe, berem, da je na koncertih razprodano tudi dodatno število sedežev (smeh). Če se ne pošalim, je treba razložiti, da ljubitelji glasbe res niso imeli možnosti iti na koncerte dve leti, kolesarji pa so medtem doživeli svoj bum, dodatni razcvet, imeli so ogromno časa za kolesarjenje. Da, tudi v Italiji opažajo, da se je število udeležencev na kolesarskih maratonih skoraj prepolovilo, ni samo pri nas kriza. Še bolj točnega razloga ne poznam, vsaj za enkrat. Tak je pač evropski trend na tem področju.

Končajva z novostmi in opozorili, kaj se je dogajalo na letošnji Franji?

Dela na cesti, po kateri poteka Franja, so letos malce spremenila potek maratona. Morali smo skrajšati Barjanko za dobrih deset kilometrov, in družinski maraton Ikea je zdaj dolg 21 kilometrov. Nič hudega, prilagoditev je nujna, vendar sem prepričan, da ne na škodo kolesarjev.

Tudi velika in mala Franja sta bili v znamenju cestnih del, ampak tega smo že vajeni, in smo skupaj s policijo vse reševali sproti. Prav dolgoletne izkušnje kažejo na to, da smo sposobni izpeljati še tako nepredvidljive dogodke. Če navedem primer, da bi se, bog ne daj, zgodila huda prometna nesreča nekje pred Idrijo, in bi bila cesta tik pred startom več ur zaprta. Bi se znali prilagoditi.

Kako bi se prilagodili? Bi prestavili čas starta? Kaj pa, če bi se taka nesreča zgodila med Franjo?

Saj prav to želim povedati. Prepričan sem, da bi s policijo v tistem trenutno našli alternativo, rešitev, v trenutku bi našli obvoz, rešitev, prepričan sem o tem. Prepričan zato, ker smo v teh 40. letih skupaj s policisti, skupaj z gasilci in vsemi drugimi udeleženci s katerimi soustvarjamo to zgodbo, rasli in zrasli skupaj, in danes lahko trdim, da smo kos še tako zahtevni nalogi. Tudi to je ena izmed velikih odlik Franje.

Mar na Franji še obstajajo prostovoljci?

Seveda. In to najboljši. Če bi jih en dan po Franji poklical in vprašal, ali naslednji vikend naredimo še eno, bi vsi bili za. To je nastalo v teh 41 letih in to je največ vredno! Krasni ljudje, ki v Franji ne vidijo dela, ampak užitek podkrepljen z odgovornostjo.

To je dediščina Franje! To je napredek. Franja je dodatna vrednost v regiji. Če te na Norveškem vprašajo, zakaj na Franji ni več kronometra, potem veš, da ni bilo vse zaman.