Kolesar mora znati jadrati

Najbolj neučakani so že na kolesu, nekateri so prekolesarili že krepko več kot tisoč kilometrov od novega leta do danes.

Nekateri so že začeli, ker jih je privabil mili februar. Bo letos naša najboljša sezona? Upajmo, oziroma, delajmo na tem, da bo. Včeraj sem kolesaril z zagrizenim rekreativcem, ki mi je jamral, da začetnih mesecev ne mara zaradi vetra; stalno piha, kamorkoli greš, piha in ne, ne gre za tisto kolesarsko prepričanje, da ima kolesar vedno čelni veter. Gre za to, da se ga boji, ker ne obvlada vožnje v vetrovnih razmerah. »S pravilno vožnjo in nekaterimi kolesarskimi »zakoni« o zavetrju lahko celo uživamo.«
Sem pametoval.  

Gibalna higiena stopal

Jadrati s kolesom, pomeni skriti se

Ves čas vožnje moramo biti pozorni, kakšna je smer vetra. Večkrat se nam zgodi, da se v nekaj kilometrih smer pihanja spremeni. Vedno znova moramo ugotoviti, s katere smeri nam hoče nagajati, in vedno znova ga moramo ukaniti. Ob upoštevanju opisanih pravil vožnje »na veter« boste ugotovili, da je veter lahko vaš veliki zaveznik. Tisti, ki se malo resneje ukvarjate s kolesarjenjem in ki se udeležujete maratonov ali celo tekmovanj, boste prikimali tem stavkom. Največja nevarnost tiči v paniki, ko iščete maksimalno ugodno zavetrje za kolesarjem pred vami.

​Če veter piha z desne strani, potem se moraš skriti ob levem boku kolesarja pred sabo. Ne dlje kot do njegovega levega boka. Torej si skrit na pol, vendar to zadostuje. Ko je čas za izmeno, potem kolesar pred tabo popusti tempo, za trenutek neha obračati pedale in ga ti nadomestiš. Vse to se sme početi, če je cesta prazna. V prometu se tega ne dela. Na dirkah, maratonih pač.

Pazite, da se ne približate preveč, in vedno bodite pozorni na to, ali kolesar pred vami ve, da vas »ima na zadnjem kolesu«. Pri vožnjah na veter morate biti nasploh še pozornejši kot sicer in resnično morate imeti oči na vseh koncih čelade. Izkušenost kolesarja se zelo dobro prepozna ravno v vetrovnem vremenu. Energijo, ki jo boste prihranili v zavetrju, potem lahko unovčite v tistih kilometrih, ko vam bo veter zapihal v hrbet ali se bo nepridiprav speljal na kako drugo cesto.

Vožnja v vetrovnem vremenu ima še nekaj »mišelovk«. Ena je ta, da pozabimo na frekvenco pedaliranja. Na vetru po navadi pozabimo na obrate in potem začudeno pogledujemo na pulzmeter, ki nam kaže previsoke cifre. Največkrat smo prepričani, da je to posledica sovražnika, ki nam piha. V bistvu pa smo začeli »zabijati« pedale, kot bi bili na zadnji serpentini Vršiča. Kaj storiti? Brez panike. Pravočasno si rezervirajte položaj v zavetrju. Ne pozabite, da hitrost v takem primeru pade in je treba pogosteje prestavljati.

Bodite zelo, zelo pozorni na kolesarje pred in za seboj, saj v tako panični situaciji neizkušeni reagirajo zelo svojeglavo in predstavljajo nevarnost za celo skupino. Obnašajte se, kot da piha sosedu in ne vam, in zato ob daljših vetrovnih intervalih ne pozabite, da morate tudi takrat piti in jesti. Zelo rado se zgodi, da ob umiritvi neugodnih razmer namesto lažjega nadaljevanja vožnje ugotovite, da je vaš »rezervoar« izpraznjen. Vodilni pari naj se menjavajo hitreje, ker bodo s tem prihranili ogromno energije, hitrost bo ostala konstantna in skupina bo ostala kompaktna.

Če si sam na vetru, potem je dobro, da se izogibaš odprtih tras, pojdi kolesarit nekam, kjer je cesta zaščitena z drevesi, hišami, hribi. Foto: Shutterstock

Kaj pa, ko si sam na kolesu

Večina rekreativcev se največkrat vozijo sami. Prav tako moramo ugotoviti, s katere strani piha. Ko to ugotovimo, se odločimo, kam bomo šli. Včasih sem šel raje najprej proti vetru, da se lahko vrnem domov z vetrom v hrbet. Razumete? Ni ga hujšega, da začneš kolesarjenje z vetrom v hrbet in brziš petdeset kilometrov z nasmehov opremljen, govoriš si, v kako dobri formi si, da si končno našel optimalni položaj na kolesu, da komaj čakaš Franjo, da, letos je tvoje zmagovalno leto, potem obrneš in ga dobiš pred obličje. Štamfaš do doma ... Obrnjena zgodba mi je bolj všečna in jo večkrat prakticiram. Ampak, zdaj, ko sem starejši grem raje najprej s čelom v veter in se vračam s polnimi jadri. Zakaj? Ker itak potrebujem najprej uro ogrevanja in mi je vseeno, če grem bolj počasi. Potem, ko sem dobro ogrel telo in potem, k ose vračam proti domu, pa želim uživati v vožnji in priti na dvorišče nasmejan in boljše volje. Izberite sami.

Če si sam na vetru, potem je dobro, da se izogibaš odprtih tras, pojdi kolesarit nekam, kjer je cesta zaščitena z drevesi, hišami, hribi. Mogoče je vetroven dan bolje porabiti za trening šprintov ali krajših intervalov kot pa za večurno turo. Mogoče je bolje, da greš trenirat v klanec, delat vaje za moč. Če pa si že sredi ceste, v boju z vetrom, potem kolesari v najbolj aerodinamični drži, močneje primi balanco, pripravljen moraš biti na sunke vetra, izogibaj se visokih hitrosti na spustih, visoke obročnike zamenjaj z nizkimi, oblačila naj bodo oprijeta. 

Glejte, nekaj osnovnih navodil, kako lahko veter postane kolesarjev prijatelj, sem vam nanizal. Strah, jeza ali nejevolja ob pihanju vetra v čelo so odveč ..., sploh če kolesarite s prijatelji.